Tine Orel
O ALPINISTIČNI ŠOLI V MOOSERBODNU je v našem listu že obširno poročal Janez Bizjak. Lani so v tej šoli pričakovali obisk Tensinga Norkaya, ki je leta 1956 prvi stopil na Everest z Novoze-landcem Edmundom Hillaryjem. Seveda so njegovo ime izrabili za reklamo, Tensinga pa ni bilo, baje zaradi tega, ker z avstrijske strani ni bilo poskrbljeno za finansiranje. Pot iz Darjeelinga do Grossglocknerja pa seveda precej stane.
PLANINSKA KNJIŽNICA V MÜNCHNU je bila med vojno bombardirana. Da bi se izpopolnila, je zdaj začela tudi z antikvarnimi posli. Kupuje stare planinske knjige po vsem svetu, posreduje pa tudi nakup in prodajo, če pride do več izvodov kake iskane knjige. Ponudbe so dobrodošle. Naslov nekdanje centralne knjižnice Du ÖAV je zdaj Alpenvereinsbücherei des Deutschen Alpenvereins, 8 München 22, Praterinsel 5.
OD ŠHARE DO LJALVERA, ves čas na meji 500 m, poteka znamenito prečenje Bezengijskega zidu. Prvi vzpon je bil izvršen l. 1931, vendar spada tura še danes med najpomembnejše v Kavkazu. Prva naveza je bila avstrijska (Kari Moldan, Josef Schintlmaister — danes univ. prof. v Dresdnu, Kari Poppinger) in je prečenje opravila v 6 dneh s 5 bivaki, 56 ur plezanja. 33 let je to ostal rekord. Rusi so to prečenje ponovili l. 1938. Vodil je znani Beleckij, z njim sta bila Berdiščevski in Gerščin, še isto leto tudi Hodakevič, Glebov, Lapin in Krjučkov. Nato 10 let v teh višavah ni bilo nikogar. Leta 1948 sta istočasno vstopili dve skupini, prva po severnem grebenu Šhare, druga po vzhodnem. V prvi so bili Abalakov, Gušak, Sasorov, Ceredova, Leonov in Borovikov, v drugi pa Pelevin, Arkin in Filimonov. Devet let nato so bili tu spet Rusi Simonik, Volkov, Grigorjev, Dobrov in Zirnov, leta 1958 Aleksašin, Pa-stron, Tkač in Sakin. Leta 1964 pridejo Nemci iz Vzhodne Nemčije: Peemüller, Rulker, Nützenadel, Warmuth in Ginzel, z njimi je tudi Matras iz CSSR. Plezali so 47 ur, prva ponovitev inozemcev je torej terjala manj časa, 5 dni s 4 bivaki od »avstrijskega bivaka«. Istočasno so bili v steni Bolgari Atanasov, Petrov, Aleksijev in Bešev. Ti so plezali 7 dni in jih je vzhodnonemška naveza prehitela. L. 1965 so bili tu Avstrijci Vanis, Lavizka in Karnthaler. Ker so med prečenjem čakali 4 dni na vreme, se jim je zavleklo plezanje na 10 dni z 9 bivaki. Čistega plezanja je bilo 48 ur od avstrijskega bivaka do Zannerja. Lani so prečenje opravili tudi Pulinec, Levin, Gorevski in Smirnov, vsi iz SZ, v osmih dneh. Vseh ponovitev je komaj devet v 35 letih. 80 % ture teče po ledu in snegu, ostalo je kopno. Ce je pet dni lepo vreme, je tudi možno opraviti, če se ne vračuna počitek. Vsaka naveza mora imeti vsaj 5 lednih vijakov, 3 navadne kline, vrv, šotor in primerno obleko za višine nad 5000 m. Priporoča se, začeti z vzhoda, to je od avstrijskega bivaka, da še prvi dan minejo največje težave.
C. F. MEADE spada med veterane himalajcev, saj je vodil tri ekspedicije v Himalajo pred prvo svetovno vojno l. 1908, 1911 in 1913. Januarja 1966 je umrl 85 let star.
