Tine Orel
RAZSTAVE PLANINSKEGA SLIKARSTVA so posebne vrste propaganda za gorski svet, čeprav nima nič opravka s prozaičnostjo običajnega propagandnega garanja. V Švici so leta 1961 v Thunerholu šest tednov imeli odprto X. švicarsko razstavo na temo gorskega pejsaža. Dela je sprejemala posebna žirija. Prva razstava se je vršila v Zürichu l. 1883, nato pa je SAC sprejel v svoj statut tudi podpiranje znanosti in umetnosti, ki se ukvarja z gorami, torej »alpinske«, planinske znanosti in umetnosti. Sekcija Uto je na svojo roko priredila tako razstavo že l. 1871. Samostojne razstave v lastni režiji prireja SAC zadnjih 20 let in to vsako leto v drugem mestu. Nedvomno s takim delom podpira slikarstvo, grafiko pa tudi plastiko, ki si jemlje svoje motive v gorskem svetu in njegovih elementih. SAC skrbi za popularizacijo gorske slike tudi z objavami barvnih reprodukcij v »Les Alpes«. Te objave so lani naletele na hudo kritiko naročnikov, češ da so preveč moderne oziroma modernistične, daleč od vseh tradicionalnih upodabljanj gorskega sveta. Toda umetnost je v tem, kaj umetnik občuti, kako stvari gleda in doživlja. Če seveda umetnik stopi na mejo abstrakcije, mora biti pripravljen na to, da ga ljudje ne bodo razumeli.
HYSPA je okrajšava za razstavo higiene in športa (Die Hygiene — und Sport — Ausstellung), ki se je od maja dalje vršila Bernu. Med drugimi je prikazovala tudi pisto z umetnim snegom. To ni več tehnični, je le finančni problem. Tudi skoki do 10 m so možni pod halo. Toda to ni smučanje, ampak smuška akrobatika. Smučanje je možno samo na svežem zraku, je vir telesnega in duševnega zdravja, ne pa industrijsko igračkanje in managersko podjetje. Seveda, gledano s stališča trgovine in turizma je pa taka senzacionalna atrakcija vendarle tudi propaganda za pravo podobo smučarije.
JUBILEJNO LETO prvenstvenih vzponov v Alpah je leto 1961. V Zahodnih Alpah je bilo pred 100 leti osvojenih mnogo vrhov, med njimi: Monte Viso (3813 m), W. Mathews, F. W. Jacomb, z vodnikoma M. in J. B. Croz; Aiguille in Dome de Polset, W. Mathews in M. Croz. Punta Doravidi, južni vrh, W. Mathews in oba Croz. Mont Purri, M. Croz; Weishorn (4505 m), John Tyndall, J. J.
Bennen in U. Wenger; Nordend — Monte Rosa (4600 m), F. F. Buxton, J. J. Cowell, Michel Payot; Castor (4225 m), W. Mathews in F. W. Jacomb, M. Croz; Lyskamm (4480 m), J. Hardy, A. C. Ramsay, F. Sibson, T. Rennison, J. A. Hudson, W. E. Hall, C. H. Pilkington. R. M. Stephenson, J. P. Cachat, Franz Lochmatter, Karl Herr, St. Zumtau-gwald P. in J. Perren; Gross Schreckhorn (4078 m). L. Stephen s C. Michelom P. Michel in U. Kaufmann. Dober koledar prvih vzponov v Alpah je knjiga Karla Ziaka: »Človek in gora«, izšla l. 1956 v Salzburgu.
J. J. SCHÄTZ je dokaj znani nemški planinski pisec, ki je letos januarja umrl 73 let star. Bil je več let urednik revije »Der Bergsteiger«, »Alpenfreund« in »Bergkamerad«, ter je napisal več knjig in člankov. Pred 30 leti je izdal »Das goldene Buch der Berge« z Nietzschejevim geslom: »Kdor hodi na visoke gore, se smeje vsem tragedijam.« Nato je po 24 letih izšla knjiga »Čudeži gora«, leta 1954 pa -Leuchtende Berge«. Pisal je tudi novele in jih zbral pod naslovom »Moč gora«. Ostale publikacije: »Sveta Himalaja«, »Zlata knjiga o Oberammergaüu«, »Južna Tirolska«, »Karwendel«, poleg tega pa še več drobnih zvezkov pod skupnim naslovom »Najlepše«.
