Tine Orel
ISKALNI APARATI za reševanje iz plazov so vedno znova predmet razgovora smučarjev alpinistov, reševalcev Vedno znova se izdelujejo, izboljšujejo vendar »kamna modrih, doslej za to še nobeden ni iznašel. Leta 1961 so na Jungfraujochu preizkušali magnet, ki je odkrival ponesrečenca 3 m globoko v snegu, vendar se je izkazalo, da je za sondiranje terena prepočasen, da ga lavinski pes prekaša, saj z nosom presondira 100 X 100 m v 15 do 45 minutah, magnet »Varian« pa v 19 in pol urah, 20 mož pa približno ravno toliko. Pes in sonda sta se tedaj še najbolje izkazala. Poleg tega je magnet brez moči če smučar nima primernega nabitka na čevljih ali kje drugje. L. 1962 so v Lenk-Betelbergu prišli do enakih rezultatov, čeprav so povabljeni novinarji napihovali uspehe iskalnega aparata.
Januarja 1963 so na Weissfluhjochu preizkusili sondo dr. Forsterja, boljšo kot »Varian«. V tempu običajnega koraka zaznava optično in akustično. Površino 30 krat 30 m je po testu preiskala ta sonda v 23,5 minutah, pes v 2,5 do 7,15 minutah, 20 mož na v 32,5 minutah, grobo pa v 14 minutah.
Konservativna sredstva so torej spet odnesla zmago in IKAR je to z besedami M. Schilda ponovno pribil.
Februarja 1964 je firma Varian predvajal na Weissfluhjochu delo novega aparata, vendar ne tako, da bi iskal človeka ali kaj drugega, kar bi bilo zakopano na neznanem mestu Aparat sestoji iz 3 m dolgega in 8 kg težkega iskalnega droga ter nahrbtnik z 8 kg težko baterijo. Na koncu droga sta iskalna lonca. Nosilec aparata ima slušalke, s katerimi zaznava najtanjše ugotovitve obeh loncev. Rezultat je bil sicer boljši, vendar dvomijo, če prekaša Forsterjevo sondo. Novi aparat Varian ima namreč nekaj slabih lastnosti: dobro dela le, če se drog nosi vedno navpično v isti legi. To na plazovini ni vedno lahko. Ker zaznavata oba lonca, je lokalizacija težka. Zato še dolgo ne bo prišel v rabo, predvsem pa ga je treba preizkusiti praktično. Časnikarji so bili tudi tu na delu in so dali firmi velik »predujem«. IVR (Interverband ftir Rettungs\vesen) je zato objavila v časopisih demanti in znova dala prednost starim sondam in psom. Tehnične prednosti niso pokazale praktičnih učinkov. Ponovno je IVR opozoril na rdečo lavinsko vrvco, ki bo slejkoprej pokazala najhitrejšo pot do ponesrečenca.
ČELADA je in ni alpinističen rekvizit. O njej je mnogo napačnih predstav: Najboljša da bi bila jeklena, taka da se pod se tako medvedjim udarcem s kladivom ne bi vdala. Žal pa ni tako. Treba je računati z lobanjskimi kostmi in vezmi, z bazo in temenom Teme, tako pravijo, odraslega človeka zrelih let se lahko vda ali spremeni obliko za 1 do 1 in pol cm, preden pride do zloma. Toda ta meja je hitro dosežena. Če padeš 1—2 m globoko, če spodrsneš v kopalnici in priletiš na glavo, že lahko pride do zloma. Na varnostno čelado učinkuje kinetična energija padajočega kamenja, njegova sila je produkt njegove teže in njegove hitrosti, ki zavisi od višine in zakonov težnosti. Za nas je važen končni učinek v m/kg/sek2. Kamenček iz velike višine udari enako kakor velik iz majhne. Čelada, ki je prenesla še tako močan udarec s kladivom, nas ne bo obvarovala pred zlomom baze, pač pa varovala teme pred poškodbo, teme pa bo udarec kamna preneslo na bazo, zmanjšalo silo, ne bo nas pa pred njo obvarovalo. Zato je boljša čelada, ki udarca ne zdrži, kakor je boljša elastična vrv od, recimo, verige, stvar, ki nam jo je pred leti imenitno razložil ing. France Avčin v razpravi o dinamičnem in statičnem padcu. Če se čelada vda, se del sile z zlomom zmanjša.