Pierre Blanc, francoski vodnik, ki ga je Meade vedno najel tudi za Himalajo. Blanc je bil znan po vzdevku »Le pape« (papež), z njim se je poslovil eden najslavnejših alpskih vodnikov. Umrl je kmalu po srečanju francoskih vodnikov v La Bérardu v Dauphinéji, na katerem je predsednik gorskih vodnikov Pierre Perret govoril o krizi gorskih vodnikov zaradi vseh mogočih »divjih« vodnikov in tečajev, ki jih vodijo plačani in neplačani ljudje brez vodniškega izpita. Lionela Terraya, ki se je lani smrtno ponesrečil, so počastili v letovišču Praz-sur-Arly s tem, da so slavnostno dvorano tega kraja imenovali po Terrayú. V tej dvorani je Terray zadnjikrat pred smrtjo predaval.
SORAPIS je eno bolj znanih gorskih imen v Dolomitih. Skupina je lani pridobila bivak, enega izmed onih, ki jih po Dolomitih zadnja leta postavlja beneška sekcija CAI oziroma ustanova »Antonio Berti«. Bivak na Sorapisu je podprla tudi sekcija XXX Ottobre v Trstu v čast poročniku italijanskih alpinov Scipice Zlatoperu (Slataper), ki je l. 1943 padel v Sovjetski zvezi. Bivak stoji na južnem robu Fonde de Rusecco. Tu mimo bodo gradili tudi zavarovano pot »via ferrata«.
KAŠGAR je tisti del visokega Pamirja, ki leži na Kitajskem. Tu je 7546 m visoki Mustang-Ata, »oče ledenikov«. Odkril ga je Sven Hedin l. 1894, l. 1947 sta prišla pod vrh E. Shipton in H. W. Tillman, l. 1956 pa je dosegla sam vrh sovjetsko-kitajska ekspedicija pod vodstvom E. A. Beleckega, 19 Rusov in 12 Kitajcev. Leta 1959 so poskrbeli za majhno senzacijo Kitajci, saj je stopilo na ponosni vrh kar 33 Kitajcev, med njimi 8 žensk. Leta 1956 je K. Kuzmin pripeljal na 7595 m visoki Kongur II ali pravzaprav Kongur Tjube Tagh 6 sovjetskih in dva kitajska alpinista. Kongur II je v primeri z Mustagh-Ato precej težji. L. 1961 pa so na Kongur II splezale Kitajke pod vodstvom Yuan-Yangove. Na vrh sta prišli dve Kitajki, šeirab in Phundob, dve Tibetanki, Jang-ji-čin in Rabjov pa sta prišli do 7560 m. Ker ne vemo, do kam sta prišla 1. 1954 Claude Koganova in Raymond Lambert na Čo-Oju, preden sta se morala umakniti pred viharjem, lahko trdimo, da imata obe Kitajki svetovni ženski rekord. Rekord je brez pomislekov priznal tudi Dy-hrenfurth, strastni in obenem eksaktni nasprotnik »kitajskega Everesta«. Yuan Yangova je sama mlada in je vzela s seboj same mlade družice.
NEPALSKE RESTRIKCIJE pri dovoljenjih za ekspedicije v Himalajo. Sir Edmund Hillary še ni dobil dovoljenja za Solo-Khumbu, čeprav je to področje proglašeno za odprto, če gre za manjše ekspedicije. Vzrok je najbrž ta, ker si je Hilary za cilj izbral vrh na meji med Nepalom in Kitajsko. V Kathmanduju pa se kljub temu širijo novice, da bodo leta 1968 Japonci dobili vstopnico za Everest. Dr. Karlu M. Herrligkoferju so jo za leto 1966 brez vsake utemeljitve odbili. Mednarodni krogi v Kathmanduju pričakujejo, da se bodo omejitve odpravile že leta 1967, vsaj za vse tiste gore, ki ne leže na kočljivi kitajski meji. Nemška ambasada se je odločila, da bo priporočila samo tiste ekspedicije, ki jih bosta odobrila DAV in bonnska vlada. Nemci nočejo več takih blamaž, kakršno so doživeli na Co-Oju leta 1964. Prošnjo je v Nepalu vložil tudi Norman Gunter Dyhrenfurth, vodja slovite AMEE 1963 (American Mount Everest Expedition). To pot bi rad ujel jetija. Dyhrenfurth in njegov ožji krog namreč verjame, da jeti res živi. Dovoljenja sredi leta 1966 še ni dobil. Tudi mož iz Čo-Oju 1964, Nemec Rudi Rott iz Konigsbrunna pri Augsburgu, je mislil l. 1966 na Everest. Iskal je zveze z nepalskim ambasadorjem v Bonnu, Sardarjem Pandyjem, vendar brez uspeha. Nemška ambasada se je že odločila, da Rotta v nobenem primeru ne bo podprla.