DAV ima 171 288 članov, od tega 106 235 takih, ki imajo lastne dohodke. 42 756 je zakonskih žena in mladine med 18. in 25. letom, ostali so mladina in otroci pod 18. letom. Letna članarina za prvo skupino znaša 8 DM. Posebno gledajo na mladinske odeske in na ekspedicije. L. 1959 je DAV poslal svoje ljudi na Korziko, Skandinavijo, Island, Pireneje, Anatolijo, Severno Afriko in Hindukuš, kjer so prvi stopili na Mdrsamir (6059 m). Ekspedicija v Karakorum ni bila uspešna. 7266 m visokega Dirana niso mogli doseči, pač pa so precej kartografirali in prinesli domov znanstveni »plen«.
ŠVICARSKI GENERAL GUISAN, ki je lani umrl 80 let star, je užival pri vseh švicarskih nacijah neomejen ugled in je l. 1939 in kasneje združeval okoli sebe vse pozitivne sile v Švici, da l. 1940 ni šla za Belgijo, Dansko, Norveško. Njegove zasluge med vojno je posebej poudarila lanska zadnja številka Alpin Journala. Bil je tudi zelo zaslužen član SAC in ga je skupščina SAC l. 1946 v Montreuxu soglasno izvolila za častnega člana. Kako je gledal na gore in na vzgojne vrednote gorništva, je razvidno iz njegovih besed, ki nam jih je posredoval dr. ing. Avčin. Ki vse tako, kot pravimo mi, a vendarle poudarja pomen gora za sodobnega človeka.
ZIMSKI VZPONI v l. 1961 so bili številni predvsem zato, ker je šla zima alpinistom na roke, bilo je lepo vreme. Severno steno Velike Cine je preplezala konec februarja italijanska naveza in doživela tik pod vrhom nesrečo. Plezalca sta deloma sama, deloma s pomočjo reševalcev kljub temu izplezala. Nemška naveza Siegert. Zager, Bittner in Kausehke je Veliko Cino preplezala, imela pa je pod steno aprovizatorja. Vzpon je trajal pet dni, štirje bivaki! Pet bivakov so marca 1961 rabili Italijani Accquistapace, Lanfronchi in Aletti za severno steno Zahodne Cine. Bonatti in Panei sta marca 19R1 prišla na vrh Mt. Bianca po Sentinelle Rouge preko pobočja Brenve. Francoza Antoine Vieille in Robert Guillaume pa sta nekaj dni prej prišla po južni strani na Pointe Adolf Rey. O Hiebelerjevi pustolovščini v Eigerju tu ni treba govoriti. Kvečjemu to, da je »Daily Telegraph« v Londonu nasedel tako, da je zapisal: »Možje, ki so stali v tem času na vrhu Eigerja, zaslužijo ostati v spominu človeštva za vse čase«.
AMA DABLAM, himalajski vrh, ki smo ga tu že imenovali, so v začetku leta 1961 spravili pod sebe štirje Angleži, člani himalajske ekspedicije Edmunda Hillaryja. Bili so dr. Mike Ward, fiziolog, kirurg in zdravnik ekspedicije, Bishop, medicinec iz Nove Zelandije, M. Gill in W. Romanes. Na vrh so prišli brez šerp. Šerpa Girme, ki bi jih moral spremljati, si je zlomil nogo in so ga morali spravili v Kathmandu. L. 1959 so na Ama Dablam skušali priti Angleži pod vodstvom Emlyna Jonesa, izgubili pa so pri tem dva moža. O tem smo izčrpno poročali.
