Tine Orel
GRANDES JORASSES so mogočen masiv iz šestih stebrov, greben jim je 1000 m dolg, vrhovi pa so v glavnem poimenovani po znanih alpinistih iz klasične dobe: Pointe Young (4000 m), Pointe Margherita (4065 m), Pointe Helen (4045 m), Pointe Michel — Croz (4108 m), Pointe Whymper (4196 m) in glavni Pointe Walker (4208 m). Whymper je bil na svojem vrhu že l. 1865, l. 1868 pa Walker na glavnem vrhu Grandes Jorasses. Young je l. 1907 poskušal priti čez severno steno s švicarskim vodnikom Knublom. Šele l. 1928 so na Walkerjevem stebru dosegli višino 3300 m in sicer Anglež Herron, Italijana Gasparotto in Zanetti ter Francoza Charlet in Croux. Naslednja leta je poskušal tudi Michel Croz, Mme. Loulou Boulaz in vrsta najvidnejših evropskih plezalcev. L. 1935 so prvič preplezali severno steno Grandes Jorasses in sicer po Pointe Croz. Prva sta bila Nemca Peters in Meier, za njima so uspeli takoj Italijana Gervasutti in Chabod, nato Švicarka Boulaz in Lambert, Nemca Messner in Steinauer. L. 1938 so preplezali Pointe Walker Cassin, Espozito in Tizzoni, v treh dneh, večji del v metežu. Steber je visok 1200 m (Eiger 1800, Matterhornova severna stena 1100 m).
3636.000 POSTELJ nudi avstrijska »zelena« Štajerska v 1400 hotelih in 5400 gostilnah. Štajerska je s svojimi cestami in prometnimi napravami med najbolj razvitimi turističnimi deželami. Tudi mali Lichtenstein vztrajno razvija vse tehnične pogoje za turizem.
SEDEM ANGLEŠKIH NAVEZ je l. 1962 preplezalo severno steno Petit Dru, med njimi je bil tudi znani I. S. Clough, ki je z Boningtonom preplezal Pointe Walker. Izjavil je, da je Allainova poč težja od katerega koli mesta v Walkerju. Bonattijev greben sta preplezala tudi Belgijca Capel in Roses, prva belgijska naveza v tej smeri.
HINDUKUŠ 1963 je bil naslov ekspedicije, ki jo je finansiralo mesto München v afganistanski Hindukuš Cilj: Pogorje Khwaја-Muhammed z vrhovi 6000 m. Hindukuš Nemce zelo zanima. Zadnja leta so poslala tja ekspedicije mesta Nurnberg, Berlin, Bremen, Traunstein in Bamberg. Monakovčani so šli v pogorje z alpinističnimi in znanstvenimi cilji, vodja je bil dr. Axel Hillebrandt. 29 let stari asistent na geološko-paleontološkem inštitutu tehniške visoke šole v Berlinu.
KAVKAZ je bil 22 let zaprt za zapadno-evropske alpiniste. Šele l. 1958 je Avstrijec Hans Schwanda s svojo ekipo OTK kot prvi po drugi svetovni vojni dobil dovoljenje za tritedensko bivanje v alpinističnem taboru Adyl-Su in se povzpel na 11 vrhov, med drugim na severni vrh Ušbe. O tisti kavkaški ekspediciji smo že poročali in tudi o drugih, ki so se na to zvrstile do l. 1961. Samo o našem »izletu« na Kavkaz nismo mogli kaj prida poročati, ker je bila naša ekipa sestavljena tako, da z redkimi izjemami ni imela značaja alpinistične odprave. Zdaj je pri nas Kavkaz spet v prednjem planu inozemskih gora. Upajmo, da bo to pot prišlo do alpinističnega prodora v to zanimivo gorstvo. Zato morda ne bo napak, če iz sestavka znanega avstrijskega alpinista Ericha Vanisa (OAZ, 1963, 1—2) izberemo nekaj zanimivosti o zapadnoevropskih ekspedicijah, ki so od l. 1958 do l. 1961 delovale na Kavkazu. Po Schwandi so nastopili avstrijski NF (Prijatelji narave) in so 14 dni bivali v taboru Spartak. tudi v dolini Adyl-Su. Tudi ta ekipa je opravila nekaj prvenstvenih tur. Istočasno so bili na Kavkazu Francozi, 10 mož pod Maillardovim vodstvom, med drugimi je bil tu Magnone in Coganova. Bernard Pierre je o tem l. 1959 napisal knjigo »Nadzorovana svoboda o Kavkazu«. Naslov knjige kaže, da se Francozi niso mogli sprijazniti s sovjetskimi varnostnimi ukrepi, ki jih vse tuje ekipe presojajo kot oviro za razmah. V začetku julija 1958 so prišli v Špartak Angleži s Sir John Huntom in ponovili več najtežjih vzponov, južni steber Dych-Taua pa so kot prvi premagali. Rusi so jim vzpon ocenili s Va in Vb.
