V Trbižu se je sklenilo štiridesetletno poglavje, ki ga pri (aktivnem) gorskem reševanju redko srečamo: Renato Palmieri, eden najbolj prepoznavnih reševalcev iz Rablja, je pri 70 letih moral – po pravilih italijanskega CNSAS – zaključiti operativno delo v zraku in na zahtevnem terenu. To ni bil prostovoljen odhod. To je bil »addio forzato«, prisilno slovo zaradi starostne omejitve, ki v Italiji velja za vse tehnične reševalce in člane helikopterskih ekip.
A Trbiž mu je pripravil nekaj, kar presega formalnosti: presenečenje, polno hvaležnosti. V prostorih reševalne postaje se je zbralo 80 ljudi – reševalci, zdravniki, piloti, mehaniki, prijatelji. Prišli so povedat tisto, kar je Renato sam vedno dajal drugim: resnico, toplino, spoštovanje.
Palmieri je v reševalne vrste vstopil leta 1986, po nesreči, ki bi ga skoraj stala življenja. Na Nevejskem sedlu ga je 1. aprila zasula valanga (lavina, snežni plaz), popolnoma pokopala. Rešil ga je Argo, sedemletni službeni pes enote Guardia di Finanza.
Renato je o tem večkrat povedal: »Če ne izgubiš zavesti, živiš celotno valango. Poskušaš plavati, poskušaš ostati zgoraj. Ko ne moreš več dihati, izgubiš zavest.« Iz gmote so ga izvlekli po eni uri. Ko je prišel k sebi, je bil že na parkirišču v Sella Nevei – živ, a za vedno spremenjen.
Ni vedel, ali ga je ta dogodek potisnil v reševanje. A vedel je nekaj drugega: »Ko pride klic, greš. Edino pomembno je, da narediš vse, da rešiš življenje.«
Renato Palmieri je v štirih desetletjih zbral številke, ki jih v gorskem reševanju ne srečamo pogosto: okrog 1700 intervencij, 40 let operativnega dela, 12 let kot vodja rabeljskih gorskih reševalcev, tehnik helikopterskega reševanja od leta 1998 – iz prve generacije, ki je v Furlaniji sploh začela s HEMS, regionalni inštruktor, ki je izšolal desetine novih reševalcev.
Kolegi pravijo: »Bil je vezivo. Človek, ki je znal držati ekipo skupaj.«
»Vedno je sprejemal spremembe, se učil, izboljševal.«
»Z njim si se razumel z enim pogledom.«
Drugi dodajo: »Bil je dober reševalec, ker je vse delal s strastjo in ljubeznijo.«
»Zanesljiv, beseda je držala, kot pribita.«
Ko so mu povedali, da mora zaradi starosti zaključiti operativno delo, je odgovoril s humorjem: »Še vedno lahko kolegom skuham polento in friko. Ali pa počistim postajo.«
To je Palmieri: človek, ki se ne postavlja v ospredje, a ga tja postavijo drugi.
