Razgled po svetu 3/1966

Tine Orel

KALIFORNIJA je znana kot dežela oranž, manj kot gorska dežela. Pa je polovica dežele samih gorovij, ki dosegajo višino 4270 m, Mt. Whitney pa je s 4420 m najvišji vrh ZDA, če ne vključujemo Alaske. Kalifornijske gore niso nič podobne Alpam. Kalifornija je dežela protislovij, ekstremov in superlativov. Razteza se 1000 km med Oregonom in Mexico. Jugovzhodni del je puščavski, kjer vročina doseže maksimum na našem planetu. Severozapadni del pa je hladen in pokrit s širnimi gozdovi. Na jugu je padavin na leto nekaj cm, na severu v Sierri Nevadi pa pade na leto tudi do 20 m snega, nikjer toliko na zemlji. Ta množina padavin se sesuje na deželo od novembra do aprila, medtem ko v poletnih mesecih ni padavin. To je za planinske načrte važno, oprema je lahko lažja. Mt. Whitney je poleti dosegljiv v telovadnih copatah in kratkih hlačah. Seveda je treba tudi poleti računati s spremembo vremena, je pa skrajno redka.
Kalifornijske gore niso bile nikoli poseljene. Nekaj iskalcev zlata in nekaj »ressorts« (centrov oddiha) tega dejstva ne spremeni. V teh gorah ni nobene človeške kulture. Ni poti, ni koč, ni ljudi, tudi planincev malo. Srečanje z živalmi, tudi z medvedom ni nič redkega, če imaš srečo — ali nesrečo — lahko naletiš celo na pumo, na gorskega leva, na velike strupenjače. Vendar, tako zatrjujejo poznavalci, se te živali človeku raje ognejo.
V Kaliforniji je več narodnih parkov, »national Monuments«, ki so jih ustanovili v času, ko o kaki pieobljudenosti še ni bilo govora. Ustanavljajo še nove parke in rezervate. Tudi tu ne gre brez borbe s tistimi, ki mislijo samo na profit. Zaščita gora je v rokah Sierra Cluba, ki ima danes 30 000 članov. Glavna naloga tega kluba je, da ohrani prvobitnost teh gora, ne pa da jih odkriva. Klub ima več sekcij, ki se posvečajo plezanju, hoji, izletništvu, petju, prirodoslovnemu raziskovanju i. p. Vsake četrt leta izide tiskan delovni program kluba, ki obstoji iz tečajev za planinstvo, plezanje, jadranje, hojo po ledu, skratka iz cele vrste načinov za aktiven oddih v naravi.
Planinstvo je tu še mlado. Indijanci niso zapustili na vrheh nobenih sledov kakor npr. v Andih. Le sem in tja najdejo kako kamnito puščico ali vklesan zaris. Več sledov je ostalo za iskalci zlata, ki so prerili vse gore od vrha do vznožja. Ostale so primitivne ceste in bajte. L. 1864 so prišli merilci in geologi, ki so se povzpeli na Mt. Tyndall (4280 m), na Mt. Langley (4280 m) in Mt. Whitney (4420 m). Šele proti koncu 19. stoletja so prišli alpinisti, ki jih je povedel John Muir, alpinist, ovčar, prirodoslovec in soustanovitelj Sierra Cluba. Prekrižaril je mnogo vrhov, imel je s seboj le odejo in kotel za čaj, hranil se je le s prepečencem in čajem. Kilometri, ki jih je v najslabših okoliščinah prehodil čez breg in dol, še danes vzbujajo spoštovanje. Na taki stopnji je ostalo planinstvo vse do l. 1931, ko je Robert Underhill v Appalachian Mountain Club uvedel plezalno vrv. 2e isto leto so preplezali vzhodno steno Mt. Whitney, ena največjih plezarij v Sierri Nevadi. L. 1934 so prišli na Cathedral Spires, 1936 na Royal Arches, Kraljevske loke v dolini Yosemite, vse VI, in to z minimalno uporabo klinov.
Po drugi svetovni vojni pa so začeli uporabljati kline v večjem številu, celo do petsto v eni steni. Nekaj let pred zadnjo vojno so v San Jacints Mountains našli plezalni vrtec z imenom Tahyquitz Rock, 150 km od Los Angelesa. V višini 2430 m je gora vse leto brez snega. Že l. 1938 je bilo tu deset smeri, pred nekaj leti pa 60, danes pa jih je verjetno še več. Smeri so visoke do 250 m na severni, do 100 m na južni strani. Lahkih smeri sploh ni, največ V ali VI, le neke so IV. Smeri imajo čudna imena: Sahara Terror, Ski Tracks, Switchbacks, Fool’s Rush, knjigotržčeva smer. Angel’s Fright, Frightful Fright, Human Fright. Imena kažejo na samoironiziranje in na pomanjkanje tiste »živalske« resnosti, ki je značilna za evropskega plezalca. Amerikanski plezalec se ne heroizira. Plezanje je zabava, »fun«, torej razvedrilo.
Zelo priljubljeni cilj so Pinnacles, nekaj ur vožnje južno od Francisca. Podobni so saški Švici in spadajo v Coast Range, polni bogatih gozdov in osamljenih stebrov iz vulkanske breče, primernih za plezalno šolo. Najimenitnejša pa je Sierra Nevada, ki je po razsežnosti skoraj enaka Alpam, 600 km dolga in 80 km široka. 80 vrhov dosegajo višine 3960 m, 12 gora seže nad 4270 m. Globokih dolin tu ni, to je visoka planota, ki se na vzhodu grezi v globino. Poledenitev je skromna, je pa veliko jezer. Tu je masiv Mt. Whitney, North Palissades z mnogimi malimi ledeniki in lepimi grebenskimi plezarijami, Minaretes, Sawtooth Range z Matterhorn Peakom. Tu je dolina Yosemite, ena najlepših pokrajin na svetu.

