Žabe v loncu
Pred kratkim je Marko Prezelj (naslovna fotografija) zapisal, da je na enem od predavanj glasno predaval o razvoju svoje alpinistične poti ter o vplivu medijev in novih tehnologij na naše razmišljanje. Med drugim je dejal, da smo pri odnosu do tehnologije podobni žabam v loncu, ki se segreva počasi, tako da spremembe komaj opazimo. Ob tem je zastavil vprašanje, na katerega ni ponudil odgovora: ali se je sploh še mogoče povsem odklopiti od kraja in časa, v katerem živimo?
Vprašanje je res zanimivo tudi za alpinizem. Ne toliko zaradi satelitskih komunikatorjev, vremenskih modelov, GPS-sledi ali dronov. Te tehnologije praviloma rešujejo konkretne probleme in pogosto povečujejo varnost. Večji izziv je morda nekaj precej bolj vsakdanjega: pametni telefon v naših rokah.
V zadnjih letih se kopiči vse več raziskav, ki ugotavljajo, da nenehne prekinitve pozornosti zelo zmanjšujejo delovno storilnost, sposobnost globoke koncentracije in kakovost odločanja. Človek sicer verjame, da bo hitro pogledal obvestilo, nato pa se brez težav vrnil k nalogi. V resnici pogosto traja več minut, da ponovno doseže enako raven osredotočenosti. Če se to dogaja desetinekrat na dan, postane razdrobljena pozornost novo normalno stanje.
Ali se podobno dogaja tudi v alpinizmu?
Morda je vredno razmisliti. Alpinizem je bil od nekdaj nefestivalna dejavnost, ki je zahtevala dolgotrajno zbranost. Večurna orientacija v steni, natančno opazovanje razmer, potrpežljivo iskanje prehodov, ocenjevanje nevarnosti in predvsem sposobnost vztrajanja v negotovosti. To niso veščine, ki bi nastajale v svetu stalnih obvestil, kratkih videoposnetkov in neprekinjenega toka informacij.
Nekoč je bila stena eden redkih prostorov, kjer si bil odrezan od vsega. Danes lahko sredi raztežaja preveriš vreme, pošlješ fotografijo v dolino, namesto da bivakiraš v steni (in celo noč drgneš po ekrančku in prebereš komentar nekoga na drugem koncu sveta) s preprostim izgovorom, da si zašel s smeri (saj reševalci tega ne ugotavljajo) pokličeš brezplačni prevoz s helikopterjem. Tehnologija nam je prinesla veliko koristnega, a hkrati tudi odpravila del tišine, ki je bila nekoč samoumevni spremljevalec gora.
Morda zato Prezljevo vprašanje ni vprašanje o tehnologiji, temveč o nas samih. Ne, ali lahko izklopimo telefon, ampak ali smo še sposobni ostati sami s seboj in ohraniti »storilnost«. Brez zaslona, brez potrditve občinstva, brez potrebe, da vsak trenutek delimo z drugimi.
Alpinizem je bil vedno tudi vaja v pozornosti. Če ta pozornost postaja naša najredkejša dobrina, potem vprašanje prihodnosti alpinizma morda ni, kakšno opremo bomo uporabljali čez deset let, temveč ali bomo še znali gledati v steno dovolj dolgo, da jo bomo zares videli.
NOVOSTI OD TAM
Nova smer Via Rima (230 m, VI- ) na Torre Saetta
Riccardo Del Fabbro in Mariano Nason sta 26. septembra 2026 na stolpu Torre Saetta pri jezeru Volaia v Karnijskih Alpah splezala novo alpinistično smer Via Rima.
Smer nameri okoli 230 metrov, njena največja težavnost pa dosega VI-. Prvoplezalca sta opremila le stojišča in nekaj ključnih mest, medtem ko je večina smeri namenjena klasičnemu varovanju s klini, z metulji in zatiči.
Po besedah Mariana Nasona je glavni avtor smeri Riccardo Del Fabbro, ki je zasnoval in vodil vzpon, sam pa je sodeloval kot soplezalec. Posebnost vzpona je tudi dejstvo, da sta po preplezani smeri dosegla vrh stolpa, za katerega domnevata, da dotlej še ni bil osvojen.