Jeseni 1958 so prišli v Alpe ruski alpinisti, za l. 1959 pa je bilo polno obetov za več zapadnih grup. Začeli so Švicarji, Max Eiselin, toda namesto njega je vodil grupo Muller iz Thuna. Bilo jih je vsega šest, bili so v Adyl-Su 14 dni in so ponovili lepe ture: Ušba, Germogenov, Ullu-Kara-Tau, Bžeduch. Čeprav so potovali z letali, so bili stroški majhni, 1400 sfr. na osebo. Nato je prišlo šest Avstrijcev iz Linza, spet v Adyl-Su. Štirje so bili na Elbrusu, dva sta prečila Ušbo in si pustila vsiliti tudi sovjetski stil. Štartali so ob slabem vremenu, bivakirali in ostali v Ušbi ves teden, medtem ko je že l. 1900 Hans Pfann to naredil v treh dneh in pol. Danes se da to prečenje opraviti v 2 dneh, toda Rusi delajo to 1—2 tedna. Gustav Doberl ki je bil na Kavkazu že l. 1951, je takrat prečil z Rusi; zato Vanis z ogorčenjem zavrača trditev, da je prišlo l. 1959 do prvega avstrijskega prečenja Ušbe. V dobi nadzvočne hitrosti »nacionalni« vzponi niso več važni…:«, pravi.
Še isto leto je prišlo sedem alpinistov NF pod vodstvom F. Reitlingerja, spet v Adyl-Su, takoj za temi je bil tu spet Schwanda, ki je dobil dovoljenje za področje Besengi in Belala-Kajo. Vendar ti dve avstrijski skupini nista opravili nič posebnega.
V l. 1959 so bili najuspešnejši Francozi, med njimi znani asi Habran Julien, Girod, Pui-seux in Berardini. Tabor so imeli v Bezengi.
V l. 1958 in 1959 so poleg zapadnjakov naredili v Kavkazu lepe ture tudi Čehi, Poljaki, Slovaki, Madžari, Bolgari, Romuni, Balti in alpinisti Vzhodne Nemčije. Poleg Rusov seveda. O Čehih smo že poročali, pa tudi Poljaki so tu posegli po najtežjih lavorikah (severna stena Ullu-Tau-Čana in Pik Ščurovskij, oboje Vb, severna stena Ullu-Kara-Tau). Žal je za kronista kavkaškega alpinizma težko, ker poročila o sovjetskih in zgoraj omenjenih turah prihajajo z veliko zamudo.
Leta 1960 ni bilo dosti izmenjav med Vzhodom in Zapadom. Marca 1960 je bilo osem članov OAV iz Celovca v Zapadnem Kavkazu v dolini Dombai. Zaradi slabega vremena so samo smučali.
L. 1961 so prišli v Dombai in Baksan spet avstrijski NF. Ker je bilo število udeležencev določeno en teden pred odhodom iz Avstrije, je bil sestav ekipe bolj letoviščarski in zato alpinističnih vzponov sploh ni bilo. Rusi so namreč hitro spoznali, da je ekipa v glavnem nesposobna za težje ture, zato so bili še strožji, Avstrijcem je pa to prav prišlo in so radi ubogali, razen seveda himalajca Paura (ki je bil l. 1958 na Haramošu, l. 1959 pa na Dhaulagiriju), in Weissensteinerja, ki si je na Ušbi zlomil nogo. Sama ta dva pa nista mogla popraviti vtisa. Vanis meni, da bi se to ne smelo nikoli ponoviti. Bolje je poslati manjšo ekipo, pa tisto dobro, že zaradi reprezentance. Za sončenje je Kavkaz predrag. In če že greš tako daleč, nima smisla ostati v Zapadnem Kavkazu, ki alpinistično ni tako zahteven.
DOLINA BAKSAN v Centralnem Kavkazu je zadnja leta doživela velik napredek. Od Nalčika, glavnega mesta avtonomne Karbadinsko-balkarske republike do planine Asau je zgrajena asfaltna cesta. Zgrajenih je cela vrsta žičnic v Adyl-Su. L. 1962 je že delovala mogočna 4800 m dolga žičnica na Elbrus, vsaj v prvem delu do postaje Starij Krugozor. Ledenik Asau je ugoden za smučanje tudi poleti, prav tako tudi Pastuhov (4690 m), na katerega prav tako pelje 1 km dolga žičnica. Na Čegetu so zgradili štiri skakalnice, grade dve hokey igrišči v višini 2100 m. Poleti bo tu tabor za atletiko, grade igrišča za tenis, basketball in odbojko. Tako nastaja ob vznožju Elbrusa veliko turistično središče, zdravilišča s termalnimi in blatnimi kopelmi, plaže, hoteli, komfort. L. 1962 je bilo tu prostora za 5000 turistov. Letos bo v glavnem gotov tudi športni center.
KAVKAZ 1962 je spet dal vsaj nekaj zapadnim alpinistom. Prišli so Francozi, Italijani in 15 avstrijcev N F, dva gosta OAV in eden od OTK. Avstrijska ekipa je bila razmeroma dobro sestavljena, naredili so tudi nekaj najtežjih tur iz Adyl-Su. Ob strani jim je stal Kropf, Gradčan, ki je l. 1934 emigriral v SZ. Moderegger, ki je tu prečil Ušbo, se je takoj po vimitvi iz Kavkaza smrtno ponesrečil v severni steni Eigerja. Eidher je o tej ekspediciji napisal članek z naslovom »Gore SZ — največji športni prostor na svetu«. Takole pravi med drugim: V SZ je alpinizem šport in spada finančno k socialnemu zavarovanju podjetij kot aktiven oddih. Sredstva dobivajo alpinisti od podjetja, družabno pa so povezani v klube, ti klubi pa so združeni v Zvezo alpinistov in turistov. Vsak alpinist mora biti član podjetja in kluba, lahko pa je v alpinističnem taboru tudi kot gost. Vsak član kluba se najprej teoretično izobražuje, preden pa gre v gore, ga zdravniško preiščejo. Šele, ko ima zdravniško spričevalo in spričevalo o teoretičnem izpitu, dobi dovoljenje za 20 dni bivanja v alpinističnem taboru. L. 1962 je imela SZ 19 takih taborov, 13 v Kavkazu, 1 v Altaju, 2 v Tien-Šanu in 3 v Pamiru. Tabor ima veliko poslopje z jedilnico, predavalnico, pisarno in spalnico, skladišče, šotorišče, kopalnico in velik športni prostor.