V Yosemite so nekoč bivali Uzumati. Leta 1849 je sem zašel beli lovec William Penn Abrams, ko se je gnal za medvedom. Dve leti po tem je prišlo že do sporov z Indijanci Uzumati. Njihov poglavar Tenaya se ni hotel vdati. Poslali so nadenj bataljon vojakov in dolino imenovali Yosemite = Uzumati = medved grizli. Indijanci so poginili v boju ali pa podlegli v novih okoliščinah. Gore, ki obdajajo Yosemite, so Half Dome (z nožem prerezana gora), Mount Starr King, Eagle Peak, North Dome, Basket Dome in Cathedral Rocks. L. 1933 so skušali preplezati južno steno Washington Column, prišli do Lunch Ledge (polica za malico) in sestopili. Šele naslednje leto so smer preplezali do vrha. Po težavnosti je enaka smeri Herzog-Fiechtl v Schtissel-karspitze in pomeni vrh ameriškega alpinizma pred vojno, če prištejemo še obe Cathedral Spires in Royal Arches. Po vojni je Švicar J. Salathé vpeljal v ameriški alpinizem nove metode. L. 1947 je po petdnevnem plezanju dosegel vrh Lost Arrow (Izgubljena puščica). Lost Arrow je več sto metrov visok navpičen, gladek steber. Z A. Steckom je preplezal še severno steno Sentinel Rock prav tako v petih dneh. Uporabljal je tudi svedrovce, vendar je več ekstremnih mest izlezal prosto. Zadnja faza ameriškega alpinizma pa je potekala v 900 m visokih stenah El Capitana, El Cap, kakor mu pravijo kalifornijski plezalci El Cap čuva vhod v Yosemite. Pravijo, da je največji granitni monolit na zemlji. Od vsega počelka
je bilo jasno, da ga bo mogoče preplezati samo z največjo uporabo plezalskih pripomočkov. L. 1957 so se začeli prvi poskusi. 23. nov. 1958 so prišli čez steno W. J. Harding. W. P. Merry in G. Whitmore. Plezanje je trajalo 47 dni. 34 noči so prebili v steni, zabili 675 navadnih klinov in 125 svedrovcev. Pod steno so imeli pomagače za aprovizacijo, v steni so pritrdili na stotine metrov nylonskih vrvi. Stena El Capa je visoka 900, široka 1000 m. L. 1961 je sledil vzpon po jugovzhodni steni v 10 dneh, novembra 1962 v isti steni direktna smer. Vodja naveze E. Cooper je o tem vzponu poročal: Plezalni čas 42,5 dni; 25 bivakov, vrvi 1,2 km, klinov 600 do 700, svedrovcev 75 do 85, zlomljenih kladiv 6, 140 l pitne vode, v vsej steni samo 4 mesta, na katerih se lahko stoji na nogah. Razume se, da so plezali »professionals«, da se je vmešala tudi televizija in tisk, ki se hrani s senzacijami. Severni del Sierre Nevade tvori Kaskadsko pogorje. Je nižje, vulkanskega izvora, bogato z gozdovi. Omembe vredni sta tu gori Lassen Peak (3190 m) in Mt. Shasta (4320 metrov). Lassen Peak slovi kot edini aktivni vulkan v ZDA. Nazadnje je bruhal pred prvo svetovno vojno. Danes se vzpenja nanj avtocesta. Gora je polna žve-plenih vrelcev in drugih ognjeniških pojavov.
Mt. Shasta je težje pristopna in ima še muhasto vreme. S kalifornijskimi gorami slovensko planinstvo še ni imelo dejavnega stika. Ni nam znano, koliko članov v Sierra Clubu je Slovencev ali njihovih potomcev. Predlanskim, 1964, se je z nekaterimi najlepšimi stvarmi v Sierri seznanil sedanji predsednik PZS dr. Miha Potočnik.

CHAMONIX je in ostane Meka alpinistov zaradi pestrosti »svojega alpinističnega programa« in zaradi razvedrila, ki ga nudi ljudem po izvršeni turi. L. 1779 je pisal o njem Goethe iz Ženeve, velik vtis je naredil na vrsto velikih ljudi, kakor so Aleksander v. Humboldt, Chateaubriand, Victor Hugo, Alexandre Dumaspère, Georges Sandova, kasneje Pasteur, Liszt, John Ruskin, l. 1816 je našel lord Byron v vpisni knjigi Montenversa vpis pesnika P. B. Shelleya, ki je v grški pisavi svojemu imenu dodal epiteton »ateist in filozof«. Byron mu je to podčrtal. V Chamonix je rad prišel Napoleon III. s cesarico Evgenijo. To in obisk waleškega princa je vzpodbudilo chamoniške ljudi, da so začeli spreminjati lice svojemu kraju. Od 1. 1770 do 1870 se v bistvu Chamonix ni nič spremenil. Šele l. 1886 so odprli prvi kazino. Do prve svetovne vojne je postal turistični center velikega stila. L. 1924 so bile v Chamonixu prve zimske olimpijske igre.

LOITOKITOK je ime kraju v Vzhodni Afriki, v Keniji, kjer že nekaj let deluje alpinistična šola po angleškem vzoru in nosi naslov »Outword Bound Mountain-School.« Tečaj traja en mesec, slušatelji so stari od 16 do 25 let. Vsak mora med tečajem prebiti vsaj eno noč zunaj, popolnoma sam, brez ozira na vreme. »Taka skušnja krepi samozavest,« pravi učni program te šole.