Leto 1966 je torej sušno leto: Odkar je Nepal odprl svoje meje, je to prvo leto, da pred monsumom v Nepalu ni bilo nobene ekspedicije.
SPITZBERGE so konec leta 1965 obiskali Poljaki iz Poznanja. Bilo jih je 10, vodil jih je R. W. Schramm. Prečili so 40 ledenikov in stopili na 27 vrhov. Namenili so se izkrcati v Hornsundu, pa je bil fjord zaledenel, zato so izbrali Jarlsberg Lands, v glavnem še neraziskano področje, čeprav so tu leta 1918 hodili Norvežani, leta 1934 in 1959 Poljaki. Zabeležili so si 25 prvenstvenih vzpo-nov od II—IV. Prekrižarili so tudi Nordenskjolda — Land. Od 1934 do 1. 1965 so Poljaki na Spitzbergih naredili 70 prvenstvenih vzponov.
HOGGAR je zanimiv alpinistično, ima pa verjetno še vedno avanturističen čar, saj je nekaj stare skrivnostne Afrike vendarle še ostalo. Pozimi 1966 so se v Hoggar napotili Švicar Rene Grosclaude iz Ženeve, Roger Bretton in Robert Greloz iz Annemassa. Iz Tamanrasseta so uspešno naskočili šest vrhov in dosegli tudi najvišjo koto Hoggarja Ilaman (2700 m).
KILIMANDŽARO (5963 m) je postal modna gora sveta. Ne obiskujejo je več samo znanstveniki in alpinisti, vse več je turistov, čeprav na vrh ne pelje nobena žičnica. Celi razredi srednjih in višjih šol si v Kilimandžaru izberejo cilj za svoje izlete. Med izletniki je tudi mnogo žensk. Najmlajši turist na tej gori, ki postreže z vsemi conami svetovne klime, je dozdaj 10 letni Darryl Tate, najstarejši pa 75-letni duhovnik Valter Klymeck, ki je na vrhu blagoslovil Marijin kip. Hitrostni rekord pa je julija 1963 dosegel Kenneth Ledard za vzpon in sestop v 13 urah in 20 minutah. Na vrh se je podal tudi jazz-orkester in si naredil reklamo, tako da ga je na vrhu pričakala cela truma turistov. Zaščita afriške narave k tem pojavom še molči. Mit Kilimandžara zahaja, če ni že zašel.
AVSTRIJSKA EKSPEDICIJA V ANDE 1966 pod vodstvom ing. F. Moravca je dosegla Aconcaguo, najvišjo goro obeh Amerik, po štirih smereh hkrati. Preko južne stene, po jugovzhodni strani in preko Poljskega ledenika doslej še noben ni prišel na to malce pozabljeno goro. Ekspedicija je izgubila enega moža, 24-letni Ferdinand Križ iz Celovca je ostal za vedno v ledeniški razpoki.