Zato naj produkcija čelad išče togo upogljiv material (dva sloja aluminija, med njima styropor). Podloga na križ naj bo iz perlona, čelada mora biti izbočena tako, da udarec ni direkten V nobenem primeru pa čelada ne more biti kaj prida varstvo, razen če bi bila nesorazmerno velika, taka pa bi spet bila težko uporabna. Silo 150 m/kg/sek2 reducirati na 1,5 m/kg/sek2 bo težko, če je med obodom čelade in lobanjo komaj 5 cm razdalje. Dobro podložen klobuk s svitkom šala na temenu je prav tako dobro varoval ali pa še bolj kakor današnje rdeče, rumene, močno fotogenične čelade. Kake natančnejše številke je težko navajati. Treba bi bilo vedeti povprečno mejo za zlom lobanjske baze v m/kg/sek2, in to pri dinamičnem učinkovanju. Kako naj to praktično preizkusimo?
O HINDUKUŠU je Max Eiselin, znani švicarsiki trgovec in alpinist, posnel zvočni barvni film: »Divji Hindukuš«. Prvi del ima podnaslov »Dežela in ljudje kraljevine Afganistan«, drugi del pa sliko ekspedicije na Urgend (7038 m).
659 AVIONOV so maja 1964 registrirali v Švici, od tega je 360 imatrikuliranih v privatni lasti. Ni čuda, če si SAC, švicarska planinska organizacija, jemlje za eno od glavnih nalog boj zoper letalski hrum nad Alpami.
ROLWALING-HIMAL je cilj nemške ekspedicije, ki bo jeseni 1964 odšla v Nepal. Vodil jo bo Gerhard Lenser, ki je že l. 1962 vodil ekspedicijo na Pumo Ri. Nemci imajo v Kathmandu ambasado in pravijo, da ni težko pripraviti v Nepalu nemškim himalajcem pot. Lenser je vzel na muho Menlungtse (7181 m) in Gaurishankar (7145 m), dva deviška, a že večkrat opazovana in oblegana vrhova. Ekspedicija bo imela lep čas za razgledovanje in aklimatizacijo, saj bo do vzpona prišlo šele aprila 1956, medtem pa bodo Nemci snemali kulturne filme po naročilu filmskega inšituta v Gottingenu. muzeja v Stuttgartu in drugih ustanov ter nadaljevali s programom iz l. 1962. — Gauri Shankar, pravi G. O. Dyhrenfurth, so dolgo časa šteli za najvišji vrh na zemlji. Prvi mu je prišel blizu l. 1951 Eric Shipton. L. 1954 je poskusil Ravmond Lambert iz Ženeve, pa se je moral zadovoljiti z vzponom na Menlung La (5900 m) in Čo-Oju (8153 m). L. 1955 pa je Yerseyside Himalayan Expedition, ki jo je vodil Shiptonov človek iz l. 1952 Alfred Gregory, prinesla natančnejše podatke o Rolvvalingu.
ČO OJU ne spada med težje osemtisočake, če je seveda lepo vreme. Letos 26. apr. 1964 je stala že tretja ekspedicija na tem vrhu: Fritz Stammberger iz Münchna s šerpo Phu Dorju. Bila sta člana nemške ekspedicije, ki jo je vodil Rudi Rott. Prvi je bil na vrhu dr. Tichy z Jochlerjem in Pasang Davo Lamo l. 1954. Drugi vzpon so izvedli Pasang Dava Lama-Sonam in Gyaltsen kot člani Keki F Bunshah-Everest-ekspedicije l. 1958.