PIK LERMONTOV (4855 m) stoji v pogorju Ala-Tau. Vrh so poimenovali po Lermontovu, pesniku Kavkaza, kirgiški alpinisti v čast 150-letnice rojstva Lermontova. Kirgiško skupino je pri prvenstvenem vzponu vodil A. Romanov.

OLIMP ima v svoji severovzhodni steni tudi nekaj smeri slovenskih plezalcev. Žal, tako kaže, jih CAH ni registriral, ker jih v zadnjem času, ko v Grčiji alpinizem po francoskih vzorih močno napreduje, v literaturi ne navajajo. Tako je med desetimi smermi zabeležena smer E. Comicija in A. Escher, medtem ko so naše ponovno izpuščene. Ko je bilo lani slovesno praznovanje jubileja Olimpove alpinistične zgodovine, je našo plezalsko žetev v Olimpu spregledal Hadjiloukas, ki je l. 1961 v Olimpu vpisal smer IV. stopnje. Nedvomno je vzrok pomanjkljivi registraciji našega alpinizma tudi to, da od l. 1932 nismo zmogli izdati vodnika, s katerim bi se pred svetom sistematičneje reprezentirali.

VISOKA TATRA je bila marca 1965 prizorišče mednarodnega planinskega tabora, ki se ga je udeležil tudi predsednik UIAA dr. E. Wyss-Dunant. Bilo je 500 čeških, jugoslovanskih, poljskih, bolgarskih in ogrskih planincev. SZ je poslala 15 alpinistov, vodil jih je znani J. A. Beleckij, ki se je z dr. Wyss-Dunantom precej pogovarjal. V nagovoru je slednji dejal: »Mi planinci smo velika družina . . .«

BRATA SCHMIDA sta l. 1931 kot prva preplezala severno steno Matterhorna. Ta dogodek je takrat odjeknil tudi pri nas, sicer v redkih dušah, pa v teh tem močneje, saj je takrat nastopila svojo uspešno in sistematično plezalsko pot naša »srednja« generacija, ki je potem l. 1928 do 1940 spravila v naših Alpah veliko delo. Vzpona bratov Schmidov sicer ni ponovila. Po vojni pa je slovenska naveza v tej steni vpisana s pristavkom — prva ženska naveza (l. 1963, Nadja Fajdiga in Ante Mahkota). Bratoma Schmid je olimpijski komite v Los Angeles podelil zlato medaljo »za izreden alpinistični uspeh«. Schmidova sta začela vzbujati pozornost že 1926, ko sta preplezala zapadno steno Obergeist-turna v Wettersteinu, ki je do danes obdržal oceno V. L. 1931 je Franz Schmid s Hansom Ertlom preplezal 1400 m visoko severno steno Ortlerja, potem ko sta tu odnehala Willo Welzenbach in Willy Merkl. Nato sta oba brata uspela še v severovzhodni steni Grubenkarspitze v Karwendlu, visoki 1000 m, ki še danes velja za eno naj resnejših tur v Karwendlu. Isti mesec sta potem preplezala še severno steno Matterhorna. Leto nato se je Toni Schmid ubil v severozapadni steni Wiesbachhorna. Franz Schmid je danes 60 let star in živi na Gornjem Bavarskem.

LAŠKO SMER v severni steni Velike Cine sta pomotoma preplezala Angleža Shirley in Swift. Bila sta prvič v Alpah in sta hotela spoznati Comicijevo smer (VI). Vstopila sta in se nista mogla načuditi številnim klinom. Šele po prvem svedrovcu pri velikem strešnem previsu sta prišla na to, da sta v moderni direttissimi, v saški smeri (VI +, As). Dobro, da sta bila seznanjena s tehniko takega plezanja, kajti v dveh dneh sta prišla čez in vpisala prvo angleško ponovitev. — Če je res, vsa čast. Če pa ni, sta si pa zgodbo o pomoti dobro izmislila.

ALAM-KUH (4850 m) je najlepša gora v Perziji, v Iranu. Ima 800 m visoko severno steno, do katere je iz Teherana 150 km vožnje z avtom, nato pa še poldrug dan hoje. Glavni vrh se imenuje Cakak. Severno steno tega vrha so že l. 1949 plezali Iranci, vendar so prišli na vrh, ko so izplezali v vzhodno stran gore. 1959 so smer popravili Japonci. Greben Alam-Kuha se imenuje Nemški greben; zadnja leta so ga često preplezale iranske naveze, tudi ženske. L. 1964 je bila v Alam-Kuhu angleška ekspedicija, pa s severno steno ni imela sreče. Pač pa jo je preplezal Harry Rost z Irancem Amir Dalaijem v 14 urah. Porabila sta 60 klinov, 35 jih je ostalo v steni, sicer pa je bilo večji del prosto plezanje. Smer sta ocenila s VI. Direttissima pa to še ni, ta še čaka.

MOUNT WASHINGTON V državi New Hampshire v ZDA je gora s strašnim vremenom. Pozimi temperature —40 ⁰C niso redke. Vetru so tu namerili že hitrost 271,2 km, kar si že težko predstavljamo. Zleb Pinnacle je v tej gori zahtevna smer, v kateri sta marca 1965 našla smrt dva izkušena plezalca Craig Merrihue in Daniel Doody.

PLEZALNA ŠOLA NA TELEVIZIJI, ki jo je lansko jesen prinanašala češka televizija, je naletela na ugoden odmev. Eno izmed prizorišč tega plezanja je tudi 70 m visok južni raz v osamljenem stebru plezalnega vrtca Hrubä skala. Na ta stolp vodijo samo smeri VI. Gladka južna stena je bila doslej šele dvakrat preplezana. V televiziji sta to plezala Radovan Kuchaf in Oldfich Kopal.

