Tine Orel
ŠI-ČAN-ČUN je ime vodji kitajske ekspedicije, ki je 24. maja 1960 stopila na vrh Everesta in opravila tretji vzpon na streho sveta. Sovjetski ambasador v Nepalu je demantiral novice, da so bili zraven tudi ruski alpinisti. Ekspedicija je začela s postavljanjem oporišč 25. marca, vzpon je torej trajal dva meseca in to po severovzhodnem grebenu, ki so ga odkrili po prvi svetovni vojni angleški himalaisti Norton, Mallory in Irvine (ta dva se nista vrnila). L. 1933 so Wyn Harris, Wager in Smythe dosegli tu višino 8572 m. V višini 6400 m so pri taborišču III našli truplo. Sir John Hunt, ki je l. 1953 stopil prvi na Everest, trdi, da gre za pogrešanega angleškega pilota majorja Wilsona. Major Maurice Wilson je bil drzen avanturist. L. 1934 je sam odšel v Tibet, preoblečen v Tibetanca. Imel je s seboj le tri kulije, malo denarja in primitivno opremo. Dosegel je samostan Rongbuk, nato pa se je zaganjal proti Nord Colu, vendar brez uspeha. L. 1935 je neka angleška ekspedicija našla njegovo truplo. Hunt torej nima prav. Ali so torej Kitajci naleteli na Malloryjeve ali Irvineove ostanke?
ZARADI IZBIJANJA KLINOV v plezalnem vrtcu v bližini Brixena so dva mlada plezalca zaprli. Pravijo, da je šlo bolj za fantovsko objestnost, toda javni tožilec ni bil tega mnenja.
ZAHODNA STENA CASTELLO DELLA BUSAZZA je ena najlepših tur v Civetti. Visoka je 750 m, naredila sta jo avgusta 1959 G. Livanos in R. Lepage v 12 urah. Težavnost V plus, 35 klinov, 10 jih je ostalo v steni. Od koče Vazzoler je do vstopa komaj 40 minut. Gastello della Busazza je visok 2600 m in se vzdiguje med Torre Trieste in Cima della Busazza.
IZKUŠNJE NA JANNU Francozi močno premlevajo. Kljub uspehom, ki jih imajo v Himalaji oni sami in drugi, bo pri nadaljnjem razvoju himalaizma nedvomno še mnogo neuspehov, zaradi izbire vzponov in smeri, zaradi težav in nevarnosti in verjetno tudi zaradi napačne izbire moštva.
Magnone. Bouvier in Leroux so l. 1957 bili na ogledih okoli Jannuja in so izbrali smer vzpona za l. 1959. Vendar zaradi slabega vremena ta ogledniška ekspedicija ni raziskala južne strani. Severna stran je bila v naprej izključena, tu je ena sama 2500 m visoka stena. Najmanj kruta se jim je zdela jugovzhodna stran. Pokazalo pa se je, da so ogledniki podcenjevali težavnost pristopa. Francozi so porabili 2000 m fiksne vrvi, a v treh tednih še niso dosegli Prestola (le Trône). Pot od III do IV, od IV do V in od V do VI primerjajo najtežjim alpskim vzponom v ledu. V višini 7300 m pod taboriščem VI so tri raztežaje plezali led z naklonino 70°. Toda v Himalaji sama na sebi težavnost ne pomeni nič. Premagovanje težjih mest ni nič v primeri s potrebnimi napravami, pritrjenimi vrvmi, oporami, taborišči in preskrbovanjem. to se pravi, z nadelano potjo, ki je potem na razpolago za vzpon in sestop v vsakem času. Pravijo pa. da plazovi nanje niso tako prežali, kot bi človek pričakoval. ker so hodili po takih strminah, na katerih se je sneg sproti plazil, čim je zapadel. Led je tu mehkejši kot v Alpah, lažji za dereze in cepin, zato pa tudi klini niso tako držali, vsaj med III in IV. Fiksne vrvi na tej poti med III in IV zato niso bile nič kaj solidne. Bolj so se obnesle lesene zagozde.
