Kanadski primer z Edge Peaka v Britanski Kolumbiji bi lahko odpisali kot še eno zgodbo o slabo pripravljeni navezi. Toda v resnici odpira precej širše vprašanje: kaj se zgodi, ko je gorsko reševanje dostopno, učinkovito in brezplačno, sistem pa hkrati nima skoraj nobenih mehanizmov, ki bi ljudi spodbujali k prevzemanju osebne odgovornosti?
Septembra sta se dva plezalca zapletla na smeri White Dyke. Do baze smeri sta po dolgem dostopu prišla pozno, napredovala počasi, eden od njiju je bil vse bolj izčrpan, ob 18.30 pa sta sprožila klic v sili. Posredovanje gorskih reševalcev je trajalo vso noč. Sodelovali so helikopter, dve reševalni službi in več prostovoljcev. Nihče ni bil poškodovan. Posebnost zgodbe pa je bila druga: vodilni plezalec je bil po navedbah reševalcev letos rešen že tretjič. Dvakrat s strani iste službe in najmanj enkrat še drugje.
Kanadski reševalci (v nasprotju z nekaterimi drugimi) iz tega niso naredili javnega linča. Nasprotno. Poudarili so pomen mentorstva, postopnega nabiranja izkušenj, poznavanja partnerja in sposobnosti obrniti se pred vrhom.
Toda primer vendarle sili k razmisleku.
Ko tveganje prevzame nekdo drug
V ekonomiji obstaja izraz »moralni hazard«. Opisuje položaj, ko posameznik prevzema več tveganja, ker ve, da posledic ne bo nosil sam.
V gorah je mehanizem enak.
Če človek ve, da bo ob težavah prišel helikopter, da stroškov ne bo in da sankcij ni, postane skušnjava po »premikanju lastnih meja« večja. Ne zavestno, ampak postopoma. Vsak uspešno zaključen klic na pomoč krepi prepričanje, da sistem deluje. In ker deluje, se tveganje naslednjič zdi manjše.
Reševalci običajno govorijo o izobraževanju, preventivi in ozaveščanju. Redkeje pa o dejstvu, da nobena preventiva ne more popolnoma nadomestiti osebne odgovornosti.
Paradoks uspešnega posredovanja
Uspešno organizirane reševalne službe pogosto ustvarijo svoj paradoks.
Bolj kot so učinkovite, hitre in profesionalne, bolj javnost dobiva občutek, da je tveganje obvladljivo. Helikopter pride. Reševalci pridejo. Nekako se vedno izide.
Dokler se ne.
Šele ob večjih nesrečah in nesrečah reševalcev se običajno začnejo postavljati vprašanja o izkušenosti obiskovalcev, komercializaciji, pomanjkanju znanja, vplivu družbenih omrežij in kulturi »vrh za vsako ceno«. Takrat se nenadoma izkaže, da sistem reševanja ni nadomestek za sposobnost odločanja v gorah.
Prav zanimivo je opazovati, kako se ton razprav spreminja. Ob posameznih reševanjih in posredovanjih (pomoč nepoškodovanim pač ne smemo imenovati reševanje) prevladuje sporočilo, da je pomoč neodtujljiva pravica in da vprašanja odgovornosti niso pomembna. Ko pa pride do nesreče z več smrtnimi žrtvami, se isti sistem začne spraševati, kako je sploh mogoče, da so se ljudje znašli v takšnem položaju.
Brezplačno ne pomeni brez odgovornosti
Kanadski model ima močne argumente. Reševalci upravičeno opozarjajo, da bi strah pred stroški povzročil zamude pri klicih na pomoč in povečal število tragedij. Zato v Britanski Kolumbiji načeloma ne zaračunavajo reševanj.
Toda brezplačno reševanje samo po sebi ni problem.
Problem nastane, kadar ga posamezniki začnejo dojemati kot del načrta ture.
V trenutku, ko se helikopter iz skrajnega izhoda v sili spremeni v pričakovano varnostno mrežo, se kultura odgovornosti začne krhati. Če lahko nekdo v enem letu (pa le tega še ni konec) potrebuje tri pomoči v nenujnem stanju in se po vsakem vrne na naslednji podoben cilj, potem očitno ni vprašanje le v posamezniku. Nekaj sporoča tudi sistem.
Gora še vedno zahteva račun
Morda največja ironija sodobnega turizma, planinstva in alpinizma ni v tem, da nekje obstaja brezplačno reševanje. Temveč v tem, da marsikdo verjame, da je s tem brezplačno tudi tveganje.
Pa ni.
Račun vedno pride. Včasih ga plačajo prostovoljci samo z neprespano nočjo, drugič s hudimi posledicami. Včasih davkoplačevalci. Včasih družina. Včasih soplezalec. Včasih pa ga izstavi sama gora.
In ta račun je praviloma precej višji od kateregakoli helikopterskega (po)leta.
*»bloudki« – Ta naziv so nekoč (ne spet tako davno) dobili »povratniki«, tisti, ki so jih gorski reševalci med Grintovci iskali večkrat, ko so zašli in jim dehteče ciklame ob poti niso več kazale poti … Ivo, Mirko, Iztok, itd.
