Tine Orel
RAKAPOŠI (7790 m) je zelo znan vrh v Karakorumu. V l. 1964 je bil cilj prve irske himalajske ekspedicije J. P. O. F. Lynam poroča o tej irski ekspediciji, da je imela namen priti na Kampir Dior (7143 m) v masivu Batura ali na Ogre (7284 m) severno od ledenika Biafo. Končno je Pakistan odredil Rakapoši in sicer severozapadni greben. Ekspedicijo je vodil P. O’Leary, imel je sedem mož, štiri nosače in enega zveznega oficirja. 13. junija 1964 so v Darakušu postavili v višini 3500 m bazo.
Tri smeri so bile načete: Preko Secord Peaka, kjer sta l. 1938 poskušala Secord in Vyvan, l. 1954 pa Band. To smer so opustili, ker je dolga, težavna za umik in ker je tu na NW grebenu mnogo snega.
Druga smer jih je vodila po skalnatem robu na ledenik pod Col Tilman, ki sta ga l. 1947 dosegla Tilman in Gyr. Ta smer ima velike težave, nosači jim tudi ob fiksnih vrveh ne bi mogli biti kos, zato so se ji Irci odrekli: Levo od pekla. V smeri proti istem ledeniku pa so Irci našli lažjo pot in so v višini 5930 m postavili tabor III, nekoliko pod Col Tilman. Nosači pa so odrekli nošnjo od 4250 m naprej, češ da niso opremljeni. Zato so od tu naprej nosili Irci sami in seveda precej sredstev prihranili. 6. julija se je utrgal ogromen bolvan na ledeniku in pometel pot med tabor II in III ter prigrmel prav do tabora I. Dva Irca sta tu komaj ušla smrti. 11 julija so se ostali umaknili zaradi snežne vihre, dosegli so komaj 6200 m.
V Karakorumu l. 1964 niso bile ugodne vremenske razmere. Tudi v lepem vremenu je bilo hudo mraz. Ko je sonce ogrelo ozračje, se je plazil sneg, tako da so imeli Irci komaj dobrih šest ur za delo pri vzponu, od 4 do 10,30. Srečnejši od Ircev so bili Avstrijci na Momhil Saru, o čemer smo že poročali, na Minapinu pa so se morali tudi obrniti.
Obrniti so morali tudi Kanadčani. Ti so bili prvič v Karakorumu, priti so menili na Hačinder Kiš v Baturi. Pakistan jim drugega lažjega vrha ni dovolil.
Brez uspeha so se vrnili tudi Bavarci, ki niso mogli priti na Mazena Peak (7000 m), prav tako je zavrnil Ke Berlinčane, torej res niz neuspehov v območju Karakoruma. Pettigrew in dr. F. Mohling sta organizirala ekspedicijo na ledenik Bera Sigri in prišla na Kulu Pumori (6550 m) nad Concordio. Ta vrh je krstil za Schreckhorn Abinger l. 1956. L. 1961 sta Stephenson in Mellor z ekspedicijo Sigri Parbat dosegla točko 5780 na NW grebenu. Pettigrew in Mohling sta plezala po SW grebenu. Pettigrew in Mohling sta plezala po SW grebenu in sta postavila tabore v višini 5780 m in 6100 m. Gora leži v Labulu, to je v Panjabu, himalajskem sektorju v državicah Camba, Kangra, Lahul, Kulu in Spiti.
H. Day je vodil ekspedicijo univerze Cambridge v Čitral, vendar ni dobil dovoljenja za noben vrh. Zato je ckspedicija raziskovala visoko planoto Siri Dava in dosegla višino 6400 m.
G. O. DYHRENFURTH, nesporna himalaistična kapaciteta, je postal l. 1964 častni član CAJ. L. 1962 pa ga je za častnega člana imenoval ÖAV. Dyhrenfurth še vedno spremlja himalaistični razvoj po vsem svetu. Jeseni 1964 je priobčil vse, kar je bilo novega v l. 1963 (Der Bergsteiger B 1681 E), in dopolnil vse, kar mu je v prejšnjih letih ušlo.
SLEPEGA ALPINISTA je v Miroir de l’ Argentine povedel švicarski vodnik Gollut iz Solalexa. Alpinist je po rodu Holandec, oslepel je kot otrok med vojno pri bombardiranju. Gollut je izjavil, da je Holandec plezal bolje kot marsikak zdrav klient.