Opremo so imeli Francozi enako kakor za Makalu l. 1955 (čevlje, obleko, taboriščne potrebe, kurjavo in specialno opremo). Spričo tega, da se je vzpon na Jannu zavlekel, je bilo opreme premalo (šotorov, blazin, spalnih vreč, tehnične opreme, kurjave). Nekatere novosti so se imenitno obnesle, tako šotor za bivak, ki sta ga konstruirala Magnone in Terray. Malih teleferik — žičnic niso uporabili, čeprav so si od njih mnogo obetali. Šerp so imeli 15 in jih je vodil Wanghdi, bili so vdani, odporni in zvesti, predvsem pa pogumni. Ustrašili se niso najbolj skrajnih težav, smehljali so se tudi v največji nevarnosti, njihovi tovori jih niso, vsaj tako je bilo videti, prav nič ovirali.
Rezultat Jannuja? Jean Franco pravi nekako takole: Težave poti so bile večje, predvsem pa dolgotrajnejše kakor na katerikoli drugi znani gori. Težavnost je bila velika od taborišča II v višini 5700, pa vse do VI v višini 7300 m. Prav zaradi te težavnosti nismo prišli na vrh. Če bi bile spodnje partije lažje, bi prej dosegli VI, manj izčrpani, manj materiala bi potrošili. Toda še nekaj! Nad 7300 m jih je čakalo še 400 višine, kjer so videli težavnost Grandes Jorasses, ne pa klasičen pristop na himalajski vrh. V zavetišču VI pa so imeli eno samo bombo butana, nekaj brašna, dve steklenici kisika, nobene rezerve v materialu, ležišče za dve osebi. V taborišču V so imeli 6 ležišč in nič kisika. Taborišče IV je imelo ducat ležišč, nič pa butana, ker so ga šerpe že evakuirali. Nošnja je bila tako težavna, da od treh ekip. ki so prispele na V, nobena ni prinesla s seboj radijskega oddajnika. Vreme je bilo ves čas slabo, od 1. do 22. aprila samo dva dni ni snežilo nad 4000 m. Nekoč je padlo 60 cm novega snega. Guido Magnone in Jean Franco sta v takem snegu hodila 7 ur od III do IV, čeprav je bilo med tema dvema taboriščema komaj 400 m višinske razlike. Vendar vreme ni glavni krivec. Moštvo se ga je navadilo. Veliko razočaranje so doživeli s kisikom. Za vzrok, zakaj niso steklenice delovale tako kot na Makaluju, ne vedo, bile pa so enake. Zraven je treba pridejati še pomanjkanje aklima-tizacije. Jurišne naveze so premalo časa prebile v višini nad 6700 m.
Franco pravi, da bo Jannu nekoč gotovo osvojen. Ozebnik nad 7300 m, ki je ustavil Paragota in Magnona 12. maja, ni težji od pristopa na VI v višini 7300 m. Francu se zdi celo lažji. Če bi na VI imeli osvežene, okrepljene naveze, bi strašna trdnjava, kakršna je Jannu, padla.
AMA — DABLAM je l. 1953 označil sir John Hunt kot nepremagljivo goro. Ne dolgo potem je stal na vrhu Ambu Gyabjen (5600 m) ne daleč od vrha Ama Dablam. Tilman, ki ga je prvi od Evropejcev videl, ga imenuje en sam »ledeni zvonik«. Gregory je l. 1958 poskusil priti nanj od juga, od Thyangbou, »enega najlepših krajev na svetu« (Hunt). J. Cumingham in Pirovani sta prišla do višine 6000 m, si goro ogledala od vseh strani, nato pa sta jo v Kathmanduju razglasila za nepremagljivo. Spomladi l. 1959 je stala angleška ekspedicija Sola Khumbu med Kathmandujem in Namče Bazarjem. Imenovali so jo za Sola Khumbu, ker niso še vedeli za rezultat Gregoryjev. Po dolini Imja so 17. aprila prišli v bazo in si izbrali smer s severa, torej ne Gregoryjevo smer (SSO). Bazno taborišče so postavili v višini 4900 m v vznožju severovzhodnega grebena blizu nekega jezerca. Stopili so na Ambu Gyabjen, da bi si severno stran Ama Dablam dobro ogledali. Odločili so se za NE greben, ker se jim je zdel najpristopnejši.