1300 TIBETANCEV je decembra 1964 prišlo na 4356 m visoki Punpale Peak, med njimi je bilo 65 žensk in nekaj osebnosti iz avtonomne tibetske vlade. Vzpone so opravili v okviru oficielne telesno vzgojne akcije. — Višina za Tibet ni kaj posebnega, akcija pa spominja na naše poskuse z ZRENOM, ki se ga komaj še spominjamo.

ULU-TAU, trovršna gora v Kavkazu, ima 930 m visoko steno, ki so jo od 16. do 21. marca 1965 preplezali mojstri športa Margijani, Porochuja, Sokolovskij, Ruševski in Hergijani, ki jih je vodil Černoslivin. Smer je direttissima, naravnost na srednji vrh v geometrično ravni vpadnici. Černoslivin in Hergijani sta dve najtežji mesti dan poprej opremila s klini in vrvjo, 19. marca pa so vstopili vsi. Porabili so 136 klinov, med temi 26 svedrovcev, 70 lednih klinov in 45 spiralnih lednih klinov. Pravijo, da je to doslej eno največjih dejanj v Kavkazu. Sovjetski plezalci so doslej opravili ca. 1000 zimskih vzponov. Od I—IV. 16. do 22. marca 1965 so prečili Ušbo Kavunenko, Studendin, Bezljudnij in Satajev. Poročali smo že, da je v Kavkazu tudi gora, ki je na moč podobna Matterhornu z lepim imenom Be-lala-Kaja. Njeno vzhodno steno so prvi preplezali češki alpinisti Vesely, Čihula, Karoušek in Budin.

MICHAEL ANDERL je eden od alpinistov, ki ima pri 50 letih za seboj vse vzpone, ki pomenijo vrh alpinistične kariere, pri tem pa je še danes aktiven vojaški alpinistični inštruktor. Začel je s smerjo Schmid-Prebs in Auckenthaler v Laliderer (VI—) in s Schüsselkarspitze (VI), nadaljeval pa z dolomitskimi šesticami v Veliki Cini, nato v Piz Badile itd. Bil je tudi sijajen smučar-tekač na dolge proge. L. 1954 je bil v nemški karakorumski ekspediciji, nato še leta 1960, ko je prišel na Depak Peak (7150 m). Pri 47 letih je dosegel svoj vrh. L. 1962 je preplezal Pointe Walker, l. 1963 severno steno Matterhorna, l. 1964 severno steno Eigerja, vmes pa je prišel čez Brenvo v Mt. Blancu in se udeležil tudi obeh nemških ekspedicij v Diamir na Nanga Parbatu.

STEINERJEVA SMER v južni steni Dachsteina je ena od znanih klasičnih alpskih smeri. Letos spomladi je umrl v starosti 81 let njen avtor gorski vodnik Franc Steiner. S svojim bratom je l. 1909 preplezal to 800 m visoko steno, vpisal pa je svoje ime v zgodovini avstrijskega alpinizma tudi kot prosvetljen ljubitelj folklore v rodnem Schladmingu.

5 MILIJONOV SMUČARJEV ima Japonska — in 6 milijonov planincev. Alpinizem je na Japonskem zelo popularen. Sredi Tokia je hiša, ki ima eno steno spremenjeno v plezalski rekvizit z vsemi najvažnejšimi oblikami stene s 84° naklonine. Tu plezajo mladi Japonci pod nadzorstvom inštruktorjev in vabijo mladino Tokia v alpinistične vrste.

SEDEM EKSPEDICIJ V PAMIR je vodil J. A. Beleckij, zaslužni mojster športa, eden najuspešnejših sovjetskih alpinistov. Slovi kot najboljši poznavalec Pamira. Bil je na Pik Leninu (7134 m), Pik Komunizma (7495 m) in Mustagh-Ati (7433 m). L. 1958 je vodil sovjetsko-kitajsko ekspedicijo na Everest. O tej smo poročali.

IZTACCIHUATL (5286 m), gora v Mexico, pomeni »speča žena«, Popocatepetl (5452 m) pa v jeziku Aztekov pomeni moža, ki kadi. Imenitna imena je dajalo človeštvo goram na vseh kontinentih. Omenimo pri nas »Mrtvega meniha«, ki ga lahko gledamo od Socke in Mozirja vse do Gornjega gradu.

TRAGEDIJA NA ČO-OJU, to je smučarski vzpon Fritza Stammbergerja, bodo advokati verjetno pritirali pred sodišče. Stammbergerjev oče se je poslužil tiskovnega prava in je ostro odgovoril na obtožbe poročevalca v »Alpinizmu«. Hiebeler se seveda ni umaknil. Ima pismeno izjavo Stammbergerjevega tovariša s Čo-Oju Rotta, da se je Stammberger zares pogodil s Schusterjem za reklamo, da Stammberger ni ravno posrečen vzorec nemškega alpinizma in še marsikaj podobnega. Bunteniustrierte je za barvno sliko Čo-Oju izplačal 7000 DM honorarja, seveda ekskluzivno Stammbergerju, ne ekspediciji. 7000 DM za eno samo sliko! Glede ravnanja z obolelima Hubrom in Thurmayrom je dal izjavo G. G. Dyhrenfurth: »Dubiozni tretji vzpon na Čo-Oju je v primeri s tem, da sta bila enostavno prepuščena smrti Huber in Thurmayr, malenkost.« 23. 4. 1964 je prišel Stammberger v bazo in šele 5. 5. 1965 je prišla reševalna ekspedicija v tabor IV (7200 m). Bolnika pa nista imela butana, da bi stopila sneg. Tudi zdrav človek bi se v 8 dneh do smrti izžejal. Če za pijačo v višinskih taborih ni pravočasno in zadosti poskrbljeno, je to najtežja napaka, ki jo lahko neka ekspedicija zagreši. V bazi pa so bili Rott, Schwendtner, Sirdar Dava Tensing in več šerp, med njimi od 27. 4. tudi Pu Dorje in od 28. 4. Stammberger. Kako žejen je bil tabor IV, kaže Stammbergerjeva izjava, da je 28. 4. izpil zadnji ostanek pijače pri sestopu in to bencin. Zakaj so čakali na reševalno odpravo iz Thamija? Kaj je pravzaprav počel v bazi Rott? In še cela vrsta odprtih vprašanj, ki mečejo na tragedijo na Čo-Oju kaj čudno luč. Glede identičnosti fotografij s Čo-Oju Stammberger Hiebelerju sploh ni odgovoril.