Nova smer tako predstavlja zanimiv prispevek k razvoju sodobnega, a še vedno pretežno tradicionalno varovanega plezanja v manj obiskanem delu Karnijskih Alp.
Via RimaTorre Saetta (območje Lago di Volaia, Karnijske Alpe)
Prvenstveni vzpon: 26. september 2026
Naveza: Riccardo Del Fabbro, Mariano Nason
Dolžina: 230 m
Težavnost: do VI-
Oprema: svedrovci na sidriščih in nekaj ključnih mestih, sicer varovanje z metulji in zatiči. Še več v skupini: Amanti della montagna friulana – Mariano Nason
Senza Filtri na Wendenstöcku v spomin Cristianu Brenni
Nekatere smeri nastanejo zaradi želje po raziskovanju, druge zaradi športnega izziva. Nova smer Senza Filtri na steni Wendenstöcke v Švici pa je nastala predvsem kot poklon prijatelju.
Kot je zapisal Max Faletti, so po smrti italijanskega alpinista Cristiana Brenne začutili potrebo, da ga počastijo na način, ki mu je bil najbližji: z novo smerjo v gorah.
Projekt je združil Bernija Rivadossija, Mattea Della Bordello, Tommyja Lamantio in Maxa Falettija. Junija 2025 so se podali pod znamenite stene Wendenstöcka in začeli opremljati novo linijo. Tri dni so se prebijali skozi previsno in mestoma zelo redko opremljeno steno, kjer so bili potrebni dolgi in zbrani plezalni raztežaji z velikimi razmiki med varovanji.
Na vrh so sicer dosegli že med odpiranjem smeri, vendar delo še ni bilo končano. Ključni raztežaj je ostal nepreplezan prosto, spodnji del smeri pa nedokončan.
Več kot leto dni pozneje so se vrnili. Glavna pozornost je bila usmerjena v najtežji raztežaj. Berni Rivadossi je vztrajal skozi več neuspešnih poskusov. Ko so začele pešati tako moči kot koža na prstih, je ostala le še odločnost. Naslednje jutro so se razmere izboljšale in ključni raztežaj je vendarle popustil. S tem je padla tudi prva prosta ponovitev celotne smeri.
Korak za korakom, oprimek za oprimkom in stop za stopom je nastala linija, kakršno so si zamislili že ob začetku projekta.
Senza Filtri danes ostaja v steni kot tih spomin na Cristiana Brenno. Brez velikih besed in brez pompoznih razlag.
Le skala. Prijatelji. In gora.
Kot pravi Faletti, so to stvari, ki so Cristianovo življenje zaznamovale bolj kot karkoli drugega. Zato nova smer ni le plezalni dosežek, temveč predvsem osebna alpinistična posvetitev človeku, ki je pomembno zaznamoval italijansko plezalno sceno.
Neurodivergenza: kratka, odštekana in povsem svoja nova smer
Italijanska plezalca Enrico Lovato in Marco Cordin sta skupaj z Gabrielejem Fenatijem in Alessom Innocentijem splezala novo smer z nenavadnim imenom Neurodivergenza.
Kot sta zapisala glavna avtorja, ime verjetno opisuje njihovo stanje duha, zagotovo pa predstavlja »majhne velike sanje«, ki so jih več let nosili s seboj. Zgodba smeri se je začela pred leti z Gabriem in Alessem, nato pa po daljšem premoru letos dobila nov zagon in bila dokončana z Lovatom.
Smer opisujejo kot »bonsaj smer«: kratko, psihedelično, instinktivno in nekoliko odštekano linijo, ki ne želi ugajati množicam. V duhovitem zapisu celo priznavajo, da nikogar ne bodo prepričevali o njeni lepoti ali kakovosti, dodajajo pa zanimivo podrobnost: nekje v steni naj bi bilo skritih sto evrov za morebitne ponavljalce.
Po skici sodeč so smer plezali in opremljali od spodaj navzgor ter zanjo porabili šest dni. Glavni raztežaj dosega težavnost približno IX+ (6X-), smer pa vsebuje dolge odseke med varovanji in izrazito pustolovski značaj. Na skici je zapisan tudi šaljiv »koeficient tveganja«, smer pa je ocenjena z oznako R4, kar nakazuje resne posledice morebitnega padca.