Šef ekspedicije je bil Emlyn Jones, Mrs. Nea Morin, Mike J. Harris, George S. Fraser, Ted Wrangham in dr. F. S. Jackson. Vsi imajo za seboj alpinistične izkušnje v Alpah, Kavkazu, Hoggarju in v Himalaji; zdravnik sicer ni bil alpinist, vendar dober športnik. Zvezni oficir je bil nepalski poročnik Gadul, Sumšere Jung Badahur Rana, šerpe pa Dava Tensing, kuhar Urkien, Annullu in Pemba Tensing. Poleg teh še nosača Nima Dorje in mali Pineri.
NE greben ima več težkih škrbin, eno mesto so ocenili s VI in A1. Na enem mestu so se šerpe uprli, da ne bodo šli s tovori čez. Potegniti so jih morali čez previse z vrvmi, kar seveda ni bilo lahko, ker so se zatikale. Tako so porabili več dni, da so 1. maja postavili taborišče I. Tudi do II ni bilo lahko priti, stalo je šele 5. maja. Od II dalje je greben zelo krušljiv, sicer pa ne pretežak, le en stolp so ocenili s VI plus. Greben je večji del širok komaj 15 cm, zato so zelo težko našli primeren prostor za III. Tu so postavili zgornjo bazo, od tu pa so računali še z dvema taboriščema. Greben je bil slej ko prej ozek, na obeh straneh pogled v 1000 m prepad. Nosili so po 15 kg (lahek šotor, kurjava za 5 dni, gumijasto blazino in spalno vrečo). 21. aprila so s taborišča V gledali Harrisa in Fraserja, kako se tolčeta po ledenem grebenu za zadnjih 200 m pod vrhom. Ob 11. uri ju je zakrila megla in niso ju več ugledali. Okoli 12. ure naslednjega dne ju še ni bilo nazaj, zvečer pa so bili že prepričani, da ju ne bodo več videli. 2. maja se je razbesnel monsum, tri tedne prej kot ponavadi. Začelo je snežiti in Angleži so morali evakuirati. Da bi pogledali za jurišno navezo, ni bilo misliti. Šele 30. aprila so šli pogledat na ledenik pod severovzhodno steno, seveda niso ničesar našli.
Vršni greben ima naklonino 45° in je nasajen z velikanskimi ledenimi gobami. Preko njega sta utrla pot na vrh Ama Dablama Fraser in Harris.
OPISI NOVIH SMERI v Alpah so izšli v letopisu GHM 1959: Mont Blanc preko Grand Pilier d’Angle sta l. 1957 izvršila znana vodnika Walter Bonatti in Toni Gobbi. Trikrat sta bivikirala, 30 ur plezala, porabila 70 klinov, štirje so ostali v smeri. Jugovzhodno steno Mont Maudit (4465 m) so avgusta 1959 preplezali Galliern, Oggioni in Bonatti z enim bivakom. Težavnost med IV in V. Severovzhodno stran Mt. Blanc de Tacula (4243 m) so avgusta l. 1959 preplezali Cavalieri, Mellano, Perego in Tron. Višina stene 400 m, od tega 60 m lahko, 270 m V in V plus, 10 m VI, 30 m A1, 25 m A2. Jugovzhodno steno kote 3613 m v Mt. Blanc de Tacul so avgusta 1959 preplezali Pierre Labrunie, Robert Volschlag in vodnik André Contamine. 300 m te stene spada med najtežje smeri v Alpah, v prostem in akrobatskem plezanju. Vzhodno steno Epaule SO v Mont Maudit so sept. 1959 preplezali Bruno Ferrario, Oggioni in Bonatti. Največ težav v steni nudi led. Walter Bonatti in Andrea Oggioni sta julija 1959 prišla na Mt. Blanc preko Pilier Rouge du Brouillard. Višina stene 500 m, težavnost V in VI, plezanja 21 ur. Réné Desmaison in Pierre Mazeaud sta sept. 1959 preplezala severozahodno steno Grands Charmoz (3445 m), težavnost IV, V in nekaj mest VI. V Vercorsu so oba Livanosa, Marc Vaucher in Roger Lepage maja 1959 preplezali jugovzhodni steber Le Jardin du Roy. Višina 400 m, ekstremna smer, 120 klinov. Pierre Girod in Roland Vivet sta junija 1959 preplezala severozahodno steno Dome de Neige des Ecrins (4015 m). Jean Vernet, Réné Picard in vodnika Langévin in Mathéoud pa jugovzhodno steno Trois Dent du Pelvoux (3682 m). Višina te stene je 1000 m, težavnost III do IV.