O KITAJSKI EKSPEDICIJI NA EVEREST (Čomolungmo) 1960 je zapisal svojo beležko tudi G. O. Dyhrenfurth. Pravi da panoramska slika z grebena Čomolungme omogoča idenficirati štiri vrhove na severu in severovzhodu. To so Čangtse (7537 m), P. 6882 m, Khartn Čangri (7032 m) in Kharta Phu (7221 m). Iz tega je razvidno, da kitajska fotografija ni posneta z Everesta v višini 8700 m z grebena NO, ampak iz neke točke 7 km zahodno od Everesta, z višine kakih 10 km. To je torej kitajski ali sovjetski letalski posnetek. Če bi sliko le malo podaljšali proti desni, bi dobili tudi Everest v kamero. Pri tej trditvi se Dyhrenfurth sklicuje na svojo karto skupine Everest v knjigi »Der dritte Toi« (München 1960) in na «Berge der Welt« 1954, Everest — Portfolio der Indian Air Force.
Pri posnetku je bilo letalo usmerjeno proti NO, sonce je stalo v SO, slika je bila torej posneta ob ca. 10 uri dopoldne, nikakor pa ne zjutraj. Kitajske navedbe o kraju in času posnetka niso resnične. Poleg te rokavice je vrgel Dyhrenfurth Kitajcem še eno. Pravi takole: »Kar se pa tiče protislovja med indijskimi in kitajskimi poročili o vremenu 24. in 25 maja 1960, bo vsak razsoden človek sam lahko razsodil, kateremu poročilu lahko verjamemo.«
ŠVEDSKA DRUŽBA za antropologijo in geografijo je odlikovala ing. top. Edvarda Imhofa, prof. dr. h. c. iz Züricha za njegove zasluge v kartografiji. Dobil je Sven Hedinovo zlato medaljo in to iz. rok švedske kraljice Luise v Stockholms ker je bil kralj Gustav VI. takrat na državnem obisku v Avstriji. Ing. Imhof je v glavnem avtor švicarske metode reliefnega ponazarjanja na kartah in to z znanstveno kombinacijo morfoloških umetniških in kartografskih analiz. Ing. Imhof je znan kot Grand Old Man švicarske kartografije.
SFAC, švicarski ženski alpski klub, je imel maja 1961 svojo 44. skupščino in ima zdaj 56 sekcij in 6133 članic, 204 več kot prejšnje leto, torej vendarle raste. 1281 članic je zavarovanih zoper nezgode v gorah, največ nesreč se zgodi smučarkam.
JUNGFRAU je gotovo ena najbolj znanih gora v Alpah. Letos je 150 let kar sta bila kot prva na vrhu brata Meyer iz Araua. Sekcija SAC v Lauterbrunnenu je v proslavo tega dogodka razpisala fotonatečaj posnetkov Jungfraua.
PREDOR LÖTSCHBERG je letos praznoval 50-letnico obstoja. Dolg je 14 535 m. L. 1908 je prišlo pri gradnji, ki je trajala 6 let, do vdora, zato so prvotno traso opustili, jo zazidali z 10 m debelim zidom in jo na dolžini 800 m obšli. V notranjščini je imel kamen pri gradnji 34° C. Ko so z obeh strani predrli, s severne 7353 m z južne 7182 m, so ugotovili, da gresta obe osi komaj 25 cm vsaksebi. Leto potem je bil dvotirni predor že vzpostavljen za promet. Vhodna točka je na 1197 m nadm. v., izhodna pa na 1216 m.
VISOKOGORSKA TURA je dobila svojo definicijo tudi v juridičnih aktih in razpravah in sicer zaradi zavarovalnih problemov in sporov. Pojem je definicija zelo skrčila: Visokogorska tura je tista, ki povede v pokrajine večnega snega in ledu in terja od človeka premagovanje posebnih težav. Tako pojmovanje da ustreza povprečnemu človeku, pa tudi veščaku. — Če pride do nesreče v gorati in zavarovanec terja svojo pravico, potem je treba ta pojem določiti, seveda v skladu s krajevnimi pogoji. Ali bi pri nas gornja definicija Švicarskih juristov tudi veljala?