Po najnovejših meritvah je Čo Oju 8189 m visok (prejšnja meritev 8153 m). Pri enem od poskusov sta v višini 7700 m v taboru umrla Georg Huber in Aloys Thurmayr, oba člana Rottove ekspedicije.
MACHHAPUCHARE (doslej Machapuchare — Macapucare) ima greben, ki je podoben repu ogromne ribe in je po tej podobi tudi dobil ime. Visok je 6997 m, primerjajo ga Matterhornu in ga štejejo med najlepše vrhove Himalaje, če ni zares najlepši L. 1957 je 45 m pod vrhom obrnil J. O. M. Roberts. Ni mogel premagati strme ledene stene pod temenom, bilo pa je tudi slabo vreme. Spomladi 1964 so kapitulirali Japonci, ampak ne pred ovirami gore, pač pa pred nepalsko vlado, ki je odrekla dovolilnico, češ da je Machhapuchare »sveta gora«, na katero ne sme priti nihče. Pravijo, da Nepal hoče imeti vsaj en vrh nedotaknjen in nedotakljiv vendar ne iz razloga varstva narave.
CIGARETA NA VRHU ali v bivaku je pogost rekvizit v planinski literaturi. Privoščimo jo vsem, vendar navedimo mnenje dr. Neffa, švicarskega športnega zdravnika. Ta stvari pred cigareto, češ da je nesporno dokazano, kako je kajenje eden od vzrokov pljučnega raka. Vsak šesti kadilec umira za rakom na pljučih. Tudi filter nič ne pomaga, psihološko je še nevarnejši, ker zazibava kadilca v utvaro. V Švici, pravi dr. Neff, vsak dan umro trije kadilci za pljučnim rakom — Svarilo je tako, da ga skoraj ni mogoče preslišati, verjetno pa je slast nikotina za tiste, ki ji podležejo, večja kot strah pred rakom. Saj kljub vsem takim svarilom monopol »božje travce« nič ne trpi.
BHUTAN je kraljestvo v Himalaji, ob katerem se spomnimo na Nepal, čeprav je manj samostojno, saj opravlja zunanjepolitične posle za Bhutan Indija. Ima 47 000 km2 in ca 700 000 prebivalcev. Bhutanove gore veljajo kot neodkrite. Tri četrtine meja (zapad, sever vzhod) ga veže s Kitajsko, le v Assuamu na jugu se dotika Indije. Šest glavnih dolin od severa na jug reže deželo. V dolini Macu leži glavno mesto Punakha. O deželi in njenem ljudstvu zelo malo vemo. Novi švicarski leksikon Bhutana ne omenja. Seydlitzova geografija iz l. 1927 tudi ne, »Zemlja« (Gutersohn, Burky in Winkler) ga imenuje obrobno provinco Indije brez drugih podatkov. Kralj Bhutana ta čas biva v Švici — zaradi zdravljenja. Ime mu je maharadža Jig-me Dorji Van-huk (Wan-chuk). Švicarji so seveda izrabili priložnost in skušali poglobiti stike z deželo, ki je lani dovolila rednemu profesorju za geologijo na ETH v Zürichu dr. Ang. Gansserju daljše rekognosciranje v Bhutanu. Zastopniki SSAF (Švicarske ustanove za raziskovanje gora) so zaprosili za avdienco pri maharadži — kralju, ki je pri tem izjavil, da so vzponi v Bhutanu nemogoči iz političnih razlogov, ker je 300 km dolga meja s Kitajsko vsa zaprta Ekspedicije v ta prostor bi lahko povzročile novo napetost med Indijo in Kitajsko, ker indijska vojska straži bhutanske meje. Poleg tega – ali je to še važneje — so Bhutanci budisti in so jim gore svete, imajo jih za »prestole bogov«. Če bi kralj dovolil inozemcem z ekspedicijami stopiti v ta gorski svet, bi žalil verska čustva bhutanskega ljudstva. _ In tako bodo te gore še nadalje zaprte, za tamkajšnje ljudstvo zavite v začarani pajčolan skrivnosti: Kakor nekoč hribovci v Alpah verjeli, da na vršacih in ledenikih žive demoni vesoljnih prasil, tako se v Bhutanu še danes ozirajo proti »tretjemu tečaju« zemlje polni spoštovanja in strahu. Res je, kdor potuje po prostoru, potuje tudi po času.