GHM (Groupe de Haute Montagne) je za leto 1960 izbrala za predsednika ponovno Jeana Franca, za sekretarja pa namesto pokojnega Jeana Couzyja Micheline Morin, namesto Maurice Herzoga pa je stopil v odbor Gaston Rebuffat. L. 1691 bo GHM še enkrat skušala zavzeti Jannu. Med novimi člani so Pierre Mazeaud iz Pariza, Jean Duchesne iz Liegea, Stanislav Biel iz Krakova in Lechoslav Utracki iz Lodza ter Yves Besson iz Marseillea. 27 članov GHM je 1. 1959 bilo na velikih ekspedicijah v Himalaji, Andih, na Kavkazu.
VULKANI NA KANARSKIH OTOKIH so tudi mikaven alpinistični cilj. Nekoč so bili otoki deli afriškega kontinenta to pričujejo med drugim tudi izobate. Med njimi je globina do 3000 m, otoki pa segajo do višine 3700 m nad morjem, to pomeni, da je bil nekoč afriški relief v tem delu močno razgiban, vezan pa na Visoki Atlas. To je vulkansko področje, grebenska črta gre od Visokega Atlasa na grebene na otoku Lanzarote, Fuerteventura in Tenerifo naravnost preko mesta Agadirja, katerega katastrofa v l. 1960 nam je še vedno vsem pred očmi. Arheoloških najdb doslej ni, zato pravimo, da so prvotni prebivalci tu »guanchi«, še pred Španci. Odkod guanchi, ne vemo. Verjetno so berbersko-ma-vretansko pleme, sodeč po njihovem jeziku. Kulturno temeljé v neolitiku, in so kulturno blizu cromagnonskemu človeku, ki je proti koncu ledene dobe živel v Evropi (olševska kultura). Guanchi so gospodarili na otokih tudi v rimskem času. V srednjem veku so prišli na otoke le Genovežani, misionarji in Arabci. V drugi polovici 15. st. so jih zavzeli conquistadores, vendar ne lahko. Dañes je tu razvit turizem, tekstilna industrija, otoki so avtonomna provinca in imajo svobodne luke brez carin in deviznih predpisov.
Največji otok je Tenerifa. Ta ima po sredi dokaj visok greben, ki kulminira v koti 1024 m, kar je ob morju veliko. Za geologa so ti bazaltni in porfirni skladi pravi dorado, a pi’av tako za botanika, za »rastlinskega« geografa. Kanarski otoki leže v področju pasatov, ki pihajo iz severovzhoda na severozahod, nad njimi pa piha antipasat kot suh veter. Zaradi teh pasatov vlada na Tenerifi pestro xa-eme in zato zelo pestro rastlinje: od 0 do 700 m je kameniti, stepski pas s sukulent-nimi rastlinami. Človek je v tem pasu marsikaj spremenil. Od 700 do 1000 m je »lovorjev gozd«, bujno tropsko gozdno rastlinje (zona lauro-silva), od 1000 do 1500 m Erica — macchie — brezal, ki ga večkrat zatre listnati gozd, od 800 do 2100 uspevajo pinije, od 2000 do 2600 višinska stepa z grmičevjem »retama«, od 2600—3700 m pa je zona snega z nekaterimi pionirskimi rastlinami. Za botanika so posebej zanimivi endemizmi. tipi rastlin, ki so se razvili samo na teh otokih in imajo v Evropi svoje sorodnike in prednike v davnem terciarna. Mikavno je pogorje Tens na Tenerifi, posebno za geologa zaradi svojih vulkanskih sestavin.