AMA DABLAM (6850 m) imenujemo himalajski Matterhorn. Več ali manj mu je res podoben s severa, zermattskemu. Vzdiguje se južno od Everesta, od verige Lhot.se—Nuptse ga loči dolina Imja-Khola. Dyhrenfurth in Kurz (Chroniquc Ilimalayenne) navajata višino 6856 m. zadnje čas pa so ga nekatere agencije dvignile na 7360 m. V bližini Ama Dablama je dosegel koto ca. 6500 m pokojni Ghiglione. Hillary je moral Nepalu plačati globo 500 rupij (kakih 445 sv. frankov), poleg tega pa še 2000 rupij za vrh sam. Ko se je opravičil, so mu seveda radi dovolili še vzpon na Makalu (8481 m po novem), na katerega so 17. maja 1955 prišli Francozi pod vodstvom J. Franca. Devet članov francoske ekspedicije je tedaj stopilo na vrh.
ANGLEŠKE EKSPEDICIJE 1961. Official Journal of the British Mountaineering Council poroča, da Angleži letošnje leto intenzivno izrabljajo za svoje delovanje v raznih gorstvih našega planeta. Našteva naslednje ekspedicije: Derbyshire — Himalayan — Expedition pod patronatom vojvode Devonshirskega, ki pod vodstvom Roba Pettigrewa raziskuje masiv Piz Pinjal — Karakoram — Expedition Royal Air Force. Člani RAF Mountaineening Association, Royal Naval Ski in Mountaineering Cluba bodo skupno s pakistansko Air Force fotogrametrično posneli centralni Karakorum, posebno masiv Mašerbrum s 7200 visokim Peak Baltistan. Vodja te »imperialne« ekspedicije je Captain A. J. M. Smyth. — Kanjirale — Ilimal — Expedition po vodstvom Johna Tyssona. Cilj je masiv Api — Nampa v severozahodnem Nepalu, Kanirola, Sisme in Patrasi Ilimal, vrhovi med 6500—7600 m. Ekspedicija v Vzhodno Grenlandijo, organizira jo Leicester — University Mountaineering Club v severozahodni Scores by — Land in Nathort’s Land vodi jo G. Halliday. Cilji botanične zoološke in glaciološke raziskave, nadaljevanje ekspedicije iz l. 1960 v Staunin-gove Alpe.
BONATTIJEV STEBER v Aiguilles des Drus sta 13. in 14. marca 1961 preplezala Guillaume in Vieille. Prvi je znan plezalec, drugi novinec. Zimska ponovitev je uspela pri drugem poskusu, pri prvem ju je pritisnil k umiku nov sneg. Plezala sla izredno hitro.
AFERA ZIMSKEGA VZPONA čez severno steno Eigerja se je razmeroma konciliantno razvozlala že aprila 1961. Sam predsednik DAV Dütting je obsodil Hiebelerjevo lažno izjavo, da je s svojimi tovariši v šestih dneh preplezal od 6. do 12. marca 19G1 severno steno Eigerja, vendar s tem ni hotel zmanjšati alpinistično vrednost dejanja. Toni Hiebeler pa je svojo lažno izjavo javno obžaloval v Münchnu v interwiewu za bavarsko televizijo. Pristavil je, da ne bo poskušal dokazati, da je sposoben preplezati severno steno Eigerja pozimi v enem samem vzponu. — Hiebelerju pa očitajo, da tudi ni spoštoval resnice v svojem članku v »Bergkameradu«, čigar urednik je on sam. Od vstopa pri predoru jungfrauske železnice je do vrha stene 1420 m. kar je še vedno spoštovanja vredna višina in upoštevanja vreden zimski vzpon, toda ni prav, če Hiebeler prišteje še spodnji del stene, iz katerega je po snežiščih ušel. Posebno kočljivo zanj je še dejstvo, da je pred nemškim sodiščem v Lorrachu pred kratkim doživel poraz v pravdi proti Grünleitnerju in Stiegerju, ki jima je javno v Bergkameradu očital, da sta s svojim vzponom čez Eiger javnost potegnila za nos (o tem smo obširno poročali). Vzpon mora bili narejen v eni potezi, pretrgajo ga lahko samo bivaki v steni sami, ne zunaj nje. Če uideš iz stene in se nato vrneš — na drugo etapo v steni, se črta ves vzpon. Nič ne spremeni dejstvo, da so Hiebeler in njegovi spodnji del Eigerja prigarali, saj so morali preko 400 m višine prenesti vso opremo in proviant za nadaljnjih šest dni in ga deponirati v predoru. Pri drugi etapi je treba torej odšteti spodnjih 400 m in naporni prenos, vmes pa je minilo osem dni. Sicer pa Hiebelerju priznajo, da je izvrstno organiziral ekspedicijo, posebno, kar se tiče prehrane in materiala. Na roko mu je šlo tudi vreme, če bi to ne bilo tako, se lahko vprašamo, če bi organizacija kaj prida pomagala. In kaj bi v tem primeru mogla storiti gorska reševalna služba?