V taboru dobi vsak svojo knjižico, v katero se vpišejo: osebni podatki, podatki o preizkušnji na posameznih stopnjah v skali, ledu, snegu, vzponu, vrvni tehniki in v teoriji, splošna karakteristika alpinista, opravljene ture, udeležba pri reševanju, posebne zasluge, razno (tudi graje in degradacije). Na podlagi te knjižice lahko alpinist nadaljuje svoje izpopolnjevanje v vsakem sovjetskem taboru.
ALPINISTIČNI ZNAK je prvi cilj sovjetskih alpinistov. Da si ga pridobe, morajo imeti za seboj osnovno urjenje (en dan uporabe vrvi, 4 dni plezanja v skali, 1 dan bivakiranja, 2 dni treninga v ledu, 1 dan treninga v snegu), 1 vzpon 1b in en vzpon preko kakega težjega prelaza. Ko imajo to za seboj, naredijo izpit (ne težak, bolj formalen), pri čemer najbolj pazijo na to, kako se varuje in kako se drugim pomaga. Nato sprejme alpinist znak, po navadi na skromni slovesnosti. Alpinistični znak je okrogel, premer je označen z ratiščem cepina, oklo cepina je v obodu, barve so: zgoraj sinja, nato zlata in bela, na beli ploskvi je napis »Alpinist SSSR«.
Spodnja tabela kaže določila, po katerih alpinist nato doseže posamezne stopnje (1, 2, 3.) in stopnjo »mojster športa«, ki jo dobi kot dosmrten naziv.
Dodatna določila: Za dosego 3. stopnje je treba delati poseben izpit za znak 3. stopnje; za 2. stopnjo mora biti 50% vzponov kombiniranih, pred turo 4 a pa je izpit; za 1. stopnjo zimski vzpon 2 a za moške in 1 b za ženske, pred 5 a tehnični izpit. Za 1. stopnjo mora alpinist že biti pomožni inštruktor. Da to postane, mora opraviti 40 dnevni tečaj, 40 dni učnih nastopov pred nadinstruktorjem. Mojster športa mora imeti: Vzpon 5 b na vrh preko 5000 m ali vzpon 5 a na vrh preko te stopnje. Vzponi, ki jih je treba opraviti na 6000 m. Moški mora poleg tega imeti vzpon 5 a s soudeleženci, ki nimajo še nobenega vzpona 5 a. Vsak mojster športa mora biti inštruktor. Za to mora 120 dni delati kot podinštruktor in opraviti izpit. Delati mora z alpinisti 2. in 3. stopnje. Nadinštruktor postane, če dela 160 dni kot inštruktor, od tega 40 dni na učnih pohodih s 40 možmi. Opraviti mora še izpit pred stalno komisijo. Imenovanih je 25 izpitnih komisarjev. Če hoče kak alpinist postati inštruktor, dobi 3 mesece dopusta. Skupaj
l b 2 a 2 b 3 a 3 b 4 a 4 b 5 a 5 b
Mojster športa, moški 2 2 3 3 3 3 3 3 3 25*
Mojster športa, ženske 2 2 3 3 3 3 3 2 _ 21*
1. stopnja 2 2 3 3 3 3 2 1 _ 19*
2. stopnja 2 2 3 3 2 1 _ _ _ 13*
3. stopnja 2 2 1 5**
Alpinistični znak 1 1**
* Brez inštruktorja. ** z inštruktorjem.
ODLIKOVANJA za alpiniste SZ so skrbno pretehtana. Imajo zlate, srebrne in bronaste medalje (vredne 25—30 rubljev, ca. 25 000 din) za najboljši vzpon v letu. Ocenjuje navezo, težavnost, organizacijo, varnost. Imajo še posebne znake za posamezne vzpone npr. za Ušbo (5 a). Ture opravljajo ponavadi v navezi 4 oseb, le v bližini tabora tudi v dveh. Naveze morajo biti v stalni radijski zvezi s taborom ali z drugimi navezami, če ni radia, s svetlobnimi signali. Če je daljava večja, je brezžična zveza s taborom obvezna. Ekspedicija ima ponavadi 30 mož, finansira jo podjetje (nosačev ni).