MT. HUTINGTON (4100 m) na Aljaski je še nezavzeta gora CAF (Club Alpin Frangais) že letos organiziral ekspedicijo pod vodstvom Lionela Terraya prvo francosko ekspedicijo na Aljasko. Finansira jo državna planinska zveza (Federation nationale de la montagne). Ekspedicija se bo samo za Mt. Huting on pripravljala tri tedne. S seboj imajo 500 ton opreme in živeža. S Terrayem se je vkrcal tudi Jacques Soubis veteran s Kavkaza in Peruja, za njima bodo prišli se Paul Gendre, Jacques Batkin (zimski vzpon v Point Walkerju), Maurice Gicquel, Marc Martinetti, Sylvain Sarthou in J. L. Vernezat. Sestav te francoske ekspedicije je zanimiv, saj je v njej mnogo novih imen.
GOSAINTHAN (8013 m) je najnižji osemtisočak. Junija 1964 je prišla z Vzhoda novica da so mu stopili na teme Kitajci. Zapad jo je seveda sprejel z veliko rezervo ob spominu na kitajski vzpon na Everest, vendar se novica potrjuje, oziroma bolje, se ne pobija. Zemlja premore 14 grbin, ki vrtajo v zrak nad 8000 m visoko. Ponovimo jih in pridem do imena šefov ekspedicij, ki si laste prvenstveni vzpon na te najvišje gore na našem planetu. Takale je himalaistična zgodovina prvih vzponov:
1. Annapurna I (8078 m), 3. junija 1950, francoska ekspedicija, Maurice Herzog, danes državni sekretar v de Gaullovi vladi;
2. Everest (8848 m), 23. maja 1953, angleška ekspedicija, Hunt;
3. Nanga Parbat (8125 m), 3. julija 1953, avstrijsko-nemška ekspedicija, dr. Herrhgkoffer;
4. K 2 — Čogori (8611 m), 31. julija 1954, italijanska ekspedicija, Desio;
5. Čo-Oju (8189 m), 19. oktobra 1954, avstrijska ekspedicija. Tichy;
6. Makalu (8481 m), 15. maja 1955, francoska ekspedicija, Franco;
7. Kangčendzonga (8597 m), 25. maja 1955, angleška ekspedicija, Evans;
8. Manaslu (8125 m), 9. maja 1956, japonska ekspedicija, Maki;
9. Lhotse (8501 m), 18. maja 1956. švicarska ekspedicija, A. Eggler;
10. Gašerbrum II (8035 m), 7. julija 1956, avstrijska ekspedicija, Moravec;
11. Broad Peak (8047 m), 9. junija 1957, avstrijska ekspedicija, Schmuck;
12. Hidden Peak (8068 m), 5. julija 1958, ameriška ekspedicija, Schoening;
13. Dhaulagiri (8172 m), 13. maja 1960, švicarska ekspedicija, Eiselin;
14. Gosainthan (8013 m); podatkov še nimamo.
RAKAPOŠI (7790 m) je pakistanski sedemtisočak. Letos mu je v goste poslal šest alpinistov Irish Mountaineering Club. Ekspedicijo vodi M. P. O. Leary. Irska ekspedicija si je sicer izbrala Kampir Dior (7143 m) v masivu Batura ali Ogre (7284m) severno od ledenika Biafo, vendar pakistanska vlada v to ni privolila, pač pa v Rakapoši. Irci ga bodo načeli po severozapadnem grebenu, kjer sta že l. 1947 poskušala Gyr in Tilman, če tu ne bi šlo, ostane pobočje Bagrot, ki ga je že l. 1894 raziskoval Sir Martin Conway, poslej pa je bila ta stran Rakapošija brez oglednikov.