CAH (Club Alpin Héllénique) je l. 1961 odprl svojo trideseto kočo, kar je za Grčijo in njene gore veliko. Koča stoji na Mt. Oela (1850 m) na mestu, ki se imenuje trapez (miza), sredi smrekovih gozdov. Tu je pred 30 leti že stala koča, med vojno pa je bila požgana (ni rečeno ali od l. 1941-1945 ali kasneje za časa generala Markosa). Koča je bila med prvimi šestimi, ki so bile v Grčiji zgrajene.
SENNOVA KOČA (Franz Senn-hütte 2147 m) stoji v Stubaiskih Alpah, je v l. 1964 združila mladinske vodnike pod okriljem UIAA. Gostitelj je bil OAV, gostje pa so prišli iz Bolgarije, Nemčije, Grčije, Jugoslavije, Lichtensteina, Poljske, Švedske, Švice in Avstrije. Srečanje je imelo alpinistični program, ki je bil za nekatere na priliko za Grke, ki še niso videli ledenika – pravo doživetje.
SNEG SE GIBLJE, tako so ugotovili glaciologi Costin, Jemings, Black in Thom na ledeniških in osrenjenih snežiščih na Mt. Twynamu in Snowy Mountains v Avstraliji. To so ugotovili ob študiju abrazije na skalni podlagi, na tem, kako se sneg odmika od oskalkov, na tem, kako se seseda itd. Izsledke so objavili v Journal of Glaciology, št. 38, 1964 kot absolutno novost, čeprav so o tem evropski glaciologi in nivologi pisali že pred 30 leti, švicarski, angleški in avstrijski. O starosti snega ugotavlja J. Weertmann, da je pri prirastku 20-60 cm na leto ledenik z debelino 700 m potreboval za nastanek vsaj 22 000 let, medtem ko ga ablacija jemlje v mnogo hitrejšem tempu. Seveda zavisi to tudi od meteoroloških razmer, za katere pa nimamo nobene prave dokumentacije.
STANDARDIZACIJA markacij na pistah postaja nujna, pravijo ameriški smučarski strokovnjaki. Piste bi morale biti opremljene z enotnimi signali, kategorizirati bi bilo treba vse piste glede na zmogljivost smučarjev (za začetnike, srednje težko, za izurjene ip., novice intermediate expert), kakor veljajo mednarodne norme tekmovalne proge (dolžina, višinska razlika, topografija, preglednost). Signalizacija na pistah je v Alpah še posebej potrebna zaradi akutne nevarnosti pred plazovi. Kakor je za interkontinentalen letalski promet od Japonske do Čileja v angleščini razširjen tekst, ki je potreben pilotom, tako naj bi angleščina veljala tudi za to signalizacijo (v Švici pravijo, da že zato, ker so Angleži krivi, da se je v Alpah zimski šport tako razvil). Signalizacija na terenu bi morala biti taka, da bi bila vidna tudi v megli in bi morala računati z neznanjem začetnika. Obsegati bi morala podatke o kočah, SOS telefonih, žičnicah in sedežnicah (če delajo ali ne), letališčih in ledeniških pilotih, poledenelih gozdnih odsekih, vežbališčih (kjer je vsak »spuste prepovedan!), križiščih s trasami liftov, cest, steza, mostov in ožin, dalje o okoli- ščinah na pisti: če so na njej delavci ali ne, kakšen je sneg itd. »Ski safety terja več kot samo dobra stremena, vezi in deske, terja predvsem disciplino, kavalirstvo, tovarištvo, torej dobro vzgojo (eine gute Kinderstube). Strmi odseki, ki jih je treba predirkati, morajo biti jasno označeni. Kdor križa smučino dirkaču, mora vedeti, če je zrak čist. So točke na pisti, kjer se ne počiva, kjer je prepovedano ustavljati se. Ne gre zato, da bi na pistah postavljali znamenja o prepovedanem parkiranju, gre pa za to, da se smučar ne precenjuje in ne postane »producent kopalnih kadi« na pisti, to je, da s padcem ne izkopava tistih nesrečnih podolgovatih nečk na smučarskem dirkališču. Ker tu ni mogoče postaviti varnostnega trikotnika, morajo spremljevalci padlega nesrečnika poskrbeti za signalizacijo. Ker zadnji vozač v kakem tečaju nima na zadku »rdeče lučke« označen bi moral biti s trikotnikom ali startno številko, ostali porabniki piste ne vedo, da lahko pride do usodnih kolizij. Smučarski učitelj bi moral imeti značilno uniformo in bi moral na vozače na pisti vplivati nekako tako kot policijska patrulja na šoferje, vsekakor pa cifikatorsko, zaviralno. V smučarske tečaje je treba uvesti tudi poglavja v obnašanju na pisti in o prvi pomoči. Čas in razvoj smučarije to terja.