ČEHI SO BILI V HINDUKUŠU od 19. junija do 30. septembra 1965. 25 dni so moledovali in se pogajali z afgansko vlado za Vakhan in so končno samo oni od sedmih prosilcev dobili dovoljenje za ta koridor. Ekspedicija je delala na področju doline in vasi Išmurč, kjer dotlej še ni bilo nobene ekspedicije. Bazo so Cehi imeli v višini 3800 m, pri jeziku ledenika, tu pa so se razdelili v dve grupi. Vodja je bil Vladimir Sedivy, zdravnik Jaromir Volf, zoolog Milan Daniel, fotograf Vilém Heckel, filmar Roger, ostali člani ekspedicije pa Radovan Kuchaf, Antoniček, Červinka, Gâlfy, Urbanovič, Psotka in Matias, torej velika družba. V petih tednih so se povzpeli na 14 deviških vrhov, med njimi na 6849 m visoki Koh-e-Hevad, 6280 m visoki Koh-e-Quala Panja, na 6210 m visoki Koh-e-Uparisina, Koh-e-Aryana (5949 m). Cehi so te vrhove krstili z imeni, ki jih je priporočil kraljevi dvor. Ekspedicija je opravila tudi botanične, zoološke, biološke in kartografske raziskave. Pri poizkusu, da se povzpno še na en šesttisočak, je plaz odnesel Urbanoviča. Zdrsnil je 80 m, sonaveznik pa je zavrl padec s pomočjo dobro zabitega lednega vijaka. Urbanovič si je zlomil rebro, drugi v navezi pa si je težje ranil prst. Na povratku je ekspedicijo v Kabulu sprejel afganski kralj Mohamed Zahir Sah.
FRITZ WIESSNER je eden od tistih alpinistov in himalajcev, čigar ime je med obema vojnama za naše plezalce pomenilo velik pojem. Letos je poteklo 66 let, odkar se je rodil v Dresdenu. Kot 15-letni deček se je že uril v Elbsandsteinu in še ne 20-leten je že naredil nekaj prvenstvenih vzponov v Severnih Apneniških Alpah in v Dolomitih. Bil je velik samohodec. Sam je prečil zapadno steno Totenkirchla po Piazovi sledi, kot tretji je ponovil Dilferjevo poč v Fleischbanku, kot drugi in tretji je ponovil najtežje smeri v Predightstuhlu, Schüssel karu, severni steni Laliderer. Sam je preplezal severni raz v Crozzonu in južno steno Marmolate. Z Rossijem je prvi preplezal jugovzhodno steno Fleishbanka — današnjim plezalcem ekstremistom je ta smer še vedno zgled — s slavnim Emilom Solledrom pa severno stran Furchette, pri čemer je Wiessner zmogel mesto, na katerem si je polomil kopje veliki Dilfer. Prvenstveno smelima v vzhodni steni Pala di San Martino, v vzhodni steni Cima dei Canali, ki jo je preplezal s Simonom, prvopristopnikom severne stene Pelma. Wiessner je bil trinajsti ponavljalec znamenitega grebena Peuterey. L. 1929 je šel v ZDA, dobil po 10 letih ameriško državljanstvo in živi še danes v Stowe v Vermontu. Tudi v Ameriki ima vrsto prvenstvenih vzponov, med drugim si je vpisal v svoj dnevnik tudi Mount Wad-dington v angleški Kolumbiji. Vrh svoje alpinistične kariere je dosegel l. 1939 kot vodja druge ameriške himalajske ekspedicije na Čogori (Kj), druge najvišje gore na svetu. Tu je s Pasang Dava Lamo dosegel višino 8400 m, brez kisikovega aparata, doslej višinski rekord.
Malo manj kot 60 let star je s sinom prišel na tri štiritisočake v Alpah in s tem obiskal vse alpske vrhove nad 4000 m. Vsako leto prihaja v Alpe. 65-letnico življenja je praznoval kot prvi v navezi v južni steni Campanile di Val Montanaia. 26 let star je bil sprejet v vrste OAC. Ob 40-letnici tega članstva ga je OAZ imenoval za svojega častnega člana. Avstrijski Alpen-klub s takimi častmi skopari, zato je imenovanje v resnici veliko priznanje.
GREBEN ZMUTT sta kar prva brez vodnika preplezala člana OAC dr. Hans Lorenz in Edward Wagner 9. septembra 1898. Lorenz je o tem vzponu pisal v glasilu Du OAV leta 1900. V 19 letih je nato po tem grebenu prišlo na vrh Matterhorna kakih 12 ljudi. Greben Zmutt brez vodnika je torej eden od avstrijskih doneskov k alpinistični zgodovini Matterhorna.