ALPINISTIČNA OPREMA v SZ je državna last, alpinisti je nimajo v osebni lasti. Ko alpinist pride v tabor, ga opremijo od nog do glave. Oprema je po zapadnih pojmih solidna, včasih malce nerodna. Zapadno robo prekašajo le šotori. Življenje v taboru je strogo, skoro vojaško organizirano. Ob 7 zjutraj je gimnastika (verjetno zarjadka, ki smo jo nekaj časa tudi mi skušali uvesti pred poukom v šolah). Nato sledi zbor, dežurni inštruktor pa prebere dnevni program. Posamezne naveze se nato poslove in gredo za svojim vodjem v koloni, v gosjem redu. Če dosežeš določeno stopnjo, so ti vzponi tiste stopnje dovoljeni. Vendar ne »brez debate«: O tem odloča vodja tabora in reševalna služba. Ta lahko turo prepove, če je v njej preveč drugih navez, če prete plazovi, če vreme slabo kaže… Če se tura dovoli, je treba narisati kroki, ki ga potrdi reševalna služba. Treba je napovedati kontrolni čas, to je zadnji čas, v katerem se bo naveza vrnila v tabor. Če do tega časa ne pride, gre na pot poizvedovalna ekspedicija. Vse to se zapiše v formular, nato sledi zdravniški pregled, nato pride na vrsto aprovizacija v skladišču, nato šele tura. Po turi se mora naveza javiti dežurnemu inštruktorju, ta skliče vse tabornike, kateri so doma, vodja naveze kratko poroča, navzoči sprejmejo poročilo z ovacijami. Reševalna služba turo v knjižicah potrdi.
Če torej strnemo razločke med Zapadom in Vzhodom bi lahko rekli: V Alpah so alpinisti takorekoč doma, v SZ morajo skoro vsi alpinisti potovati na tisoče km, da gore dosežejo; na Zapadu je alpinizem več kot šport (za mnoge življenjski nazor), v SZ samo šport (aktiven oddih); na Zapadu prosto delovanje, individualizem, v SZ vse pod vodstvom, kolektivizem; na Zapadu lastno finansiranje, v SZ plača vse ali vsaj 70% država; na Zapadu so v dolini vasi, v gorah koče, v SZ v dolinah tabori, v gorah prostori za bivake. In nazadnje na Zapadu je samo reševalna služba, v SZ pa poleg nje še sistematična, stroga, energična preventiva.
LÖNPO GANG (7083 m) se je l. 1962 nasmehnil Japoncem. Pod vodstvom Takahašija jih je 7 stopilo na ta vrh v Jugal Himalu. Imenovali so ga tudi Big White Peak ali White Dome Peak. L. 1957 so poskusili priti nanj Angleži preko ledenika Phurbi—Čia-čumbu. Morali so odnehati, ker je plaz vzel vodjo Crosbyja in dve šerpi. Japonci so potem poizkušali še 1960 in 1961. Šele tretji poizkus je uspel.
ÖAK (österreichischer Alpenclub), elitni avstrijski alpinistični klub, ima sedaj 471 domačih in 114 tujih članov. Od domačih jih 224 živi na Dunaju, od tujih pa je 80 iz Zahodne Nemčije, 4 iz Vzhodne, 10 iz Švice, 8 iz Italije, 1 Šved, 3 Angleži, 7 iz ZDA in 1 iz Kanade. Od 585 članov je 30 žensk. Od 1. 1945 so sprejeli 335 članov, večji del mladih, umrlo jih je 312, nekaj jih je izstopilo, nekaj so jih črtali. Iz odbora sta letos izstopila stari znani Alfred Horeschowsky, častni član, in Hubert Peterka, ki je dolga leta sodeloval kot knjižničar, kronist vzponov in sodelavec glasila ÜAK. Z ÖAK je najtesneje povezano ime Kalteneggerjev, ki so po rodu iz naše dežele, urednik OAZ je ugleden planinski publicist Sepp Walcher, velik ljubitelj našega alpskega sveta. Knjižnico ÖAK je sedaj prevzel Willi End, čigar ime je na teh straneh že bilo omenjeno.
HIMALAJSKA STATISTIKA z dne 31. 12. 1962. Od l. 1950 do 1963 je človek stopil na 13 osemtisočakov, to je čas od Annapurne I dne 3. 6. 1950 do Dhaulagirija 13. 5. 1960. Ponovimo še enkrat: Za Annapurno I so prišli na vrsto Everest (1953), Nanga Parbat (1953), Kz (Čogori — 1954), Co-Oju (1954), Makalu (1955), Kangčendzonga (1955), Manaslu (1956), Lhotse (1956), Gašerbrum II (1956), Broad Peak (1957), Hidden Peak (1958), Dhaulagiri (1960).
Vrhov med 7000 in 8000, na katere je doslej stopila človeška noga, je 72. Na prvem mestu je 12. 6. 1907 ravno Trisul. Do l. 1914 so prišli na vrsto trije, od l. 1928 do l. 1939 jih je bilo obiskanih 19, od 1. 1947 do danes pa ostali, torej 50 sedemtisočakov v povojnem času, zadnja leta kar po 10 na leto. Sem niso všteti vrhovi Kan Tengri (6995 m), Sakang (6943 m) in Dodang Nyima (6927 m), za katere meni G. O. Dyhrenfruth, da utegnejo pri novem merjenju priti med sedemtisočake. Zelo so se v l. 1962 v himalaizmu uveljavili Poljaki na meji med Pamirom in pakistanskim Gilgitom. Velikopotezna poljska ekspedicija Hindukuš 1962 je delala v dveh grupah. Biel je vodil Krakovčane, Zierhoffer pa Poznance in štiri francoske alpiniste. Prva grupa je imela vrhnji tabor eno uro pod vrhom Koh-i-Teza (7015 m), na vrh je prišlo vseh 9 Poljakov. Druga grupa je iz baze (4100 m) prišla na tri šesttisočake, nato pa na M4 (7125 m). Glavni cilj je bil Koh-i-Nadir-Šah. Povzpeli so se tudi na Koh-i-Mandaras (6631) m po težki zaledeneli strani. Imeli so s seboj tudi to-pografe, geologe, meteorologe in fiziologe. Na vsak vrh je stopila celotno ekipa, francoski zgled, a zelo dosledno izveden. Poljaki so naredili pri odkrivanju Hindukuša velik korak naprej, pravi Dyhrenfurth.