TRISUL (7120 m), nam neusojeni himalajski vrh, so si za letos izbrali Indijci pod vodstvom oficirja M. S. Kohlije. 8. aprila so odšli iz Delhija, poleg Trisula kanijo priti tudi na Nanda Devi (7434 m), oboje v Garhvalu. Ekspedicijo je organizirala Indian Mountaineering Foundation.
ZDRUŽENJE ŠERP je izvolilo za predsednika Tenzinga Norkay. Organizacija je bila potrebna, ker je Himalayan Society – Kathmandu do šerp zavzela odklonilno stališče. V gorah Nepala se šerpe iz Darjeelinga ne najemajo več. Tensing je to ravnanje Himalayan Society ostro kritiziral (po »Statesman« Calcuta 15. apr. 1964): Večina šerp je po rodu iz Sola Khumbu, imajo pa svoj dom in družino v Nepalu in v Darjeelingu. Diskriminacija šerp onemogoča, da bi ekspedicije najemale kvalificirane in izkušene šerpe. Škoduje pa seveda interesom šerp. Šerpe iz Sola Khumbu so bili od nekdaj vodniški kader za Sikkim Himalajo in vse indijsko področje. Tensing sodi, da se to mora upoštevati.
NARODNI PARK NA ISLANDIJI bodo povečali: Že doslej je v območju ledenikov Skaftafell obsegal 900 km2. S pomočjo The World Wildlife Found (sedež te ustanove je v Zürichu) ga bodo razširili na Vatna Jokull, Skeidar-Jokull in Skaidararsandur Jokull ter proti obali, kjer so glaciološko in hidrološko najmikavnejši predeli porečja ledeniške reke Skeidera. Geološko pripada severni del teiciaru z bazaltno formacijo, južni del pa kvarteru s palagonitno. Flora je bogata in obsega vse združbe od obalne do alpinske, 210 rastlin je tipičnih za Islandijo. Tudi favna je bogata, za Islandijo značilna. Nacionalni park bo pridobil 11 900 ha samo v delti reke Skeidara. Ukrep je bil nujen, pravijo, saj prebivalstvo na Islandiji naglo raste, razvija se turizem in industrija.
180 LET STAR DOKUMENT o prvem vzponu na Mt. Blanc je prišel na dan ob razstavi v čast alpinistov in planinskih avtorjev J. Monroe Thormingtona, Jamesa Ramsaja, Ulimana in Davida A. Robertsona jun. Princetown Universsity Library je 10. aprila 1964 Thormingtonu poklonila faksimile časnika »The New Hampshire Mercury« od 4. okt. 1785, v katerem je izšlo poročilo Mr. Bourreta (Bourrit) o »Account of the Discovery of the White Hill, or Mt. Blanc, in the Alps«. Marc-Theodore Bourrit iz Ženeve se je tedaj sprl z M. G. Paccardom, ker je trdil, da je on ne pa Paccard septembra 1784. kot prvi prišel na Mt. Blanc. Bourittovo poročilo je le povzetek vrste poročil, ki jih je objavil Bouritt. O vsem tem se lahko natanko poučimo v Eggerjevi knjigi »Michel-Gabril Paccard in Mt. Blanc« (Basel 1943), kjer je nesporno dokazano Paccardovo prvenstvo. No, ameriški dokument je zanimiv zato ker v njem Bourrit sam priznava, da ni prišel na vrh. Mt. Blanca.