VRV KOT REŠEVALNO SREDSTVO je obravnaval znani švicarski reševalski strokovnjak Friedli, na tečaju spomladi 1966, med drugim tudi razne škripčeve potege, ki jih je v 30 letih tega stoletja pri nas uvedel ing. Vinko Modec, provizorična nosila iz vrvi, vse vrste varovanja, spuščanja in spuščanja ponesrečenca na raznih pripravah od Grammingerja do moderne »zibelke«. V tečaju na Ruttelhornu so poleg Friedlija sodelovali najboljši reševalski inštruktorji. Tečaj je obiskal tudi centralni predsednik Eggler.
EIGER 1966, bi lahko zapisali ob direttissimi v severni steni te najbolj razglašene gore v Alpah. Čudno bi bilo, če bi se ob tem dogodku ne bil oglasil tudi dr. Max Oechslin, dolgoletni urednik »Les Alpes«, gotovo ene najuglednejših revij na svetu, temperamentni komentator vsega dogajanja v alpinizmu, nenavadno odziven, posebno ob primerih, ki so se mu zdeli grobokopi klasičnih nazorov o pristopu človeka k naravi. Zrec svetega ognja planinske tradicije je takole povzdignil svoj glas: 28. februarja je dnevno časopisje javilo, da je skupina nemških plezalcev naskočila Eiger v direttissimi, to je v smeri, ki v glavnem poteka po vpadnici z vrha. Z njimi da nastopa tudi ameriško-angleška naveza. Dnevniki so tudi poročali, da je težko priti do novic iz Eigerja, ker je nemško podjetje organizirala grupa publicistov, ki si je informacije o vzponu pridržala kot svojo pravico. Nemci imajo svojega tiskovnega referenta, po rodu Švicarja, ki je s plezalci v stalni radijski zvezi s Kleiner Scheidegga, ki pa noče dati nič od sebe, češ da mu delodajalec neka stuttgartska založba to prepoveduje.
To je bilo prvo sporočilo, nadaljuje Oechslin, in pravi alpinizem bi nedvomno mnogo pridobil, če bi ta časnikarska zapora bila tako gosta in dnevni tisk tako dosleden, da bi o tem dogodku nič ne pisal. Bilo pa je toliko časnikarskih zaplečnikov in daljnoglednih ogleduhov, ki so poskrbeli, da je senzacija v Eigerju v resnici postala senzacija. Drugo sporočilo je bila pomembna izjava SAC oziroma njegovega centralnega predsednika Alberta Egglerja: Ta je imenoval početje nemških plezalcev »gladiatorstvo v alpinizmu«, predvsem pa je ostro obsodil način finansiranja, kakršnega si je izbrala nemška skupina. Navedel je dosedanje vzpone čez severno steno Eiger j a in njegove objektivne nevarnosti, dalje, da imajo Nemci 900 m vrvi, 250 različnih klinov, da so prav tako dobro opremljeni Anglosasi, da vsi skupaj vsak hip lahko izstopijo iz stene in se, če bo treba, tudi sami rešujejo. Eggler je pripomnil, da bi moral nastopiti švicarski reševalni aparat, če bi prišlo do nesreče. Dolžnosti reševanja pa bi bili Švicarji razrešeni, če bi pamet govorila, da je reševanje vendarle preveč tvegano.
Kasneje so novinarsko zaporo prodrle še mnoge novice, nekatere zato, ker je bila konspiracija početja do kraja nemogoča, malo pa s pomočjo opazovalcev, ki so priskledovali na Kleiner Scheideggu. V drugi polovici marca se je zgodila nesreča, vendar podjetja ni ustavila, kajti petorica mož v čelni navezi je sklenila le, da se bo direttissima imenovala »smer Johna Harlina«. 25. marca torej mesec dni po začetku, so prišli na vrh, po težkem, skrajno napornem in tveganem delu plezalcev in oskrbovalcev. Na vrhu so uspešne naveze pričakali sodelavci s čestitkami. Od 13 mož jih je pet prišlo na vrh, vzpon je trajal mesec in tri dni. V »zmagoviti« petorici so bili Jorg Lehne, ki ga poznamo že iz direttis-sime v Cini leta 1958, Günther Strobel, Douglas Haston (Škot), Roland Votteler in Siegfried Hupfauer.