ZIMA L. 1962/63 je potrdila dva poglavitna nauka lavinologije. 1. Vsak večji nov sneg omogoča pri določenem vetru in vremenu plazove. 2. »Kriv« ni teren, ampak sneg, veter, vreme. Znani Walther Flaig pravi, da bi moral vsak smučar in zimski alpinist poznati literaturo o plazovih, ker samo tako bo resno jemal opozorila, ki jih razširja lavinska služba v Alpah. Sicer pa naj se neizkušen človek zanese predvsem na danes že urejene službe na Standardnih smučarskih progah. Flaig loči katastrofalne in turistične plazove. To ni znanstvena delitev plazov, je pa praktična. Katastrofalni plazovi, kakršne pri nas pomnimo nazadnje iz l. 1951, so naravne katastrofe kakor povodnji. L. 1951 in 1954 so katastrofalni plazovi potegnili v smrt skoro 500 ljudi, večji del hribovcev, in to s hišami vred. Ker so bile te hiše nekatere že stoletja na tistem prostoru, pomeni, da do takih katastrof ni prišlo in ne pride zaradi terena, marveč zaradi snežnih in vremenskih razmer. Turistične plazove pa izzove turist sam, pri čemer med turiste štejemo tudi lovce in drvarje ali tiste, ki vlačijo seno s stogov. Turistični plazovi so večji del kložasti, bolj ali manj suhi, medtem ko so katastrofalni ali temeljni iz mokrega ali pršni plazovi iz suhega snega. Turistični so nevarni zato, ker se prožijo tudi ob lepem vremenu, ko ljudje mislijo, da ni nevarnosti. Veter je arhitekt snežnih klož in raznih zastrugov, zasipov in žametov, ki vsi utegnejo biti vzrok plazu. Vsak nov sneg v viharju ali vetru je zato posebno nevaren za plaz. Vrst plazov je več, kakor se običajno misli.
Preventiva, varovalni ukrepi zoper plazove sicer precej stanejo, a vendar se izplačajo. Zadnje čase se izpostavljene alpske ceste zavarujejo pred plazovi z ogromnimi galerijami, mnoge stare trase pa so seveda še brez njih. Lavinske službe v Arlbergu in Davosu sodelujejo s servisom na smuških progah in se uspešno bore zoper belo smrt: Umetno prožijo plazove, pravočasno, preden nastopi smučar. Vendar ta služba še ni povsod vpeljana in še pride do turističnih plazov tam, kjer ne bi smelo več priti, saj gre za množično obiskovane smučarske poti. Zato še enkrat: Smučar, spoznavaj nevarnost najprej teoretično, da se boš pripravljen z njo spogledal. Če nimaš pri roki literature, poslušaj izkušene ljudi. Za Alpe, kjer že imajo uvedeno lavinsko službo, velja: Kdor kljub svarilom službe rine na smuško turo in jemlje s seboj še manj izkušene, ravna ne samo nespametno, ampak tudi zoper moralo in postavo. Po pravici zasluži kazen. Za turnega smučarja velja posebno po novem snegu le ena zaščita: Ostati doma. Walther Flaig je avtor imenitne knjige o plazovih z naslovom: Lawinen-Abenteuer und Erfahrung, Erlebnis und Lehre (prigode in izkušnje, doživetja in nauki). Izšla je pri Brockhausu v Wies’oadenu 1955. Ima 122 slik in tabelo plazov, kar njeno ceno še posebno dviga. Pri nas se smučanje še ni oživelo tako, da bi bila ta opozorila nujna za množice, vendar upajmo, da ne bo zmerom tako. Zato je menda prav, če tudi o tem kaj zapišemo.
ALUMINIJASTE SMUČI imajo celo vrsto prednosti: so trdnejše, bolj elastične, trajnejše, težje se zlomijo, obremenitev je bolj enakomerna, pri vseh temperaturah na vsakem terenu in snegu se bolje obnesejo. Pri lesenih smučeh smo že prišli do vrha izboljšav, medtem ko utegne izkušen konstruktor pri kovinskih smučeh še marsikaj izboljšati. 2e dosedanji razvoj aluminijastih smuči to dokazuje. Prvi tovrstni proizvodi niso bili kaj prida, bili so slabši od lesenih. Ko so iznašli posebne vrste legure, ki je imela tudi najboljše lastnosti lesa, so se uveljavile. Smuči niso iz samega aluminija, gre za sandwich — konstrukcijo, med dvema aluminjastima platnicama je nekovinsko jedro, ki se pri vsaki temperaturi in vsaki obremenitvi prilega aluminiju. Lesene smuči se zlomijo že pri obremenitvi 300 kg, če se upognejo za 6,5 mm, medtem ko aluminijaste zdrže obremenitev 570 kg. Mnogi svetovni asi že smučajo s temi sandwich — smučmi.