GRŠKI ALPINISTI so zadnja leta stanovitno na delu, tako da s CAH kot alpinistično organizacijo lahko računamo. L. 1963 so plezali v francoskih in švicarskih Alpah in v Allgau Udeležili so se mednarodnega srečanja, ki ga v Chamonixu prireja FFM (Federation Frangaise de la Montagne) in so pri tem prečili Petit Charmoz. Doma so preplezali severni greben Gamila II (2480 m) (Serf in Galinos) turo ocenjujejo IV, V, A 2, južni greben Liontari (2100 m) v Vardoussii (Serf, Gouneridis Paganopoulos in Toumbanakis), severozapadno steno Giona (2510 m), južni greben Pyramide (2350 m) vsi trije vzponi so ocenjeni III – IV +.
DVOJČKE V GORAH bi lahko imenovali stolpe Paine v južnem Čilu. Južni, centralni in severni stolp Paine so namreč na moč podobni Trem Cinam, le da so nižji. Na fotografiji bi jih skoraj ne ločili od Cin. Stene so visoke 600 do 800 m, nadmorska višina 2800 m. Torri del Paine so za alpinistično zgodovino Patagonije zelo pomembni in smo o tem že pisali.
TURE Z MLADINO niso lahka stvar, to bo priznal vsak, ki je kdaj vodil manj zahteven izlet, kaj šele izlet v visoke gore. Pri nas se te vrste problematika v krogih športnih in telovadnih pedagogov ne obravnava, ker planinstvo ni niti v učnih načrtih niti ga ne štejemo v telesno vzgojne panoge. To je ena od nalog naše planinske organizacije, da planinstvu pribori mesto tudi na tem terenu. Marca 1964 so švicarski telovadni učitelji razpravljali v Zürichu o mladini v gorah po naslednjih tezah: Vrednost planinstva za šolski pouk, izobrazba vodnikov in vzgoja učencev, omejitev možnosti za posamezne stopnje mladoletnikov; priprava ture; vprašanje opreme; pomoč gorskih vodnikov (pogoji, pogodba); odgovornost in dolžnost vodnikov, gorskih vodnikov in šolarjev.
Na zborovanju sta bila navzoča tudi zastopnik SAC in zastopnik gorskih vodnikov. Alfred Etter je o teh vprašanjih poročal obširno v »Neue Zürcher Zeitung« 14 apr. 1964. Naj povzamemo: Posvetovanje o turah s šolarji je bilo potrebno, ker je prišlo v zadnjih letih do nekaj nepotrebnih, obžalovanja vrednih mladinskih nesreč v Alpah. Žal pride do takega zvonjenja šele po toči. Ostre diskusije in polemike v časnikih ponavadi jemljejo veselje do tega dela učiteljem, ki imajo do vodstva tur z mladino veselje. To je seveda škoda Ce gres z mladino v gore, je treba poskrbeti, da bo tura varno izvršena. Nevarnosti, ki jih vodja ture ne more vnaprej videti bo seveda dovolj, to se pravi, določeno tveganje in s tem skrbi mora vodja prevzeti na ramena. Brez tega ne gre. Važen je izbor cilja. Cela vrsta jih je, zato je izbirati še težje. Skupna pot daje učencem skupna doživetja, skupno radost in neizbrisen spomin do poznih let. Izlet v rajsko lepoto gora spada med najboljša učna sredstva ki jih šolarjem lahko šola nudi, treba je le računati z močmi in zmogljivostmi in na izletu poskrbeti za razvedrilo in počitek. Doocena nevarnost pa seveda obstoji na vsakem izletu, tudi če so učenci skoraj ves čas na ladji ali na železnici. Ze navadno potovanje po hribih nudi mladini več kot vsaka vožnja. Kaj šele resna tura! Tu pride do izraza tovariška pomoč, smisel za skupnost, premagovanje lastne šibkosti fizične in psihične narave. Počitek na vrhu, razgled, doživetje narave, nov svet, preizkušnja ‘moči itd. vse to in še marsikaj učitelj lahko imenitno izrabi. Razume se, da je potovanje po predgorju, po hribih in gričih prva vaja za resnejše ture. Občutek nevarnosti v gorah je mikaven za učence, za učitelja pa se prav tu začne težava. Ali naj se vzponu odpove, čeprav ve, kaj učencem ob doživetju gore lahko da?