Jaz, pravi Oechslin, se v celoti strinjam z izjavo centralnega prezidenta CAS. Mi odklanjamo alpinistično gladiatorstvo, planinstvo je stvar osebnosti, je njeno zatočišče pred abotnostjo ravninskega življenja, planinstva ne smemo umazati s stvarmi, ki spadajo v areno in zadoščajo masnemu pohlepu po senzaciji. Strinjam se z razmišljanji dr. M. Schlappnerja v Neuer Züricher zeitung (25. m. 1966), ki slavi športne in alpinistične dosežke Johna Harlina, sedemindvajseto žrtev Eigerjeve severne stene, govori o magiji vršne vpadnice in o razvoju ekstremnega alpinizma, ki spreminja plezalca v plesalca nad brezdnom. »Strah«, da bo nekega dne konec alpinizma, ker najboljši ne bodo imeli več kaj opraviti, stoji čisto gotovo za tem razvojem v skrajnost. Nekoč bo gotovo jasno razsojeno, kaj je bilo za alpinizem usodno: ali ta ekstremna usmerjenost ali pa imobilizem tradicionalistov, s katerimi razpolaga vsaka generacija. Ta razsodba nima z Eigerjem nič opraviti. Direttissima v Eigerju sama na sebi ne ruši pravil, etosa in tradicije, pač pa jih v najvišji meri ruši način, kako je do direttissime prišlo in kako je bila narejena. To je »cirkus« pravi Oechslin, ki se njegova senzacija veča z ekskluzivno publiciteto. Ne verjamem, da se takih stvari lotijo v resnici najboljši ljudje. »Ekspedicijski stil« v Alpah je sam na sebi v nasprotju z dosedanjim etosom, pravili in tradicijo v Alpah. Čemu zavzemati Alpe tako kot Himalajo in druge višave? Gre za to, da ohranimo osebnostno doživetje gora, gre za čistega, etično neoporečnega alpinista. Ali pa gre za honorarje, za prodajanje fotografij, za krošnjarijo s knjigami in predavanji? Ce bo vse to stopilo v ospredje, če bo alpinizem postal kupčija, potem bo pokopano svetlo izročilo evropskega alpinizma: Z duhom in srcem v gore. Tako Oechslin. Resnica je nekje bolj na sredi. Jasno je, da tradicionalizem ne more biti edini most med generacijami, gotovo pa novotarije, ki ne spoštujejo in ne čislajo pozitivnih izročil pri iskanju novih dosežkov, ne morejo biti resničen napredek.
KRALJICO BERNER OBERLANDA imenujejo Jungfrau (4166 m), popularni cilj turistov, alpinistov in smučarjev. Spomladi 1966 je Jungfrau, visoka devica, prišla v časopise zaradi kložastega plazu, ki je spodnesel tri Avstrijce nad Rottalsattlom (3857 m) in jih vrgel nekaj sto metrov niže. Očividci so to sporočili na Jungfraujoch. Ze naslednji dan so ponesrečence našli v Rottalu in jih mrtve s helikopterjem odpeljali v Lauterbrunnen. Mesto, kjer jih je požrla kloža, je izpostavljeno, poledenelo, vendar za vzpon na Jungfrau od leta 1811 zelo uhojeno. Pot tu čez sicer ni težka, vzpon na Jungfrau v normalnih razmerah sploh ni težak, vendar je to mesto samo v zadnjih 60 letih terjalo na ducate žrtev. In tako se ta lahka devica po številu kosa s samim Matterhornom. Prav na tem mestu se je ponesrečila šestorica, ki je 16. julija 1887 prva našla pristop iz Rottala. Na vrhu jih je zalotila nevihta, v megli, metežu in divjem mrazu niso našli prave poti na sedlo Rottal in so bivakirali nekje pod grebenom. Po mrzli noči so pri slabi vidljivosti sestopali po strmem snežišču, navezani vsi na eno vrv, in zdrknili — vzrok je seveda še danes skrivnost. Ko se je vreme po nekaj dneh umirilo, so vodniki iz Lauterbrunnena, Grindewalda in iz hotela na Eggishornu prečesali vso Jungfrau in šele 21. julija naleteli na ponesrečence v vznožju vzhodne stene Jungfraua, navezane na eno samo vrv. 23. julija se je zbralo tu 22 vodnikov s šestimi sanmi, s katerimi so po velikanskem ledeniku Aletsch odpeljali mrliče. Žrtve te prve velike katastrofe na Jungfrau so bili sami Švicarji, med njimi geolog dr. Wettstein in štirje učitelji.
