Eden najbolj izpostavljenih alpinistov vseh časov, Reinhold Messner, je v pogovoru za podcast Hotel Matze presenetljivo odkrito spregovoril o staranju, telesnem pešanju in bližini smrti. Pri 82 letih ne želi vzdrževati podobe nepremagljive himalajske legende, temveč opozarja, da je tudi sam podvržen istim omejitvam kot vsi drugi ljudje.
»Nisem legenda. Sem povsem običajen star človek,« pravi Južni Tirolec, ki je kot prvi človek brez dodatnega kisika splezal vseh štirinajst osemtisočakov. Čeprav je njegovo telo desetletja zmoglo skoraj nepredstavljive napore, danes opaža neizogibne posledice staranja.
Po njegovih besedah je pred približno desetimi leti začel opažati, da postaja nekoliko počasnejši in manj spreten. Nato se je proces pospešil precej bolj, kot je pričakoval. Prav zato ne želi prikrivati let ali ustvarjati vtisa, da je še vedno sposoben vsega, kar je zmogel nekoč.
»Tudi mene, ki so me imeli za velikega pustolovca, pestijo popolnoma enake težave kot druge moške moje generacije,« priznava.
Messner v staranju ne vidi nečesa sramotnega. Nasprotno, meni, da bi morali o njem govoriti bolj odkrito. Njegove besede imajo posebno težo prav zato, ker prihajajo od človeka, ki je velik del življenja preživel na robu človeških zmogljivosti. Če tudi osvajalec Everesta in vseh osemtisočakov sprejema telesni zaton kot naraven del življenja, potem je to morda opomnik, da staranje ni poraz, temveč neizogiben del človekove poti.
Z enako mirnostjo govori tudi o smrti. Pred njo ne želi bežati. »Če človek ne bi umrl, življenje ne bi bilo znosno,« razmišlja. Po njegovem prav zavest o minljivosti daje življenju vrednost in pomen.
Njegova predstava smrti je skoraj alpinistično preprosta: človek hodi naprej, dokler na obzorju ne izgine iz pogleda drugih, sam pa se postopoma razblini.
Messner pravi, da se skuša s smrtjo soočati enako kot z življenjem. Zaveda se, da je preostali del njegove poti kratek, a ga sprejema brez grenkobe. Trenutno je zdrav, kar označuje za veliko srečo.
Morda je najbolj presenetljivo prav to, da človek, ki je vse življenje premikal meje mogočega, danes največjo modrost vidi v sprejemanju meja. Ne govori več o vrhovih, rekordih in osvajanjih, temveč o dostojanstvu starosti, minljivosti in pogumu, da ostaneš iskren do samega sebe tudi takrat, ko moč počasi popušča.
Kot bi sporočal, da je zadnji veliki vzpon v življenju prav sprejemanje dejstva, da noben vrh ni večen in da se vsaka pot nekoč konča.