Ampak, ali je to dirjanje vzdolž markirane piste še tisto, kar je bilo smučanje nekoč? Gora mora biti prigarana, če ni, pri doživetju gore nekaj manjka. Ni čudno, če smučarske revije tožijo, da nimajo več kaj tiskati, razen reklamnih oglasov. Z žičnico gor, z brzino 60 do 80 km navzdol, to je premalo za doživetja, ki bi silila na dan v obliki bolj ali manj literarno ambicioznih zapiskov o smučariji. S tem se je pač treba sprijazniti ali pa iz »obstoječega stanja« najti izhod.
KITAJSKA BAZA pod Šiša Pangmo je obsegala kar 18 velikih šotorov, vsak za 20 ljudi in 10 manjših, tako da je v višini 5000 m zrasla kar majhna vas. Vsi šotori so imeli električno luč. Izven teh šotorov so bili posebni šotori za kuhinjo, kantino, avditorij, ambulanto in meteorološko postajo. Že ta shema baze kaže, kako širokopotezno so se Kitajci pripravili. Bazo so obdajali vrhovi Molhamongjim, Khampenjim, North Peak in Šiša Pangma.
Na severni strani Šiša Pangma leži 13 km dolgi ledenik Jebokangal od višine 6700 do 5300 m, ki napaja reko Bhong-Ču. Severovzhodna stran je strma, južna pa ena sama stena. Pod bazo se je raztezal drnast svet, gubast in poln jezer. Vreme je tu od novembra do marca viharno, od junija do septembra monsumsko. Samo april in maj prideta za vzpon v poštev, pa tudi v tem času utegne živo srebro pasti na -30° C in veter biti strašanski, lepih dni pa troje skupaj največ. Do baze so morali prevaliti 36 km, nato so od 18. marca do 6. aprila postavili štiri tabore, zadnjega v višini 6900. Dve skupini, prva 37, druga 12 mož sta nato preiskali vso stran in se aklimatizirali, ko sta do 21. aprila postavili dva nadaljnja tabora na višini 7000 in 7700 m. Kaže torej, da so Kitajci opravili solidno delo v velikem obsegu, počasi, previdno. Vrh je doseglo 6 Kitajcev in 7 Tibetancev, 2. maja ob 10,20 po pekinškem času.
FIAMMES je znan dolomitski pojem, v skupini Monte Cristallo v območju Cortine d’Ampezzo. Na koto 2898 m pelje gondolska žičnica od Cortine do Somforce, nato od Somforce do Forcla Staunies. Zapadna stran Monte Cristallo nudi verige plezalskih priložnosti, najbolj na zapadu pa so Fiammes (tudi Fiames, ki jih plezajo posebno spomladi in jeseni kot za ogrevanje za letno in zimsko sezono.) V južni steni so zdaj eno smer našpikali s klini, tako da je dosegljiva vsakomur, ki se mu v glavi ne vrti, če je sicer kaj plezalca ali ne. Cortinski plezalci protestirajo in terjajo, da smer pietetno ostane nezavarovana. L. 1901 so jo preplezali Anglež J. L. Health, cortinski vodnik A. Dimai in A. Verzi. Veljala je za klasično smer, okoli nje je nastala še vrsta stranskih smeri. Zavarovanje je terjala turistična industrija. Kdo bo zmagal, se še ne ve.
GRAD DARDAGNY, ki ga Švicarji radi zaljšajo s starim latinskim pristavkom – curarum dulce levamen, nekak švicarski Sans- souci, raj brez skrbi – je združil ob letni skupščini SAC, švicarske centralne planinske organizacije, najodličnejše goste. Skupščina je sploh bila prava parada za SAC, izkazana ji je bila nenavadna pozornost, sicer razumljiva, saj je SAC v »turistični razprodaji švicarskih Alp gotovo izredno pomemben, neizogiben činitelj. Med protokolom na Dardagnyju, kjer je dr. Wyss-Dunant formalno prevzel predsedniško mesto UIAA iz rok Egmonda d’Arcisa, sta se zvrstila tudi dva govora, iz katerih je vredno navesti nekaj misli.