Posebno zanimiv je tudi pripis avtorjev, da je nekdo med tem poskušal prisvojiti linijo z dodajanjem svedrovcev in pomožnih vrvi, a so kljub temu dokončali projekt po svoji zamisli.
Neurodivergenza tako ni le nova smer, temveč tudi izraz sodobnega ustvarjalnega plezanja, kjer poleg težavnosti pomembno vlogo igrajo značaj linije, pustolovski duh in osebna zgodba njenih avtorjev.
V času, ko številne novosti nastajajo predvsem z mislijo na ponovitve in priljubljenost, je Neurodivergenza očitno smer, ki želi ostati nekoliko samosvoja. Ali kot namigujejo plezalci: morda bo nekoga premamilo že zaradi plezanja, morda pa zaradi stotaka, skritega nekje v skali.
Nova smer Treibstoff (7b) na Col Beccheiju
Južnotirolska alpinista Josef Hilpold in Kurt Brugger sta septembra 2026 na steni Col Beccheija v skupini Fanes splezala novo večraztežajno smer Treibstoff. Po podatkih iz skice smer meri približno 220 metrov, najtežji raztežaj pa je ocenjen s stopnjo 7b. Smer sta prva preplezala septembra letos.
Nova linija poteka po izrazito kompaktni steni nad območjem Lago di Limo. Sestavlja jo osem raztežajev težavnosti od 4a do 7b (25 m 6b, 15 m 7b, 20 m 6c, 25 m 6b+, 23 m 6b, 8 m 4a, 25 m 6c, 28 m 6c+ in 40 m 6b+). Avtorja smer opisujeta kot »zelo lepo plezanje v sanjski, skoraj popolni skali«.
Varovanje je delno opremljeno (S1-S2), za ponovitev priporočata 14 kompletov, 60-metrsko vrv in nekaj srednje velikih metuljev. Dostop od koče Fanes traja približno uro in pol, sestop pa vodi proti vršnemu grebenu in nato nazaj proti poti ob jezeru Limo.
Ob objavi je Josef Hilpold poudaril, da mu je območje Col Beccheija še posebej pri srcu. Poleg kakovostnega plezanja ga navdušujejo samota, divji svet živali in izrazita dolomitska pokrajina. Novo smer je preplezal skupaj z dolgoletnim soplezalcem Kurtom Bruggerjem, s katerim si je, kot je zapisal, znova z veseljem delil vrv.
Treibstoff (Gorivo) tako predstavlja še eno privlačno pridobitev v razmeroma manj obiskanem delu Fanskih Dolomitov, kjer je tudi danes še mogoče najti prostor za nove smeri v odlični skali.
VZPONI OD TAM
Slovenci uspešno v Emperor Face Mt. Robsona v popularni smeri Infinite Patience
Slovenska alpinistična odprava v sestavi Žiga Oražem, Rudi Nadlučnik in Matej Vrankar je dosegla pomemben uspeh v severozahodni steni Mount Robsona (3954 m), enem najuglednejših alpinističnih ciljev Severne Amerike. 4. oktobra so v 12 urah preplezali približno 1400-metrsko smer Infinite Patience (VI, M5/M7, WI5, 5.9) v znameniti steni Emperor Face.
Po poročanju z odprave so bile razmere v steni slabše od pričakovanih, vendar je trojica kljub temu uspešno dosegla vrh stene in izstopila na Emperor Ridge. Tam so v močnem vetru uredili bivak. Ponoči se je vreme še poslabšalo, zato so se alpinisti odločili opustiti nadaljevanje proti glavnemu vrhu Mount Robsona in sestopili.
Smer Infinite Patience sodi med klasične cilje stene. Nastala je med 23.–26. oktobrom 2002, ko so smer preplezali francoski in kanadski alpinisti Barry Blanchard, Éric Dumerac in Philippe Pellet (po štirih Blanchardovih poskusih). Širši alpinistični javnosti je postala še posebej znana po solo vzponu kanadskega alpinista Marca-Andréja Leclerca leta 2016. Za slovensko navezo predstavlja uspešen vzpon v smeri pomemben dosežek na eni izmed najbolj cenjenih severnoameriških alpinističnih sten.
VZPONI OD TOD
Sreča na vrvici za konec sezone?