100 ŽENSK NA MT. BLANCU, geslo, s katerim časnikar Fulvio Campiotti že nekaj mesecev razburja svet, je naslov tudi tiskovnemu komunikeju, ki ga vodja te ekspedicije izdaja. Iz komunikeja št. 3, ki je izšel maja 1963, posnemamo, da je bilo konec aprila 60 prijavljenih, med drugimi tri Grkinje, dve jugoslovanski navezi s šestimi udeleženkami, Španki Vergés in Chamor, medtem ko so si tri alpinistke, že prijavljene, pri smučanju zlomile nogo: Holandka Leni Nyssen in Avstrijka Lilly Urban in Francozinja Violette Richard. Zanimivo je, da se dotlej ni javila niti ena Angležinja. Ali današnja Anglija ne zmore nobene dame, ki bi se upala posnemati Isabello Stratton, vprašuje Campiotti. Pohod na Mt. Blanc namreč organizira v spomin 100-letnice CAJ in na prvi zimski vzpon na Mt. Blanc, ki ga je zmogla Angležinja Isabella Stratton 31. jan. 1876. Od italijanskih sekcij CAI so prijavile svoje zastopnice sekcije Brescia, Gorica, La Spezia, Acqui Terme, Edolo, Monza, Mainate. V komunikeju so še enkrat našteti vsi vidnejši vodniki, dobri poznavalci Mt. Blanca, vsi zaščitni in varnostni ukrepi. V pohodu bodo tudi štirje zdravniki v dveh navezah z bogato ročno lekarno, ki so jo poklonile firme Farmitalia, Carlo Erba in Dompè. Vsaka udeleženka bo dobila še osebno ročno lekarno, kar sta darovali dve milanski tovarni. V pohodu bodo tudi zaščitne naveze nalašč za to, da bodo pospremile v dolino tiste, ki bi se morale iz zdravstvenih razlogov vzponu odreči. Mnogo je že zbrane opreme, hrane in denarnih sredstev, tako da bodo stroški za posameznice minimalni. Popuste so odobrile tudi uprave žičnic, nekatere bodo vozile gratis, popuste bodo dali tudi hoteli. Prvotno bi bila morala ekspedicija na pot 1. julija. Zaradi šolskih obveznosti je bil odhod odložen.
POSVETOVALNICA ZA PREPREČEVANJE NESREČ je posebna ustanova v Švici, ki vodi preventivo zoper smučarske nesreče. Pozimi l. 1962 je izdala naslednje poročilo: »Smučanje je postalo množični šport. Ves narod se smuča in zato se na pistah množe nesreče, tako kakor na cestah. Švicarska komisija za preprečevanje nesreč na smučarskih pistah je zato s sodelovanjem zdi-avilišč in športnih ustanov ustanovila na pistah servis, ne policijo, ampak dobro izurjeno, opremljeno in omikano pomoč, ki se trudi za red in po svojih močeh varuje smučarje pred nesrečami.
Izkušnje zadnje sezone nas tirajo, da smučarjem polagamo na srce:
1. Tudi smučarji morajo prilagajati svoj tempo krajevnim okoliščinam in svojim močem. Smuči morajo obvladati, tudi če jih doleti kaj nepričakovanega.
2. Posebno morajo biti pozorni na ožinah, pri prehodih skozi žive meje, plotove, podvoze. Niso vsi smučarji dovršeni. Zato je treba računati s tem, da vsak hip slab smučar ožino docela zapre, če pade.
3. Pri dolgih spustih naj se mestni smučar od časa do časa oddahne na primernem mestu, nikoli pa ne na sredi piste.
4. Tisti, ki se vzpenjajo, naj se drže smučin na robu piste.
5. Psov naj ne jemljejo s seboj, ker pomeni to trpinčenje živali, marsikako nesrečo pa je že tudi povzročil pes, ki se je podil po pisti.
6. Sanke in druga vozila ne spadajo na pisto.
7. Pešci imajo tudi pravico do zimskega veselja, toda zaradi lastne varnosti in zaradi ozira do smučarjev naj se drže svoje steze, v nobenem primeru naj ne gredo po pisti.
8. Zaprte proge naj se smučar varuje. Posameznik ne more odločati, ali je proga pred plazovi varna ali ne. Če se po njej spusti, ravna lahkomiselno, kaznivo, saj utegne ogrožati reševalno moštvo, ki je morda že nastopilo.
9. Nasvete in navodila servisa na pisti, reševalcev in drugih funkcionarjev je treba brezpogojno upoštevati.
10. Tudi zimski šport mora ostati šport. Vsak naj ohrani zdrav razsodek in športno zavest odgovornosti.
GORSKI VODNIKI v Franciji so na letošnji skupščini v Pelvouxu odločno odklonili, da bi smuški učitelji smeli voditi naveze in posameznike v visoko gorstvo. Zahtevajo, da morajo smuški učitelji opraviti vodniške kurze in izpite. V Franciji je 425 visokogorskih vodnikov in 53 navadnih vodnikov ter 155 aspirantov.