Predsednik centralnega komiteja CAS dr. Wyss-Dunant je ob predaji svojih dolžnosti iz ženevskih rok v roke planinskih organizatorjev mesta Berna dejal, da se planinstvo še ni znašlo v okoliščinah masovnega turizma, ki pomeni pravo revolucijo v družbenem življenju: Povsod pritisk množic, na cestah, v hotelih, na plažah, pa tudi v planinskih kočah, povsod je ogrožena samota in s tem vrednost, povsod »depersonalizacija«, nekaj, kar je ravno nasprotno od tistega, kar išče alpinist in alpinizem. Alpinisti ne obžalujemo, da ljudje plačani dopust preživljajo vsak po svojem okusu, vendar moramo s tem računali, če hočemo alpinizmu ohraniti njegove vrednote, ki jih je doslej nudil človeku. Zato je prav, če v bodoče čim bolj pospešujemo gradnjo bivakov na takih mestih, kamor množica ne more. Ali ni ta konkretni izhod iz zagate za alpinista upoštevanja vreden in zanimiv? In če ga primerjamo s prakso na vzhodu, kjer je alpinist navezan na šotor? Dr. Wyss-Dunantu je odgovoril A. Eggler, ki bo v prihodnji poslovni dobi vodil CC v Bernu. Poudaril je duhovni, etični, kulturni, pa tudi športni in ekonomski pogled na alpinizem in omenil izredno popularnost planinstva v zadnjih letih. Ampak, je dejal, ali ni planinska organizacija tu za to, da ga še bolj popularizira? Če je vsak obziren, se bo našel prostor za vse. Zato bo CC CAS ta napredek planinstva še bolj posploševal, čeprav prinaša to s seboj tudi slabe strani, predvsem nesreče in vdor nepripravljenih, nepoučenih in slabo opremljenih mas v gore.
Kako to poučiti in pripraviti, to je naloga planinske organizacije. Pouk in vzgoja morata okrepiti občutek odgovornosti pri pripravi in izvedbi ture. To delo je treba izboljšati po sekcijah in to na turah, ki naj jih vodijo izkušeni alpinisti, ki imajo še posebne vrline za vodstvo. Biti morajo energični, ne smejo podlegati familiarnosti. Zato je dobro, če jih sekcije izmenjavajo med seboj. Naveze, ki delajo mimo sekcij, pa je treba stalno učiti preko tiska, RTV, z analizami nesreč, z opozarjanjem na važnost opreme, študija itd. Poleg vzgoje in pouka je prav tako važno ponazorilo, praksa v tečajih na vežbališčih in na terenu, kjer naj mladina spozna pod vodstvom vse, kar jo lahko doleti v gorah, tudi ekstremno plezanje! Eggler se je zavzel tudi za revizijo zavarovanja tako reševalcev kakor plezalcev. Zavarovalne družbe ravnajo po kriterijih izpred 30, 40 let, časi pa so se spremenili in z njimi tudi plezalska tehnika ter pojem o povprečni objektivni nevarnosti, težavnosti vzponov. Glede masovnega turizma je povedal to, kar smo že večkrat zapisali: Kdo pa je prvi, ki je opozarjal na gorske lepote in koristi planinstva, mar ne planinske organizacije in naj- vidnejši ljubitelji gora? Že desetletja propagiramo planinstvo, razširjamo planinsko literaturo, prirejamo razstave planinskih slikarjev (pri nas gre to bolj težko od rok!) in fotografov, predavanja z diapozitivi in filmi! (Die Geister, die ich rief… priklicali smo jih v ris, duhove, zdaj pa jim nismo kos!). Ne kaže drugega, kot da se s tem sprijaznimo kot s pozitivnim pojavom, ki smo ga sami pomagali spraviti na svet in ki bo še rastel. Ne bo lahko. Kako te množice bolj razporediti po času in po kraju, kako več storiti za njihovo varnost? Res bi bil izhod, če bi svoje tečaje prenesli v kraje, kamor množice ne morejo. Kaj pa če se ne moremo odreči udobnosti in družbi v športnih središčih? Ali se potem še lahko pritožujemo nad gnečo in njenim vriščem? Zanimivo je, da se je novi predsednik švicarskega CC izrekel za večje sodelovanje z državno zvezo za telesno vzgojo. Temu se je SAC doslej upiral. Novi časi pa terjajo, da se pretehta vse, kar govori za in proti temu sodelovanju.
