Socialna služba žimari po El Capitanu – Je boljše, da so otroci zaviti v vato ali pa da so izpostavljeni določenemu tveganju že od malega? – Pa lahko imamo še en referendum
Ko je sedemletni Joey Evermore maja letos »preplezal« steno in dosegel vrh znamenitega El Capitana, so mnogi videli navdihujočo zgodbo o vztrajnosti, družinski povezanosti in življenju na prostem. Drugi so videli nekaj povsem drugega: neodgovorne starše, ki otroka izpostavljajo nesprejemljivemu tveganju.
Razprava je v zadnjih dneh dobila nov preobrat. Oče Joe Evermore je razkril, da je zaradi vzpona nekdo večkrat obvestil ameriško Službo za zaščito otrok (CPS) in podvomil o njegovi starševski sposobnosti. Postopek je bil po preverjanju zaključen brez ukrepov, razprava pa se je preselila na družbena omrežja.
Odzivi so bili skoraj enoglasni. Ne nujno v podporo samemu vzponu, temveč v podporo pravici staršev, da ob ustreznem znanju in varnostnih ukrepih otroke vključujejo v dejavnosti, ki presegajo današnje predstave o »varnem otroštvu«. Pod objavami so se vrstili komentarji o generacijah, ki so odraščale na motorjih, v drevesnih krošnjah, na smučeh, v čolnih in na stenah, brez nenehnega nadzora in brez občutka, da je treba vsako tveganje izločiti iz življenja.
Toda vprašanje ni tako preprosto.
El Capitan ni otroško igrišče. Gre za skoraj kilometer visoko granitno steno, ki zahteva dneve bivanja v vertikali. Nihče resno ne more trditi, da je tak podvig primerljiv z izletom na lokalni hrib. Kritiki zato opozarjajo, da otrok pri sedmih letih težko samostojno presoja posledice in da odgovornost za odločitev v celoti nosijo odrasli.
Po drugi strani zagovorniki opozarjajo, da je bil Joey del družine z dolgoletnimi plezalskimi izkušnjami. Ni šlo za spontan poskus ali iskanje medijske pozornosti, ampak za večletno uvajanje v plezanje, pri katerem je otrok odraščal v okolju, kjer so vrv, pas in varovanje vsakdanjik.
OnaPlus/dr. Matej Tušak psiholog, psihoterapevt in eden najbolj prepoznavnih strokovnjakov za psihologijo športa pri nas, ki že desetletja dela s športniki in raziskuje, kaj se dogaja v glavi človeka, ko pride do meje svojih zmogljivosti: »Bolj, ko otroka zavijamo v vato, težje bo prenesel življenje. Največja napaka staršev morda ni, da od otrok zahtevajo preveč, ampak da jim odvzamejo priložnost, da bi sami ugotovili, koliko zmorejo.«
Zanimivo je, da v Sloveniji podobnih razprav skoraj ne poznamo več (včasih tudi na teh straneh nismo hoteli objaviti, ko sta šla otroka sama na Sedlo). Ne zato, ker bi bilo pri nas manj tveganih dejavnosti. Ravno nasprotno. Generacije slovenskih alpinistov so prve korake pogosto naredile zelo zgodaj, v srednjih najstniških letih že kot samostojno ali z vrstniki. Otroci alpinistov in alpinistk so spremljali starše v stene, na turno smuko, na dolge pristope in pozneje v zahtevne vzpone. Drugim pa se je početje njihovih staršev in (tudi) dolgotrajna odsotnost tako uprla, da niti slučajno ne stopijo v gorski svet. A v gorniški kulturi (naj bi) obstaja(lo) nekakšno nepisano pravilo postopnosti. Pomembno ni, kako zgodaj prideš na vrh, temveč kako dolgo in varno ostaneš v gorah.
Morda je prav tu ključna razlika. V alpinizmu se odgovornost ne meri samo v doseženem cilju, ampak v sposobnosti presoje, kdaj se obrniti, koliko tveganja sprejeti in kako ga obvladovati. Zato večina slovenskih alpinistov ob zgodbi družine Evermore verjetno ne bi najprej vprašala, koliko je bil otrok star. Vprašali bi, kako je bil vzpon pripravljen, kakšne izkušnje je imel otrok in predvsem, kdo je nosil odgovornost, če bi šlo narobe.
Ker se razprava v resnici ne vrti okoli El Capitana.
Gre za vprašanje, ki si ga mora vsaka generacija zastaviti znova: ali vzgajamo varne otroke ali sposobne odrasle? In kje med obema skrajnostma poteka meja, ki ji pravimo odgovorno starševstvo.
Člani družine Evermore seveda niso prav nič večplastno skromni in s svojim načinom življenja javno izpostavljajo kar nekaj stvari. Prav tako se da z družabnimi omrežji tako in drugače živeti, …