O RAZVOJU ALPINIZMA je že l. 1961 tehtno besedo povedal Lionel Terray: V ozkem evropskem okviru je »veliki alpinizem, potem ko ne more več osvajati velikih problemov, obsojen na to, da se izživlja v tehničnem izpopolnjevanju. Tehnični napredek, dovršeni material in izboljšane metode so preveč olajšale delo plezalcem; tehnika bo vsak čas onemogočila avanturo. Kmalu ne bo druge rešitve kot lotiti se brezupnih poti samohodcev in zimskih vzponov.«
O VIŠINSKI FIZIOLOGIJI je zanimive ugotovitve nanizal dr. Jerzy Hajdukiewicz iz Zakopan. Njegovo ime je bralcem znano, saj smo o njem že nekaj let poročali kot o enem od Poljakov, ki so se prepričljivo uveljavili na zapadu. Takole pravi: Trije činitelji vplivajo na življenje in delovanje človeka v velikih višinah: težavnost terena, klimatske razmere in nižji atmosferski pritisk. Prva dva činitelja sta v vseh gorstvih skupna, tretji nastopi kot dominanten le v najvišjih gorah (Dorawski). Čim više gremo, tem manjši je atmosferski pritisk. Na morski gladini znaša 760 mm, na višini 550 za polovico manj, na višini 8500 komaj še tretjino onega na morju. Zrak je mešanica plinov s konstantnim sestavom: 78,08% dušika, 20,95% kisika in nepomembne količine plemenitih (internih) plinov in CO2. Zato se sorazmerno z višino zmanjšuje parcialni tlak kisika. Ta plin je za življenje neobhodno potreben, saj omogoča proces dihanja in preosnove organizma. Še v prejšnjem stoletju ta problem ni bil tako jasen kot danes, prvi poleti z balonom so se zato končali tragično. Pri poletu l. 1875 sta dva udeleženca izgubila zavest, le vodja poleta Gustav Tissandier je ostal pri življenju. Dosegli so 8200 m. Preiskave v komorah z nizkim tlakom so dokazale, da človek v 10 minutah izgubi zavest, če ga predenemo iz normalnih pogojev v tlačne razmere, ki vladajo v višini 7500 m, pri razmerah, ki ustrezajo višini 8500 m, pa že v 5 minutah. Kako je mogoče, da himalajci dosežejo 8600 m, ne da bi uporabili kisikove aparate? Odgovor: zaradi adaptacije, saj se pohod iz normalnih razmer na višino ne izvrši hipoma, ampak v etapah. Prva reakcija na zmanjšani tlak je povišanje pulza in krvnega pritiska. Krvne kapilare se razširijo, posebno v skeletnem mišičju. Zato v enakem času preteče v tkivu večja količina krvi, da bi se preskrbela z večjo količino kisika. Istočasno postane dihanje hitrejše in globlje. Dihalni volumen pljuč se poveča za 30 %, ker se prsni koš za inspiracijo bolj angažira, s čimer se izrabijo za izmenjavo plinov doslej ne čisto polni pljučni mešički. Določeno vlogo v tem procesu izgrajo tudi gladka mišična vlakna na bronhijih in v pljučnem tkivu, ki napenjajo ohlapnejše pljučne alveole (W. J. Mc Connel).
Izenačujoče vplivanje je samo pomožnega značaja in omejeno. Zato pride do veljave: Nižji parcialni tlak kisika po krajšem času zdraži kostni mozeg, da poveča svojo produkcijo krvnih telesc, to pa povzroča povečanje hemoglobina, ki poganja kisik iz pljučnih mešičkov v tkivo. Krvna viskoznost in množina krvne beljakovine rasteta, začasno porušeno ravnotežje ionov, nastalo zaradi prekomernega prepajanja pljuč, se normalizira, potem ko se zmanjša množina alkalij v telesu.
Človek ima na morski gladini v 1 ml (= cm3 = ccm) 4,5 do 5,5 milijonov krvnih telesc. V velikih višinah naraste to število v 3—5 tednih na 8 milijonov; hemoglobin naraste od 90% na 120%. Človeško telo se adaptira s povečanjem treh površin: najprej s povečanjem površine kapilar, skozi katere prihaja kisik v tkivo; s tem v zvezi srce hitreje bije. Dalje s povečanjem dihalne površine pljuč in tretjič s povečanjem površine za transport kisika. Do tega povečanja pride s tem, da se poveča število krvnih telesc, množina hemoglobina in naraščanje celotne množine krvi. Višinska aklimatizacija je eden najlepših zgledov adaptacije človeškega telesa na nenavadne okoliščine (Verzar). Vendar pri tem marsikako vprašanje še čaka na odgovor. Eno takih je »privajena« adaptacija (retained adaptation): Alpinisti, ki večkrat trenirajo v velikih višinah, se hitreje adaptirajo. To so izpričali tudi poskusi z živalmi. Verjetno gre za posebne procese v centralnem in vegetativnem živčnem sistemu. Drugo tako vprašanje je naraščanje v mišičnem tkivu miohe-moglobina, ki veže kisik enako kakor hemoglobin v krvi. Alpinisti z enakim stanjem krvnih telesc in množino hemoglobina se različno aklimatizirajo. Proces aklimatizacije ima svoje meje. Problem življenja v velikih višinah je bil nedavno že preciziran, predvsem po izkušnjah na Mt. Everestu. Danes vemo, da se človeški organizem do višine 7000 m popolnoma adaptira, to je, do te višine je regenei-acija vseh življenjskih sil možna, procesa spanja in prebave potekata brez posebnih težav. Vendar je treba poudariti, da na teh višinah človek počasneje dela, vsako gibanje mu povzroča hitrejši pulz in sapo, popada ga omedlevica in motnje v očeh (črni kolobarji pred očmi). Med 7000 do 8000 je cona začasne adaptacije, pri čemer človek izrabi svoje rezerve za regeneracijo. Bilanca kalorij se zamaje in postane negativna. Cono od 7800 navzgor imenuje Wyss-Dunant cono višinske smrti. V tej coni bi človek v 3—4 dneh umrl, če ga ne bi reševal kisik iz aparatov.