JUŽNA STENA DACHSTEINA je sicer znana, celo slavna, vendar za današnjo rabo ekstremnih plezalcev ne več dovolj mikavna. Pleza pa se še, posebno za zimske vzpone je pripravna. Dunajska naveza Schlagzeilen-Neuwirth je vstopila za novo leto, zajel jo je snežni metež in jo pribil na mesto. Plezalca sta vzdržala v steni ves teden, da sta dočakala zjasnitev, in sta sama prišla iz stene. Nedvomno ju ni rešila sama »kondicija«, moč in odgovornost, ampak prav toliko, če ne še bolj, moderna oprema.
Pozimi je bila ponovljena tudi znamenita direktna smer v severni steni Laliderer, smer, ki so jo leta 1946 naredili Rebitsch, Spiegl in Rainer, takrat najbolj čislani avstrijski plezalci. Ponovila sta jo brata Wagner v štirih mrzlih januarskih dneh. Bivakirala sta na ozkih policah, sedé, brez spanja, vse, kar sta imela s seboj, sta morala obesiti na kline, skratka, stvari, ki so bile pred 10 leti sen, uresničujejo naveze, ki še zdaleka niso tako nadpovprečne, kakor so bili očetje preteklih velikih dejanj.
JAN BOON je pojem holandskega alpinizma. L. 1964 je organiziral »Nizozemsko himalajsko ekspedicijo 1964«, za pomoč pri vodstvu pa je izbral tirolskega vodnika Schriebla. 1000 km so Holandci prevalili peš v treh mesecih. Boon je posnel medtem 1000 m ozkotračnega filma. Nepalske oblasti so Boona privijale, ker se ni omejil samo na en sedemtisočak. Plazovi so mu namreč preprečili priti na Himalung, zato je prišel na severni vrh Manaslu. V Kathmanduju so zato Boona »ustrelili« še za eno pristojbino, za novih 700 DM. Če niso prišli na vrh obeh sedemtisočakov, ne šteje. Pristojbina se plača že za namen, za še nedoseženi cilj.
SMUČARSKE VISOKOGORSKE TURE vsaj za alpiniste ne bodo izgubile svojega mika. Ker vreme ni vedno naročeno in ker je treba računati z vsem, ne samo s slabim vremenom, ponovimo, kaj mora vzeti visokogorski smučar s seboj, imeti vedno pri roki, to je v žepih in v nahrbtniku ali preko ramen. Torej ne vse v nahrbtniku! Višinomer je v megli in snežnem metežu še važnejši od kompasa, če ima smučar dobro karto in skico ture, na kateri je označena linija višin. Bézardov kompas je za visoke gore najboljši, samo z njim je mogoče vizirati na cilje, ki so višji ali nižji od stojišča. Lavinska vrvca mora biti pri roki v anoraku. Če je v nahrbtniku, je brez pomena. Ne ustrašite se roganja tovarišev, ki ne vedo, kaj je plaz. Pojdite vsaksebi tudi po nenevarnem svetu, da se temu privadite, ljudje tako radi tiščimo skupaj, posebno če nam je tesno pri srcu. V nahrbtnik spada lavinska lopata, ki pride prav tudi za iglu, za bivak itd., spada šotorsko krilo, rezervna reparaturna krivina za smuči, apoteka, v kateri naj ne manjka knjižica o prvi pomoči. Dalje lahke dereze ali tricouni – robovje za čevlje, mački za sren in »beton« in širše krpljice za smučarske palice, vse troje zaradi štednje z močmi na strmem, trdem ali pršnem snegu. Čepica mora zavarovati tudi ušesa, ne samo teme. V nahrbtnik spada še rezervni kabel (vezi) ali jermen. Fotopavze naj ne bodo predolge in prepogoste, da vas večer ne prehiti. In če je strmina z vrhov le prehuda, nikar naj vas ne bo sram peljati previdno! Bolje nekaj cik-cakov, kakor pa z nogami naprej na akia čolnu v gipsarno.