REFUGE DE L’ENVERS DES AIGUILLES DE CHAMONIX 2750 m je ime koči, ki je leta 1966 od 31. julija do 14. avgusta nudila gostoljubje mednarodnemu srečanju alpinistov, ki ga že več let prireja ENSA oziroma CAF, ugledni francoski alpski klub. Udeležile so se ga Nemčija, Velika Britanija, Belgija, Španija, Grčija, Italija, Poljska, CSSR, Švica, SZ, SFRJ in Francija, torej 12 dežel. Manjkajo Avstrija, ZDA, Indija, LR Kitajska in katera od južnoameriških dežel, pa bi lahko govorili o alpinističnem srečanju vsega sveta. Švicarski AC je npr. dobil povabilo, naj pošlje pet alpinistov srednjega razreda. To najbrž pomeni, da CAF ne želi združevati vrhunskih alpskih alpinistov, saj se je na teh srečanjih dogajalo, da so nekatere države, med njimi tudi naša, poslala garnituro, ki se v vrhunski družbi ni mogla uveljaviti. Program letošnjega srečanja je obsegal predavanja o francoski tehniki v kopni skali in ledu ter vzpone srednje težavnosti okoli Mt. Blanca: prečenje les Courtes, Dent du Géant, severne strani Aiguille de Bionnassay, Mt. Blanc, Aiguille Verte, Aiguilles des Drus itd. Vsak udeleženec je moral prispevati 300 ffr., nekateri klubi so terjali od kandidatov tudi dobro znanje francoskega ali angleškega jezika.
EDWARD LACHAPELLE, profesor na univerzi v Washingtonu, je baje »odkril skrivnost plazov«, to je, preventivno sredstvo, s katerimi se onemogoči taka struktura snega, ki je zrela za splazitev. »Scientific Américain« poroča, da je znanstvenik Lachapelle svoj laboratorij napregel za pet let, dokler ni odkril primernih sredstev, ki preprečujejo tvorbo ledenih ploskev, na katerih nove plasti snega tako slabo sede, da prav zaradi njih največkrat pride do plazov. Take ploskve so pri poskusih poškropili z raznimi protizmrzovalnimi sredstvi, z oktanolom ali tudi z navadnim »antifrisom« in ledni / kristali so izgubili svojo zvezdnato obliko ter se zadovoljili z igličasto. Amerikanec pravi, da je treba škropiti pred prvim snegom ali takoj po njem.
Torej še eno škropilo, verjetno iz letala! Marsikakšno tako sredstvo je že ogrozilo ravnovesje v naravi. Lachapellovo bi verjetno oneznažilo vodo in zastrupljalo čisto naravo. Plaznice so rezervoarji za poletni čas. Upajmo, da ta »pogruntacija« ne bo preveč popularna.
JOHN HARLIN je dejanski idejni pobudnik direttissime v Eigerju. Tri leta je mislil in delal za to stvar. Ironija usode, bi rekli s staro frazo, da je omahnil tik pred ciljem, 22. marca 1966 ob treh popoldne. Dva dni po njegovi smrti je mednarodna naveza stopila iz stene in dala smeri v dveh zgornjih tretjinah stene Harlinovo ime. Smer poteka levo od prvega snežišča na levi rob drugega k Likalniku, odtod pa direktno k Pajku. V tem delu, nekako sredi med Likalnikom in Pajkom, je zdrsnil Harlin. Od Pajka teče smer direktno mimo Muhe na vrh.