AIGUILLE VERTE (4121 m) je gotovo ena od najbolj znanih in cenjenih tur, ne samo v Mt. Blancu, ampak v vseh Alpah. Njena severna stena, ki se dviga nad ledenikom Argentiere, spada med velike vzpone, ozebnika Couturier in Cordier med najbolj mogočna. Contaminova direktna smer v severni steni je imela letos od 9. do 13. marca prve zimske goste. Bili so Poljaki Jerzy Michalski, Macig, Gryczynski, Eugeniusz Chrobak, Jan Surdel in Ryszard Szafirski. Njihov uspeh spada med največja zimska dejanja v masivu Mt. Blan-ca. Poljake, katerih imena poznamo iz velikih kavkaških tur, so vzpodbujali k zimski ponovitvi rojaki J. Potočki, L. Sadus, L. Utracki in R. Zavadzki, ki so prvi poleti ponovili to smer. 5. marca so odšli iz Varšave. 9. marca ob 10.30 pa so bili pod steno. Vreme je bilo lepo, razmere v steni slabe, skale poprhane in požledene. Po šestih raztežajih jih je stena prisilila k bivaku. Naslednji dan so bivakirali na ledeni poskvi. Tretji dan so imeli najtežje plezanje, vendar kljub temu pravi užitek. Tretji bivak so prebili na dveh ledenih policah, naslednji dan pa so okoli dveh prišli na vrh markantnega trikotnika nad obema ozebnikoma. Sledilo je 500 m visoko strmo pobočje, kjer pa jih je zadrževal vihar, tako da so vrh dosegli po četrtem bivaku kmalu po sončnem vzhodu. Sestopili so po Whymper-jevem ozebniku. Klina niso srečali nobenega. Verjetno so večkrat krenili levo od originalne Conta-minove smeri.

NAVANG GOMBU je 20. maja 1965 v dveh letih drugič dosegel vrh Everesta. L. 1963 je spremljal Whittakerja na Everest, vmes pa je bil l. 1964 še na vrhu Nanda Devi (7818 m). Navang Gombu je v službi v Mountaineering Institutu v Dardžilingu. Svojevrsten rekord, ki ga zlepa ne bo kdo prekosil! 22. maja 1965 sta prišla na vrh Everesta še Sonam Gyatso, 42 let star, in Sonam Wangyal, dva dni nato pa še Vohra in Aig Kami. Kdo bi si še pred petimi leti mislil, da gredo Indijci s tako velikimi koraki v prve vrste hima-lajcev! Danes so z uspehom iz leta 1965 v resnici občudovanja vredni.

HANNELORE UHSE je že nekaj let stalna gostja naših Julijcev. O njenih spisih v sekcijskem glasilu smo že poročali. Kaže, da ji je mnogo na tem, če tudi v drugih planinskih glasilih piše o svojih vzponih in o tem in onem, kar zanima planince. V »Bergkameladu« 10. junija 1965 je napisala uvodnik o Kugyju. Njegovo slovensko poreklo je zamolčala, izčrpno pa je opisala njegovo literarno delo. Med informatorji navaja tudi oskrbnika Pogačnikove-ga doma Pavla Poljanca in dr. Jakoba Prešerna. Takoj za uvodnikom je redakcija uvrstila njen članek »Moji ljubi Julijci«. Julijce je prvič ugledala s Kepe, kamor je stopila z letovanja ob Baškem jezeru. Prizna, da ji je bilo leto nato tesno pri srcu, ko je z možem stopila v komunistično deželo. No, pa ni bilo nič hudega. Nasprotno: Videla sta resnično gostoljubje, doživela prisrčen sprejem in pošteno planinsko tovarištvo. Z jezikom ni imela težav. Zabavalo jo je, ko je poslušala Angleže, kako se mučijo z njeno materinščino. Slovenščina se ji zdi težka, naša gramatika podobna latinski, poleg tega pa vsaka vas govori drugače. »Svobodni, samozavestni, pošteni in ponosni so Slovenci, njihov značaj s prirojenim smislom za lepoto korenini v stari kulturi,« se vrste komplimenti: »Planinske koče so dobro oskrbovane, čiste, osebje prijazno in se vede prirodno. Za markacije in pota skrbi PZS morda kar preveč!« Posebno pohvalo izreka 70-letnemu oskrbniku Poljancu na Kriških Podih. Med drugim ji imponira tudi to, da se pri Poljancu na juhi dobi svež peteršilj. Kako in kje ga skrbni oskrbnik goji!

HEINI HARRER zaključuje svoje alpinistično, smučarsko in publicistično dejavnost s filmanjem v Nepalu in v Indiji. S salzburškim snemalcem Herbertom. Raditschniggom sta odšla tja za pet mesecev, filmala življenje domačinov v dolini Rapti, Kali—Gandaki in Muktinatku. Nato sta pozimi prekoračila 5300 m visoko sedlo in prišla v dolino Marsyandi in okoli Annapurne prispela spet v Pokharo. Preko 500 km sta prehodila peš. V severni Indiji, v Assamu sta za nemško televizijo posnela običaje starega indijskega plemena, medtem pa večkrat obiskala Dalai-Lamo in njegovo družino v Daramsali. Dalai-Lama, Harrerjev prijatelj iz vojnih let, živi tu v izgnanstvu.