Znamenja nezadostne aklimatizacije so naslednja: glavobol, predvsem v čelu, motnje v ravnotežju, nahod in slabost, povračanje, človek nima več volje za delo in ne more več kritično presojati situacijo. Postaja egocentričen, tečen, razdražljiv, to pa mu dela težave pri sožitju s tovariši (Dorawski). Znamenja v psihični sferi so slušne in vizuelne halucinacije, človek se pogovarja z nenavzo-čimi osebami, prikazujejo se mu fantastične stvari. Posebno nevarno je stanje evforije, če pojemajo telesni napori. Taka oblika »dobrega počutja« nastopi pred smrtjo za težkimi boleznimi, npr. pri difuznem peritoni-tisu. Halucinacija in evforija utegneta nastopiti že pod cono višinske smrti, celo v aklimatizacijski coni. Zaradi pomanjkanja kisika je človek tudi manj odporen do ozeblin (Rivolier).
Problem vode v človeškem telesu je v Himalaji drugačen kot v Alpah. V suhi himalajski atmosferi pride do izgube vode predvsem pri izdihavanju (ne z znojenjem), tako da se lahko pogreša specialno dopolnjevanje s spojinami, v katerih je vezan klor. V Alpah in v Sahari je narobe: Pri znojenju se izločajo spojine, v katerih je vezan klor. V 24 urah je v Himalaji 4 l tekočine dovolj in sicer v obliki sladkih sadnih sokov. Na ta način se izognemo alkalizaciji organizma, poskrbimo za potrebno množino vitamina C (70 mg dnevno ob navadnem delu, 400 mg v velikih višinah) in za lahko prebavljive ogljikove hidrate.
Daljše bivanje v velikih višinah človekovo telo izčrpava, utegne priti do deterioracije. Deterioracija lahko poteka počasi, človek hujša, mišice mu uplahnejo (atrofirajo), lahko pa pride do nenadnega zloma telesnih in duševnih moči. Zato je treba v velikih višinah fizično delo vedno prav dozirati in gospodariti na določeno rezervo sil.
REŠEVALNA SLUŽBA V PARSENNU in njen šef, tudi nam znani Chr. Jost poroča, da smučarji ne vprašajo več, ali je sneg za spust dober ali ne, ampak pričakujejo od parsennske pistne službe, da bo sneg naredila ugoden za smuko. Uslužbenci imajo s pisto posebno v spodnjem delu vedno dovolj dela, morajo dovažati sneg, nakopavati poledenela mesta in jih pokrivati s slamo, pokrivati potočke z igličjem in snegom … Zgodi se tudi, da se alarmira patrulja v viharju in temi, išče ponesrečenca, ta pa sedi v toplem lokalu s tovariši — ali tudi s tovarišicami — zaskrbljeni soprogi pa ni znal sporočiti, da ga bo kaj zadržalo. In še marsikaj se zgodi, samo poročilo o vsem govori zelo zadržano. Kaj bi ne, marsikaj je treba potrpeti, če gre za turistični business. Servisno službo ima v Švici že 54 pist, 10 krajev pa ima samo reševalno službo. Uslužbenci imajo na rokavih oficielne bluze trak oranžne barve z znakom SSV (Švicarska smučarska zveza, Der Schweizerische Skiverband).
IZKUŠNJE IZ ŠVICARSKE EKSPEDICIJE NA DHAULAGIRI 1958 so dr. Hajdukiewiczu potrdile njegova izvajanja o višinski fiziologiji. Imel je priložnost opazovati tri primere deterioracije. Prvi primer se je dogodil že v višini 5950 do 6550 m zaradi prehitrega vzpona. Simptomi: Dve uri retrogradne amnezije, kljub kisikovemu aparatu, vidne motnje, duševna perturbacija v obliki dolgotrajnega vzdihovanja, medtem ko je bil pritisk in pulz normalen.
Drugi primer je bil v taboru V (7150 m), ko je človek prebil noč in izvršil defekacijo brez specialnega naprezanja trebušnih mišic. Nastopila so znamenja pomanjkanja kisika v možganski skorji in subkortikalnih centrih: pred očmi se mu je delalo črno, izgubljal je ravnotežje in sapo.
Dotlej se je ta alpinist dobro držal, po pojavu deterioracije pa do konca ekspedicije ni več kaj prida doprinesel.
Tretji primer: Alpinist se je potem, ko je prenočil v taboru VI (7550 m), nameril k bazi. Pri sestopu ga je vzel plaz in ga potegnil za 500 m višinske razlike. Na bazo je prispel izčrpan, v šoku. Štiri dni kasneje je traverzi-ral Francoski prelaz (5280 m) in doživel fizični in psihični zlom na nenevarnem mostu. Sicer pa je zdravnik na ekspediciji imel en primer angine follicularis, ki jo je obvladal s penicilinom, streptomicinom in sulfonamidi, en primer coniunctivitisa pri nekem kuliju in en primer trakulje pri enem od šerp.
V PATAGONSKIH ANDIH sta bili letos kar dve ekspediciji, angleška z Boningtonom, in italijanska z možmi, kakršna sta Aiazzi in Aste. V Torre Paine so speljali svojo smer Angleži, takoj nato so jo ponovili Italijani.
V južni steni Paine pa so uspeli Italijani.