V južni steni Planjave sta Urh Primožič in Luka Stražar ponovila smer Sreča na vrvici (300 m, 7c), eno zahtevnejših športno-alpinističnih linij v steni. Po njunih besedah gre za »hudo linijo«, pri kateri bi bili nekateri stojiščni položaji lahko bolje izbrani, priporočata pa povezavo tretjega in četrtega raztežaja, s čimer se plezalec izogne visečemu stojišču. Kljub hladnemu in vlažnemu dnevu sta vzpon označila za dobro avanturo, ob tem pa dodala, da je bil to najverjetneje njun zadnji hribovski vzpon letošnje skalne sezone.
Smer ima zanimivo zgodovino. Tik ob smeri Cinca Marinca jo je leta 2002 začel opremljati Blaž Germek, ki je z vrha navzdol namestil večino svedrovcev, nato pa delo opustil. Dvanajst let pozneje, leta 2014, sta linijo dokončala Andrej Grmovšek in Andrej Erceg – Crni. Od spodaj sta preplezala še zadnja dva raztežaja, smer pripeljala do roba stene ter dodala tudi vstopni drugi raztežaj.
Ker je bil prvotni del smeri že bogato opremljen s svedrovci, sta tudi dokončevalca ohranila takšen značaj opremljanja. Izjema so mesta, kjer se smer prekriva s Spominsko smerjo Cirila Homarja in je treba uporabiti nekaj starejših klinov. Posebnost smeri ostaja tudi dejstvo, da se v drugem raztežaju svedrovci vidno približajo zgodovinski liniji, kar v alpinističnih krogih odpira vprašanja o sobivanju sodobnega opremljanja in starejših smeri.
Sreča na vrvici tako ostaja zahtevna in atraktivna izbira za plezalce, ki jih privlačijo dolge proste smeri v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp, letošnja ponovitev Primožiča in Stražarja pa je bila morda tudi simboličen pozdrav iztekajoči se skalni sezoni.
Magična goba
Jure in Samo Golob. Popoldanska plezarija v veliki osapski steni.
Prekrasen vikend v Pakli
Sašo Prosenjak in … sta najprej plezala smer Kača, prava old school plezarija, kjer ocene ne povedo kaj dosti. Naslednji dan Leva tržiška z nadaljevanjem po Brid za veliki cekić, zadnji dan pa še Bora Bora, kjer sta se zopet dobro namigala …
ALPINISTIČNI UTRINKI
Luka Lindič ob posnetku v vzhodni steni K7: »Trenutek, ko smo začeli spoznavati, da nam tokrat ne bo uspelo. Po dveh dneh optimističnega vzpenjanja v slabem vremenu je bil čas, da poiščemo najvarnejšo pot navzdol. Prav v takšnih trenutkih resnično spoznaš, s kom plezaš. Hvala Luki in Martinu za dobro energijo in pravo miselnost kljub razmeram, ki – visoko v strmi steni – niso bile prav nič idealne.«
Luka Lindič o alpinistični improvizaciji: »Med odpravo smo morali spremeniti del opreme oziroma, bolje rečeno taktiko, saj se je naša štiričlanska ekipa skrčila na tri člane. Namesto dveh majhnih ozkih šotorov smo se v steno podali z enim večjim, namenjenim trem osebam. Najti, bolje rečeno, pripraviti prostor za takšen šotor v tako strmi steni, je lahko velik izziv. Za učinkovito rešitev te težave smo s seboj vzeli preprosto visečo mrežo. Brez nje ne bi imeli nikakršnih možnosti, tako pa nam je vsak večer uspelo v razumnem času in z zmernim naporom pripraviti presenetljivo dobro ploščad.«
Luka Kovačič ob povratku po poskusu vzpona na Manaslu. Slika vožnje z džipom: »Vožnja ki spominja na ˈKinder jajčekˈ in poteka po tako imenovani ˈcesti, prevozni z džipomˈ, kjer so razgledi in divjina ceste kot čokolada, presenečenje pa te pričaka za vsakim ovinkom (obtičanje v blatu, prečenje ogromnega slapa, padajoče kamenje, skratka vse mogoče …).