PLEZALNI TEČAJI V Alpah so iz leta v leto številnejši, vodje sami najbolj znani plezalci, ki so svoje najboljše dosegali v prvem desetletju po vojni. Cene za tečajnike so za naše razmere precej visoke. V Alto Adige na Rifugio Agostini plačajo tečajniki za en teden 23 000 lir, v čemer je všteto prenočišče, oskrba, zavarovanje, taksa za tečaj pa ne. Verjetno tudi George Livanos, imenovan »Grk«, v Brenti ni bil cenejši. 14 dni v plezalni šoli v Heiligenblutu stane 1570 do 2360 šilingov, tu pa začetnik prejme opremo na posodo brez odškodnine. Poseben tečaj sta vodila tudi Réné Desmaison v Wallisu in Lionel Terray v Bernini.

DAISY VOOG, prva ženska, ki je preplezala severno steno Eigerja, se je junija 1965 poročila. Odslej se piše Leidig, v Kaliforniji, v Castro Courtu, pa se je poročil Fritz Stammberger, mož iz Čo-Oju 1964. Daisy Leidig je zašla na kriva pota, bila je pred sodiščem zaradi poneverb.

ARARAT (5165 m), najvišja gora v Turčiji je l. 1965 imela prvič smučarske goste na svojem vrhu. Bili so Avstrijci iz Linza, Gradca in Kapfenberga in so za ta smučarski vzpon tvegali pet dni. Preizkusili so nov tip kvedrovcev za dolge smuške pohode, kar je spričo modernih smuških vezi res potrebno.

WIESSNER je znano nemško plezalsko ime iz dobe med obema vojnama. Zdaj je star 65 let. Junija 1965 je praznoval 50-letnico, odkar hodi v gore in še to proslavil s plezalskim vzponom na čelu naveze: Preplezal je južno steno Campanile di Val Montanaia, 200 m visoko, IV/V. Za njegova leta uspeh!

WILLY RICKMER RICKMERS je junija 1965 v Münchnu umrl v starosti 92 let. Bil je pionir mednarodnega planinstva in visokogorskega smučarstva. Kot alpinist je spoznal Ben Nevis, Oldenhorn, Dent du Midi, Col du Durand, Monte Rosa, ötztal, Ortler, Winklerturm, Campanile II, greben Val di Roda, Oberaarhorn, Wallis. L. 1895 je bil na Araratu in na Kavkazu, kjer je zaman poskušal priti na južni vrh Ušbe. L. 1900 je prišel v Svanetijo, l. 1903 je organiziral ekspedicijo na Kavkaz in stopil na vse pettisočake od Elbrusa do Tetnulda. Bil je tudi na Ušbi. L. 1906 je bil v gorah Turkestana, l. 1913 v zapadnem Pamiru. Za l. 1914 je že pripravil ekspedicijo na Kavkaz, pa je moral zaradi vojne ostati doma. Leta 1928 je vodil nemško-sovjetsko ekspedicijo v Alai-Pamir, ki je prišla na 7127 m visoki Pik Lenin. Kot smučar je vodil prve tečaje AV. Njegov konjiček je bila etnografija. Zbirko Buharo je dal berlinskemu muzeju, 500 knjig knjižic AV že l. 1902, l. 1948 še 2000. Innsbruška univerza ga je počastila s častnim doktoratom kot raziskovalca, organizatorja, zbiralca, pisatelja in filozofa.

MT. ASGARD v Baffin Islandu v Kanadi ima 2000 m visoko severno steno, ki še čaka na prve plezalce. Zadnja leta se razvija v vzhodni Kanadi živahno alpinistično delovanje. Dieter Cukrovski, Kari Ritzmann in Walter Schock so preplezali l. 1963 Obelisk v Perce Rock, nato Perce Rock sam. Plezali so deset dni. L. 1964 so isti preplezali 400 m visoko vzhodno steno Cape Trinity ob reki Saguenay. Plezali so pet dni. Oktobra 1964 so v dveh dneh zmogli 380 m visoki steber v Cran des Erables v Saurentians. L. 1965 so Dieter Cukrovski (Nemčija), Josef Kucher in Dieter Nebelung preplezali 500 m visoki zapadni ozebnik v Mt. Albert in 650 m visoko severovzhodno steno Mt. Nicol. Sledilo je prečenje 12 milj dolge gorske verige od Cap Chat do Mt. Logan in Gaspe. Morda bodo te mednarodne naveze v vzhodni Kanadi uspele tudi v Mt. Asgardu.

TURPIN PEAK je predmet spora v evropskem himalaizmu, odkar ga je Hiebelerjev Alpinismus imenoval skromno vzpetino, ki so jo že pred 5200 obiskovali mimo grede geodeti, bavarska ekspedicija v Karakorumu 1964 pa ga je prištela med svoje uspehe. Vodja te ekspedicije je bil P. Rosenthal, spremljali so ga Walcher, Reiter, Höfler, dr. Danneger in Vidoni. Rosenthal je lastnik tovarne porcelana in je skromen zametek tega, kar so imeli Italijani v Ghiglioneju in imajo sedaj v Monzinu. Na Hiebelerjeve očitke odgovarja ekspedicija, da je Turpin Peak 5900 m visok, ne pa 5200 m. Rosenthal je tvegal za ekspedicijo 42 000 DM, DAV je dal 10 000 mark, ker pa niso prišli na 7428 m K 12, so od te vsote vrnili DAV 4000 mark. Zapisalo se je tudi, da Rosenthal pri svojih 48 letih ni novinec, da je bil z Vidonijem na 6957 m visoki Aconcagui, da je v Himalaji 220 km pešačil in nosil do 30 kg na hrbtu. Ce so dali gori ime Turpin, to ni angleško, ampak je to ime paladina Karla Velikega. Skratka: Ta ali oni danes poskusi za to, da v himalaizmu potegne osvežujoči veter polemike. V l. 1964 je šlo iz Zapadne Nemčije 11 ekspedicij.