PREDOR POD VELIKIM SV. BERNARDOM ne bo odprt pred koncem leta 1962. Naleteli so na težke kamenine, nagajala je voda, tako da so se dela zavlekla. Z italijanske strani bo predrtine 5,7 km, švicarske 5,9 km, cestni predor bo torej dolg ca. 11,6 km.
BONATTI se je uvrstil med vodje ekspedicij in sicer bo šel v peruanske Ande. Njegovi spremljevalci so Bruno Fcrrarlo, znan dolomitski plezalec, ki je spremljal ing. P. Ghiglioneja na Ruvenzori, Andrea Oggioni, (mrtev 9—17. 7. 1961), in Carlo Frigieri, ki sta bila oba v Andih že l. 1958. Ekspedicija sodeluje z Instituto Geografico Militare del Peru in s Club Andino della Cordillera Bianca.
FULVIO CAMPlOTTI je l. 1961 spet vznemiril planinsko javnost. Njegova tura »100 žensk na Monte Rosi« je še vsem v spominu, letos pa jo je hotel izdati v predelani izdaji na Ml. Blancu. Club Alpin Frangais je sodelovanje z njim odklonil, Campiotti pa je to gesto javno označil kot nerazumljivo in čudno. Da bi ostal na vrhu vala senzacije, je začel z organizacijo druge ture »Sto otrok na Monte Rosi«. 12 do 14 letni dečki pod vodstvom njegovih znank z Monte Rose se smejo udeležiti tega vzpona, če predlože rojstni list in dovoljenje staršev. Sekcija Varallo CAI je že privolila v to podjetje, ki naj bi imelo internacionalni značaj — povabljeni bodo otroci iz Francije Avstrije, Španije, Jugoslavije, Švice, Nemčije, SZ, ČSR, Anglije in ZDA. Tura naj bi služila propagandi planinstva in naj bi dokazala, da v Alpah ne preži nevarnost za vsakim oglom. Poročila o turi bodo izhajala v petih jezikih, po turi bo banket v Alagni. na katerem bo otrokom govoril Campiotti. Za Campiottijem stoji mesto Milan.
PLEZANJE V UMETNI SKALI demonstrirajo v Švici v okviru že omenjene razstave Hyspa. Umetna stena je visoka 15 do 9 m in ima glavne elemente, s katerimi se plezalec srečuje v pravi steni: previs, kamin, plati. Na napravi se demostrira zabijanje klinov, varovanje, spuščanje z vrvjo. Pri konstrukciji naprave iz jekla, žice in betona je sodeloval Ernest Schmied, član švicarske ekspedicije na Everest. Razstavo Hyspa prirejajo v Švici že 30 let. Ker je seveda močno povezana z vsem, od česar Švica
dobiva lepe dohodke, je tudi redakcija »Les Alpes« opustila svoje načelno stališče, s katerega šiba in pobija vsako profanacija alpinizma, in z dobrohotnim smehljajem pospremila umetno pisto in umetno steno na razstavi Hyspa v Bernu 1961.