Najprej: časa potovanja nikoli ne načrtuj glede na kilometre, saj je hitrost tu relativna stvar. Prav tako vsekakor ne računaj na to, da boš v avtu malo zadremal, saj na tej razmajani cesti še dojenček ne more zaspati. A hej, tudi to je del nepalske pustolovščine, ki jo je treba vzeti v zakup.«
Visokogorski smučar Andrzej Bargiel o aklimatizaciji na Daulagiriju
PLEZALNI UTRINKI
Sara Sedej je zagovornica vztrajnosti …
TABOR
Karnijske Alpe za konec sezone
Plezalni tabor AO Celje Matica, 26.-27. september 2026
Štirje člani Alpinističnega odseka Celje Matica so zadnji septembrski konec tedna izkoristili za plezalni tabor v Karnijskih Alpah na meji med Avstrijo in Italijo. Izhodišče je bila planina Rudnig Alm nad Tröpolachom, od koder so se povzpeli na sedlo Rudnigsattel in se spustili do bivaka Ernesto Lomasti pod sedlom Sella di Aip.
Prvi dan so plezali v južni steni Creta d’Aip. Naveze so preplezale smeri Emozioni (5c, 140 m), Crete Rosse di Sinistra – Clàse (6a, 100 m) in Crete Rosse di Destra (6b, 110 m). Po poročanju udeležencev jih je pričakala kompaktna skala in sončno vreme, ki je omogočalo plezanje v prijetnih razmerah. Za sestop so izbrali ferato, ki se je izkazala za hitrejšo možnost od spusta po vrvi.
Drugi dan so se naveze razdelile. Danijel Žagar in Katja sta v stolpu Pilastro di Babele preplezala smer Il Bello e la Bestia (6a, 220 m), medtem ko sta Eva in Blaž na območju Creta di Pricotic opravila vzpon po smeri Nicola & Bart (5c, 130 m). Tokrat je bilo vreme nekoliko manj prijazno, saj je pihal hladen veter, del sten pa je ostal v senci, vendar so razmere še vedno omogočale kakovostno plezanje.
Udeleženci tabora poudarjajo dobro skalo, zanimive smeri in prijetno bivanje v bivaku Lomasti, ki je služil kot izhodišče za oba plezalna dneva. Tabor so sklenili z razgledi na slovenske, avstrijske in italijanske vrhove ter ugotovitvijo, da je območje vsekakor vredno ponovnega obiska.
ALPINISTIČNA ŠOLA
Spoznavna tura AŠ/AO Ajdovščina
BALVANI
Blood Eagle v Orlovci
V balvanskem območju Orlovca je nastala nova linija z imenom Blood Eagle, ki jo je v začetku jesenske sezone obiskal in preplezal Gregor Šeliga. Kot je zapisal, je smer opazil že ob prejšnjem obisku in jo izbral kot primeren uvod v prihajajočo balvansko sezono.
Gre za visok balvan, ki po njegovi oceni dosega težavnost približno 6b. Kljub višini smer uvršča med varnejše t. i. »highball« balvane, saj je plezanje pregledno in ne prinaša izrazito nevarnih gibov. Zato bi lahko bila zanimiva tudi za plezalce, ki sicer nimajo veliko izkušenj z višjimi balvanskimi problemi.
Šeliga poroča, da je smer preplezal hitro in pri vzponu zelo užival. Nova linija tako predstavlja še eno zanimivo pridobitev v Orlovci, ki ostaja eno pomembnejših območij za balvansko plezanje pri nas.
Jernej Kruder v Italiji
Poletje balvanov Gašperja Bratine
ZBIRANJE PODATKOV O NESREČAH IN DOGODKIH
Pri Komisiji za alpinizem nadaljujejo z zbiranjem podatkov o nesrečah in predvsem o skorajšnjih dogodkih – nesrečah.
»Pri pripravi na spust po dvojni vrvi sem se med plezanjem z manj izkušeno soplezalko vpel v kratek prosti konec vrvi (približno 50 cm). Če ne bi preveril, ali sistem deluje pravilno in pravočasno opazil, da je nekaj narobe, preden sem se izpel in začel spuščati, bi padel pod vznožje stene.«
To je primer skorajšnjega dogodka, ki se je zgodil izkušenemu inštruktorju. Poročate lahko prek obrazca: https://docs.google.com/…/1FAIpQLSfUoFbKIce…/viewform…
ID