Novice o njegovi smrti niso prinesli samo magazini in podobni žurnalistični jastrebi, žejni senzacij, tudi pariški »Le Monde« in »The New York Times« sta zapisala, da je usoda udarila po najboljšem od najboljših. V zadnjih letih življenja je v Mt. Blancu zapisal svoje ime v tri stene, kamor so se zastonj zaganjali največji alpinistični asi: Aig. du Fou, južna stena, tretji steber Freney in direktna v zapadni steni Druja. Plezati je začel kot študent na univerzi Stanford v Kaliforniji. Udeležil se je največjih plezanj v orjaški steni El Capitan v dolini Yosemite. Leta 1956/57 je bil načelnik Stanford Alpine Club. Tedaj je sanjal o severni steni Matterhorna. Alpe je spoznal še kot študent. Nato je služil vojsko in bil kot rezervni oficir — lovski pilot poslan v Hunsruck blizu Mosele, po ameriških pojmih blizu Alp. Opravil je v glavnem vse klasične ture v Mt. Blancu, v Dolomitih in oprezal okoli Eigerja. Rutinske polete je izrabil zato, da je spoznal Evropo in severno Afriko. Plezal je v Wallesu, Fontai-nebleauju, v mtinchenskem plezalnem vrtcu. Tu je našel Konrada Kircha, svojega nemškega sonaveznika v Eigerju. Z njim je plezal v Kaiser ju in Wettersteinu. Neko nedeljo je preplezal zapadno steno Totenkirchla, se z avtom odpeljal v Bern Kastel, spal dve uri, nato pa štartal z F-100 z nadzvočno hitrostjo. Leta 1961 je preplezal vzhodno steno Grand Capucina, leta 1962 je po štirih poskusih uspel v Eigerju. Po štirih letih se je poslovil od USA Air-force in se jeseni 1963 leta zaposlil kot športni učitelj na ameriški gimnaziji v Leysinu v Švici. Vse poletje je posvetil goram. Prvi veliki uspeh je bil prvenstveni vzpon v južni steni Aiguille du Fou, ki jo je preplezal z Amerikancema Garryjem Hemmingom, Tomom Frostom in Škotom Stewartom Fultonom. Vzpon je zmogel samo z ameriškim materialom in tehniko iz granita v Yosémite. Isto je storil v zapadni steni Druja, ki jo je preplezal z Amerikancem Royalom Robinsonom. Oba vzpona sta glede na višine v Mt. Blancu značilna predvsem zaradi tehničnih težav z vsemi umetelnimi pripomočki. Tretji njegov prvenstveni vzpon v levem (tretjem) stebru Frêney (Pilier dérobé) pa je poleg tega še visokogorski. Ze dostop k Frêneyu je celodnevna ledna tura. Harlin je tudi pokazal, da je ameriški material boljši tudi v taki smeri. Klini se lahko izbijajo in hitro poravnajo za nadaljnjo uporabo. To omogoča večjo hitrost, ta pa varnost. Tragedija v srednjem Frêneyu v letu 1961 bi s takim materialom najbrž izostala. Harlin je tedaj prišel na pomoč in bil razočaran nad moralo reševalcev.
Publicity ob direttissimi je Harlina označevala kot športnega profi-plezalca. Konrad Kirch ga imenuje »alpiniste complet« po francoskih pojmih, to je, nekak moderni Maduschka, ki mu je alpinizem življenjska oblika v najplemenitejšem pomenu besede, vodilna ideja v življenju. Zato je tudi postal član GHM (Groupe de Haute Montagne) in Alpine Cluba. Imel je izrazit smisel za kulturo alpinizma, bil je dober pisec, študiral je umetnostno zgodovino in se sam ukvarjal s slikanjem. Kar je znal, je dajal drugim. »Leysin American School« in »International School of modern mountaineering, ki ju je vodil, sta bili šele začetek. Bil je velik humanist, kozmopolit v Kugyjevem smislu, pristaš mednarodne naveze.« Vedel je za težave, ki so ji na poti, odločil pa se je, da se bo zanjo vselej zavzemal. Ni bil simbol, bil je oblikujoča sila, pravi o njem Kirch.