EGMOND D’ARCIS, predsednik UIAA, je napisal članek o »Obrambi gora«, v katerem pravi, da morajo vsa planinska društva najtesneje sodelovati z organizacijami za zaščito narave, z oblastmi, od katerih je odvisna privolitev za razne naprave v gorski prirodi. Članek je napisal zaradi vedno novih načrtov, s katerimi prihaja na dan turistično gospodarstvo, predvsem načrtov za žičnice.
RIMSKA TELEVIZIJA jo povabila nemške plezalce, ki so 13.—17. febr. 1961 preplezali severno steno Velike Cine, jih imenovala »junake treh Cin«, jih predstavila publiki, dekleta raznih nacij. Celo Rusinja in črnka iz Madagaskarja pa sta pili z junaki sekt. Kmalu po njihovem uspehu sta dva plezalca iz Belluna v isti smeri prišla v hudo stisko. Dvanajst reševalcev se je potilo, da so ju spravili iz stene. V tem primeru sekta ni bilo.
Zaradi senzacije, ki jo je počela rimska televizija, so se spodtaknili znani nemški alpinisti sami, med njimi še mladi Fritz Schmitt in 88 let stari Willi Rickmers. Oba sta odklonila, da bi alpiniste izenačili z ostalimi športniki in jih razstavili na častni oder pred publiko. Alpinizem ne sme postati nogomet, niti ne sme podleči vsem tistim ekcesom modernega športa, ki nima nič opraviti s človeškim zdravjem in telesno kulturo, ampak le z denarjem, s komercializacijo in profesionalizacijo. Ekstremizem v alpinizmu utegne nositi v sebi nevarnost vseh teh spačkov, ki res nimajo nobene zveze s klasičnim alpinizmom.
TEČAJI IN TABORI so gotovo najprimernejša oblika za vzgojo alpinističnega naraščaja, poleg plezalnih šol, ki imajo seveda drug značaj. V inozemstvu so se tečaji in tabori najbolj uveljavili v Franciji. FFM (Francoska planinska zveza) in CAF jih prirejata že več let. V l. 1961 se je vršil tečaj FFM v ENSA (znana visoka šola alpinizma in smučanja) . Le Haut Commisariat ä la Jeunesse et aux Sports nosi za udeležence 70 % potnih stroškov in stroške za prehrano (vodi ga mož iz Annapurne Maurice Herzog). Tečaj je bil namenjen začetnikom. Za njim se je vršil tečaj za tiste, ki so sposobni sami plezati smeri označene z AD (IV, V). Tudi tega je priredila FFM pri ENSA. CAF je tudi priredil svoj začetniški tečaj za člane od 16 do 30 let, izpopolnit veni tečaj CAF pa je bil v Besanconu v zavetišču Pilatte. Kakor vsako leto se je tudi l. 1961 vršilo v Chamonixu mednarodno zborovanje vrhunskih alpinistov.
INDUSTRIJSKA MUZIKA je v zavetiščih in kočah CAF prepovedana. Oskrbniki so pooblaščeni, da zabranijo gostom v kočah uporabljali tranzistorje, elektrofone in podobne stvari.
GUIDO MAGNONE je postal vitez častne legije za zasluge, ki si jih je pridobil za francoski alpinizem kot član ckspedicij na Fitz Roy, Makalu in Tour de Mustagh.
PAUL FALLOT je bil predsednik znanstvenega komiteta CAF. Po poklicu geolog je v deceniju 1951—1960 organiziral študij alpske lavne, predvsem insektov, dalje študij glaciologije, botanike, višinske fiziologije in seveda svoje lastne stroke geologije. Okoli sebe je združil najpomembnejše francoske strokovnjake in z njimi delal za znanstvene in kulturne cilje CAF. Njegova je zasluga, da sta šla na Makalu tudi geologa Bordet in Latreille, na Jannu l. 1959 geolog Freuion in zoolog Dreux. Bil je univerzitetni profesor v Grenoblu, Nancyju in v Parizu na College de France. Francosko geologijo je usmerjal k paleogeografiji in tektoniki. CAF je z njim izgubil ugledno osebnost. Za njim je predsedstvo znanstvenega komiteta prevzel njegov učenec Louis Glangeaud, profesor na Sorbonni. — Tudi naša planinska organizacija bi morala po svojih močeh združevati znanstvenike in kulturne delavce, ki so po svoji stroki ali usmerjenosti vezani tudi na gorski svet.