Švicarska zveza telovadnih učiteljev že dolga leta prireja tečaje za vodstvo tur in taborov poletnih in zimskih in posvetovanje v Zürichu se je izreklo za še intenzivnejšo dejavnost v tem pogledu. »Trikrat da, če me kdo vpraša, ali naj vodimo mladino v hribe in trikrat ne, če bi za to izbrali pretežke in prenevarne ture.« Učitelj, ki si upa voditi, mora turo dobro poznati, računati mora s tem, da neurje z dežjem ali snegom lahko pot spremeni v težko. »Oster veter, nenaden mraz, huda vročina lahko močno znižajo telesne in duševne sposobnosti mladine,« je dejal eden od navzočih vodnikov. Prva zapoved je dobra priprava, pri kateri pa morajo sodelovati učenci in starši. Starši morajo imeti v vodnike zaupanje. Treba je upoštevati naslednje: Cilj ture mora izbrati učitelj, ne učenci, tura mora biti umerjena po fizično najšibkejših v razredu; učitelj mora turo prej sam prehoditi; razredi prvih šestih let ne spadajo niti na ledenik niti v steno; oddelek ne sme biti preštevilen, kvečjemu 12 do 15 učencev vodnik mora poskrbeti za odrasle, gore vajene osebe kot pomočnike; temeljita priprava mora gledati predvsem na obleko in opremo; učitelj ne sme več tvegati, kot zmore sam kot planinec — voditi razred je že samo po sebi dovolj težko; pripravljalni trening je potreben; tura, ki bi pomenila drznost, v vsakem primeru odpade. Vsi navzoči so soglašali v tem da je odgovoren za turo vodnik-učitelj. Le on pozna fizične in psihične lastnosti učencev, njemu se učlnci zaupajo. Ni mogoče, da bi se odgovoinost Prenesla na najetega gorskega vodnika Ta je tehnični vodja, odgovoren za smer, čas. tempo, celotne odgovornosti pa ne more prevzemati.
Tako Švicarji, kjer planinstvo gotovo uživa večjo pozornost kot pri nas saj so Alpe dale Švici mesto najbolj razvite turistične dežele, medtem ko smo pri nas goram komaj začeli pripisovati svojstvo prirodnega potenciala za turizem. Naši majski odseki vzgajajo mladinske vodnike medtem ko je vprašanje starejših vodnikov prepuščeno osebni iniciativi. Je pa prav za radi odgovornosti na težjih potih in pri letnikih od 13. do 17. leta izredno važno n pogoj za smiseln napredek planinstva. Spominjam se mnogih takih tur. Vse so srečno potekle. V resnih situacijah je vprašanje odgovornosti vodstva izredno ostro postavljeno. Na Raduho sem, tega je morda deset let, z Loke preko Laneža vodil enajst gimnazijcev. Slabo vreme nas je držalo v koci nekaj dni, ni se dalo več zdržati. Bilo je v drugi polovci januarja, snežilo je, krivec s Koroškega je poskrbel za hud mraz Na Durcah sem kolono ustavil. Snega je bilo novega do kolen. Strmina kot nalašč za plaz – tam se splazi skoraj vsako leto – smer na tistem mestu še izpostavljena nad vzhodnim robom stene. Bili so sami dobri hodci, najboljši od tridesetih, kar jih je prišlo z menoj smučat na Loko. Položaj je terjal — stop! Vsi so se uklonili takoj razen enega. Tudi tega sem pregovoril, resda težko, ker je gorel za hribe. Vso pot nazaj na Loko smo govorili o tem, ali je bil umik na mestu ali ne. Moj »zagovor« in odgovor je bil na vsa vprašanja en sam: »Nisem smel, tam čez, tistih deset metrov, ne bi mogel odgovarjati za vas.« Vendar utemeljiti nujnost te odgovornosti ni bilo lahko, bili so vsi pri 15—16 letih.