PIZ CORVATSCH (3298 m) v Graubündenu je znana gora, posebno zaradi svojih širnih smučišč, ki so zelo uporabna tudi poleti. Leta 1964 so iz Surleja na vrh Corvatscha zgradili vzpenjačo, ki je pomenila pravo senzacijo za turiste, za varuhe narave pa depresijo. V poldrugem letu je ta vertikalna naprava na vrh Corvatscha pripeljala 1 milijon turistov in smučarjev.

MONUMENT VALLEY, dolina spomenikov, leži v Arizoni, ne daleč od Grand Canyona del Colorado. V tej dolini je nagrmadenih paleontoloških spomenikov, znana pa je tudi po orjaških apneniških spomenikih »Slonovih nogah«, pravih čudežev narave najrazličnejših oblik. Indijanci, kolikor jih še živi tu, so si zadnje čase opomogli s turizmom, saj lahko drago prodajo vse, kar spada v indijansko domačo obrt.

ZAŠČITA PRED PLAZOVI gre počasi od rok, ker je pač draga in ker do velikih plazov vendarle redko pride. Po obeh katastrofalnih zimah 1951 in 1954 so v Avstriji sklenili, da bodo zavarovali z velikimi napravami vsaj 20 področij. Doslej so jih zgradili le 13 in to najmanjše. Cenejša zaščita je sistematično pogozdovanje, 1 ha pogozditve stane 15 000 šilingov, gradbena zaščita na l ha pa 1 milijon šil. Največje plazolome so doslej zgradili v občini Haselberg v Lechtalu. Pravijo, da je bilo to le cenejše kot izselitev prebivalcev. Plazovi so tu l. 1951 uničili gozdni pas in vrgli v dolino 12 000 m3 lesa. Zaščita se poslužuje lesenih, aluminijastih in jeklenih konstrukcij, visečih žičnatih mrež, železnih ovnov in pogozdovanja. Prvič so uporabili zgolj železne konstrukcije, navpično v breg postavljene, ki zdrže tudi maksimalni naval snega. Pogozdili so v 5 letih 25 ha. 17 ha je pregrajenih s plazolomi, ki so stali 15 milijonov šilinogov.

GORA SINAJ, znana iz biblije, zdaj pa tudi zato, ker je arabsko izraelski spor seznanil svetovno javnost z geografskimi pojmi med Egiptom in Izraelom, je visoka 2600 m. Mojzes, ki je na tej gori prebil 40 dni in noči, je bil torej tudi eden izmed predhodnikov planinstva, ki je imelo tod in še marsikje religiozno vsebino in obliko. Sem spadajo tudi razna romanja, ki jih poznajo skoraj vse religije. V Italiji so v opatiji na Monte Cassino odkrili star rokopis, ki je zapisal zanimive stvari o romanjih, pod naslovom »Peregrinatio ad loca sancta«. Rokopis govori tudi o nuni Eteriji, ki je v 7. st. prehodila Pireneje in spada kot taka med predhodnice žensk, ki se same uveljavljajo na nevarnih gorskih poteh. Sama je odšla v Jeruzalem, v Sveto deželo, zraven pa obiskala še Egipt, Sinaj in Mezopotanijo. Svojo pot je na kratko opisala.

ATLAS V MAROKU je že močno alpinistično obdelan. Zadnjo zelo sistematično ekspedicijo v Atlas je l. 1963 pripravila rimska sekcija CAJ. Poročilo Paola Consiglia o tem je obenem zelo dobra informacija o orografiji Atlasa in o njegovi alpinistični zgodovini, opremljena z zemljevidom, dobrimi fotografijami in tehničnimi opisi. Izšlo je skoro dve leti potem, ko je ekspedicija delala, v j an. številki »Rivista Mensile« 1965. Italijani so se posvetili predvsem zimskim prvenstvenim vzponom v Tiferdine (3550 m), ouaougoulzatu (3770 m) in Ansodu (4071 m). Ocenjujejo jih s IV—V.

EMANUELLE ANDREIS, dolga leta predsednik torinske sekcije CAI (od l. 1949 do l. 1963), se je lani v starosti 63 let v gorah ponesrečil. Deloval je kot član skupščine CAI, v redakciji Rivista Mensile, v komisiji za planinske šole in za toponomastiko. V l. 1927 do l. 1931 je opravil več prvenstvenih vzponov v Punta Kennedy, Piz Rosegu, Nordendu, Gran Pa-radisu, Ciarforonu, Lyskammu. Več vrhov je kot prvi obiskal s smučmi ali brez njih. Alpinistična smrt ga je poiskala na Dent du Geantu.

