Mestna središča so več ali manj zaprta za promet, planinsko okolje pa se brezkompromisno uničuje za potrebe masovnega turizma?
Letošnje poletje brez padavinskih obdobij je v številnih delih Alp ponovno pokazalo, kako krhek je danes odnos med gorami in množičnim turizmom. Dolomiti, nekoč simbol oddaljenega gorskega sveta, so se ponekod spremenili v prizorišča kolon avtomobilov, čakalnih vrst za avtobuse, prenatrpanih parkirišč in pohodnih poti, kjer je tišino pogosto težje najti kot prostor za fotografijo.
Prav zato še odmeva nedavna pobuda alpinista Reinholda Messnerja, ki opozarja, da nasprotovanje turistom samo po sebi ne rešuje ničesar. Namesto gesel tipa »Tourist go home« predlaga enoten sistem upravljanja obiskov za celotno območje Dolomitov, od Južne Tirolske in Trentina do Bellunskega. Po njegovem mnenju bi morali obiskovalci svoj prihod rezervirati vnaprej, podobno kot obisk muzeja, sistem pa bi jih v primeru zasedenosti posamezne doline samodejno usmerjal v manj oblegane dele gorovja. Pri tem vidi pomembno vlogo sodobnih informacijskih sistemov in umetne inteligence.
Messnerjeva ideja se na prvi pogled zdi radikalna, vendar v resnici sledi smeri, v katero se Dolomiti premikajo že nekaj let. Na območju Tre Cime di Lavaredo so lokalne oblasti že uvedle različne oblike regulacije dostopa, od omejevanja števila vozil do obveznih rezervacij parkirnih mest in spodbujanja uporabe javnega prevoza. Razlog ni želja po ekskluzivnosti, temveč preprosto dejstvo, da občutljivo gorsko okolje in obstoječa infrastruktura ne preneseta neomejenega števila obiskovalcev. Na najbolj obremenjenih poletnih dneh območje Treh Cin obišče tudi do 14.000 ljudi dnevno.
Podobna vprašanja so si zastavili tudi v Fundaciji UNESCO Dolomiti, kjer so že pred leti izvedli raziskavo nosilne zmogljivosti najbolj obiskanih območij, kot sta Lago di Braies in Tre Cime di Lavaredo. Namen ni bil ugotoviti, kako privabiti še več obiskovalcev, temveč koliko jih lahko posamezno območje sprejme, ne da bi pri tem trpeli narava, domačini in kakovost doživetja samih obiskovalcev.
Prav kakovost doživetja postaja eno ključnih vprašanj sodobnega planinskega turizma. Množica na poti ne pomeni le večje obremenitve okolja. Pomeni tudi drugačno izkušnjo gora. Čakalne vrste na razglednih točkah, prometni zastoji pod prelazi, rezervacije koč več mesecev vnaprej in socialna omrežja, ki obiskovalce usmerjajo na peščico najbolj fotogeničnih lokacij, ustvarjajo pritisk na nekaj znamenitih točk, medtem ko številni drugi predeli ostajajo razmeroma prazni.
Messner zato odpira zanimivo vprašanje: ali je prihodnost gorskega turizma v omejevanju ali v usmerjanju? Sam zagovarja drugo možnost. Obiskovalcev ne bi odganjal, temveč jih razporejal. Če je dolina Funes polna, zakaj ljudi ne bi usmerili v manj obiskane, a enako privlačne dele Bellunskega? Zakaj bi vsi stali v vrsti za isto fotografijo Treh Cin, medtem ko številne doline in vrhovi samevajo?
Tudi za slovenski gorski prostor vprašanje ni nepomembno. Obisk nekaterih najbolj priljubljenih izhodišč v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah in na posameznih planinskih cestah že danes ob koncih tedna presega zmogljivosti prostora. Ker so predvsem v zakonsko urejenem TNP-ju že uvedli omejitve, je marsikje drugje, tudi zaradi povsem neodgovornih županov, popoln kaos, ki prav sili še tisto borno, kar ga je je ostalo domače prebivalstvo, k izseljevanju. Podnebne spremembe in vse daljše suho vreme sezono dodatno podaljšujejo, zato se obdobja največje obremenitve širijo daleč prek tradicionalnih poletnih mesecev.
Rešitev verjetno ne bo ena sama. Kombinacija javnega prevoza, omejevanja motornega prometa, rezervacijskih sistemov na najbolj obremenjenih območjih, razpršitve obiskovalcev in ozaveščanja se zdi vse bolj neizogibna. Razprava se tako počasi odmika od vprašanja, ali naj obiskovalci prihajajo, k vprašanju, kako naj prihajajo.
Tradicionalen gorski sistem je postal žrtev lastne privlačnosti in selitve prometa iz zaprtih mestnih središč. Novodošli turistični ponudniki si obiskovalcev ne želijo izgubiti, a jih tudi okolje ne more sprejemati brez omejitev. Prav zato je Messnerjeva pobuda zanimiva predvsem kot opomnik, da prihodnost planinskega turizma ne bo odvisna od tega, koliko ljudi pride v gore, temveč od tega, kako pametno bomo njihove obiske znali usmerjati. Morda bi tok in pritisk veljalo vseeno usmeriti v zaprta mestna območja, če jih niso že povsod pokupili tujci?