TRIVOR (7720 m) je vrh v zahodnem Karakorumu. 17. avgusta 1960 sta se povzpela nanj angleška alpinista W. Novce, ki ga že poznamo, in J. Sadler.
WALTER PHILIPP je znan avstrijski plezalec, ki je preplezal vse najtežje smeri. Ko ocenjuje največje predvojne storitve, se mu zdi, da je najtežji južni steber Marmolade (raztežaji prostega plezanja so tu težji kot v jugozahodni steni Marmolade, izstopni ozebnik pa dvakrat daljši). Enako je cenil tudi Hermann Buhl. Druga najtežja smer pa je po Philippu južna stena Marmolade di Rocca (smer Vinatzer—Castiglioni), v kateri so enako težke pasaže prostega in akrobatskega plezanja. Za tema dvema smerema postavlja južno steno Marmolate d’Ombretta (Conforto — Bertoldi), južno steno Torre Trieste in jugozahodno steno Marmolate. Ocenjevanje ten smer; se je zamajalo zaradi sodobnega ekstremizma, ki šteje med VI. stopnjo vse moderne smeri z uporabo modernih tehničnih sredstev in manevrov. Nedvomno tu nekaj ni v redu, ekstremne storitve v prostem plezanju morajo obdržati svojo ceno tudi v dobi, ki gre »onstran vertikale«. Razlika je tudi v ponavljanju smeri. Ponoviti smer ekstremno težkega prostega plezanja je verjetno nekaj drugega kakor ponavljanje modeme smeri, v kateri ostanejo klini.
MONTE DELLA DISGRAZIA ima od 7. do 8. marca 1961 zapisano prvo zimsko smer v severni steni. Zmogli so jo milanski alpinisti Calonacci, Lazzarino, Merendi in Taldo.
TORRE VENEZIA ima eno od velikih dolomitskih smeri, po »veliki poči«, ki sta jo 27. in 28. julija naredila Biazin in Melucci. Težave v njej primerjajo Cassinovi smeri v Zahodni Cini in v jugozahodni steni Marmolate. Samo nekoliko lažja je od severozahodne stene v Roda di Vael (Brandler in Hasse). Primerjali bi jo lahko severozahodni steni Torre di Valgrande, vendar so težave v Torre Venezia bolj napete v prostih in akrobatskih raztežajih.
Jugozahodni greben Torre Venezia. ki meji na južno steno na desni pa so 17. do 20. juniju 1960 preplezali Acquistapace, Redaelli in Zucchi iz Mandella del Lario. Visok je 450 m, porabili so 180 običajnih klinov in 20 svedrovcev. Smer se drži rumene poči desno od grebena in izstopi v Tissijevi smeri. Zadnji dan so imeli plezalci dež, tudi v tretjem bivaku jih je vso noč močilo. Prvo zimsko ponovitev Andricheve smeri v Cimon della Pala sta opravila marca 1961 Scalet in Pranzina. Prav tako prvo zimsko ponovitev marca 1961 so opravili v lepem, a strmem ozebniku severne strani Culle del Cengalo Francozi Kohlmann, Mazeaud in Zerf. Ozebnik loči Piz Badile od Piz Cengalo.
V Vercorsu so v južni steni Glandasse 2. in 3. aprila plezali francoski asi Lepage, Livanos in Vaucher. Prvenstvena smer v 450 m visoki steni je zahtevala 85 klinov. Smer je lepa, ne ekstremno vertikalna, vendar z ambientom velike stene. Ker so imeli premalo opreme, so težavam v zgornjem delu ušli.