G. O. DYHRENFURTH je bil lani imenovan za častnega člana CAI. V utemeljitvi pišejo Italijani: Od l. 1903 do 1. 1934 je opravil več prvenstvenih vzponov v Alpah, Tatri, Himalaji in Karakorumu. Je geolog mednarodnega slovesa, alpinist, avtor monografije o Engadinskih Dolomitih, vodja ekspedicije v Karakorum l. 1934. Te se je udeležil tudi ing. P. Ghiglione in prišel s smučmi v višino 7100 m. Ker Dyhrenfurth ni hotel položiti nacistične prisege, je odšel v Švico in postal univ. profesor v Baslu. G. O. Dyhrenfurth je najboljši poznavalec himalaistične zgodovine in še zbira gradivo zanjo. Skoraj vsi veliki CA so ga imenovali za častnega člana. Njegov dom ob jezeru Brienz v bernskem kantonu je zbirališče vseh velikih alpinistov.
Poleg Dyhrenfurtha je CAI izbral za častne člane še Sira Johna Hunta, T. H. Somerwella, predsednika Alpine Club 1962—1965, Guida Bertarellija in Uga di Vallepiano. Bertarelli je začel z alpinizmom l. 1900 in je od l. 1933 izdajal svoj znameniti Guida dei Monti d’Italia CAJ—TCI. Zaslužen je tudi za razvoj smučanja in zimskega alpinizma. Zaradi kulturnega dela v CAJ sta bila za častna člana imenovana tudi Aldo Bonacossa in Alfredo Corti, iz istih razlogov tudi Ugo di Vallepiana.

BRENVA je tista stran montblanškega masiva, v kateri se naši alpinisti še niso preizkusili, predstavlja pa pomemben plezalski cilj najboljšim na svetu, čeprav težave tu niso ekstremne. O smereh, ki so speljane v Brenvi, smo že večkrat poročali. Od leve proti desni so naslednje: Pilier d’Angle (Pilastro d’Angolo), la Poire (Pera), voie Majeur (Major), la Sentinelle Rouge (Sentinella Rossa) in Epéron (Sperone délia Brenva). Vsaka od njih ima slavno alpinistično zgodovino.

POINTE CROZ v Grandes Jorasses ni tako slavna kot Pointe Walker, vendar tako težka, da je od l. 1935 do l. 1963 doživela v svojem severnem stebru komaj 6 ponovitev. Prva sta prišla čez Nemca Peters in M. Meier, druga Italijana Gervasutti in Chabod, tretja je bila Loulou Boulaz z Lambertom; po vojni je l. 1947 uspel Rébuffat, šesta naveza pa sta bila Poljaka Zbigniew Jurkovski in Andrzej Novacki.

PRIVATNA GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA, bi lahko rekli poskusu znane športne hiše Schuster. Firma je v zimski sezoni 1965/66 uvedla za smučarje »Funkskihilfe«, ki naj bi pospešila reševanje ponesrečenih smučarjev. Krajevna reševalna služba je po radijski zvezi o nesreči takoj obveščena, firma pa v krogu 200 km okoli Münchna skrbi za red na pistah, posebej na nevarnih mestih, za prvo pomoč na njih. Pri izteku pa stoji avto, v katerem popravljajo smuči, v hudih primerih pa služi tudi za prevoz. V avtu je tudi radijski obveščevalni center. Schuster gotovo ne dela tega iz golega človekoljubja, vsekakor pa je zanimivo, da je priskočil na pomoč reševalni službi na smučiščih, kjer je v zimski sezoni na tisoče njegovih klientov. S Schusterjevih reševalnih avtomobilih so trije možje. Šofer je obenem radijski obveščevalec, monter za popravljanje smuči skrbi za tehniko, tretji pa stalno vozi po smučarski progi, opremljen je z radijskim oddajnikom, s katerim alarmira reševalce. Pravijo, da se je ta Schusterjeva služba že pri poizkusih uveljavila.

LECCO je priznan italijanski plezalski center. Vsako leto prireja plezalni tečaj. Leta 1965 je bil že trinajsti po vrsti, vodil ga je Anghileri. Vsak inštruktor — biti mora »accademico« (član CAAI) — ali trener državne plezalske šole, ima samo po dva učenca, tako da se program hitro predela. V Leccu so ustanovili plezalski krožek l. 1945. Najprej so ga imenovali »Sempre al verde« po zelenih torbah, ime »ragno« pa jim je dal član vodnik Tito Piaz. Ragni (pajki) imajo danes 35 častnih članov, med katerimi je tudi Ugo Tizzoni, ki je s Cassinom plezal Pointe Walker. Danes je aktivnih 25 plezalcev, med njimi Ricardo Cassin in Carlo Mauri. Sedanji predsednik je Romano Perego, že večkrat imenovani uspešni as iz Eigerja, Walkerja, Piz Badile in Matterhorna. Izbor v družbo »pajkov« je zelo strog. Vsako leto je kakih 8 kandidatov, izberejo pa le po dva člana.
Po zgledu pajkov iz Lecca so leta 1963 tudi v Münchenu ustanovili družbico »gorskih pajkov«, ki zadnja leta »pobira« najtežje smeri v Alpah. Klub šteje 13 članov.

GANGAPURNA (7450) je vrh, ki ga je dosegla nemška himalajska ekspedicija 1965. Prvotni cilj je bila Annapurna I (8078 metrov). V ekspediciji so bili mladinski vodja DAV Greissl Wünsche, Seibold, Ehlers, dr. Ekkerlein, dalje znani Köllensperger, filmski operater Reichsmüller, vodil pa jih je Günter Hauser. Sirdar sta bila Ang Temba in Phu Dorje, ki je bil leta 1964 na Čo Oju. Po številu in pa pratežu je bila ekspedicija lahka. Vseh 8 sahibov je prišlo na vrh.

SPUD imenuje Ernest Bolain v »Mountaineeringu« (glasilu British Mount. Councila) leseno zagozdo ali zagozdo iz duraluminija, ki se zatakne na takih mestih, kjer klin ne gre nikamor. Spud ima uho, v njem zanko iz vrvi, na to pa se vpne vponka. Bolain pravi, da mu je »zagozda z zanko« prišla že čestokrat prav.