Že l. 1799 je Aleksander von Humboldt stopil na 3718 m visoki Pico de Teide, najvišji vulkan na otočju, podobno grajen kakor Vezuv. Danes je v višini 3265 m moderen planinski hotel, ki ga je postavila država. V višino 3000 m drži moderna cesta, tako da o planinstvu tudi ne more biti več govora. Zanimive so vremenske razmere. Reklama govori, da imajo kanarski otoki večno pomlad in večno sonce. Zgodi se pa zaradi severnih pasatnih vetrov, da so vrhovi kanarskih pogorij zaviti v goste megle. Snežišča v višinah imajo ponvičasto površino, grebeni med »ponvicami« pa so do 60 cm visoki. Po snegu je razpršen vulkanski prah.
O JULIJSKIH ALPAH je v »Die Alpen«. glasilu švicarskega AC, v zvezku za drugo četrtletje 1960 napisal Henri Nicole lep članek in ga opremil s štirimi posnetki Triglava, Severne stene in Razorja. Bralce seznanja z nekaterimi našimi najbolj znanimi smermi — bavarsko v Triglavu imenuje »menu za velik apetit« — in opozarja na razmeroma dobro ohranjeno prvobitnost naših gora. Zemljevid naših Julijcev je avtorju posredovala ing. Stazika Cernič. Njegovo oceno naših gora je kot potrdilo citiral ing. France Avčin pri svoji obrambi Iškega Vintgarja v »Delu« (spomladi l. 1960).
PUNTA ALEXANDRA V RUVENZORI V KONGU je gora, kjer si je v zahodno steno vpisal svoje ime ing. Piero Ghiglione. V Ruvenzoriju je bil ta večni popotnik že pred 22 leti, l. 1938. Takrat se je s tremi misionarji povzpel na Punto Margherito. L. 1949 se je z dvema alpinistoma iz Torina poslužil belgijskih zavetišč, ki so jih medtem postavili kolonialni gospodarji Konga. Ghiglione se pritožuje nad formalnostmi, ki so bile potrebne, da je prekoračil kongoško mejo, poleg tega pa je moral imeti še posebno dovoljenje za vzpon na vrh. L. 1956 je bil spet v Kongu z vodnikom Fracheyen iz Champoluca (Val d’Aosta) in dr. Gualcom iz Milana. 2e takrat je poskusil preplezati zahodno steno Punta Alexandra, zaradi slabega vremena pa so se obrnili. Januarja 1960 je prišel uredit še to zadevo, vendar pravi, ne samo zaradi stene, marveč tudi zaradi pragozda, ki je tu tak kakor nikjer drugod. Z njim je bil Carlo Mauri (ta je sam preplezal l. 1959 la Poire v Brenvi) in Brunno Ferrario, prvi iz Lecca, drugi iz Monze (1. 1959 je z Oggionijem in Bonattijem urezal dve smeri v Mt. Blancu — o čemer poročamo v drugi beležki). Z avionom so v enem dnevu prileteli preko Caira v Stanleyville in Bunio pri Albertovem jezeru, še isti dan naredili z avtom 250 km do Mutvange, kamor so prispeli ob 9. zvečer. Slonov niso srečali, čeprav se to na tej cesti skozi pragozd večkrat zgodi in avtomobiliste na to opozarjajo table. Po treh dneh so odrinili s 14 nosači iz Mutvange. Nosači se ponavadi hranijo z ribami in z moko grma maniok, ki vsebuje amidon, proteine itd. Njegovi nosači so pa za spremembo v hrani vzeli s seboj pujska. Štiri dni so prodirali skozi pragozd. Dež jim sicer ni nagajal, pač pa je vlage kljub temu bilo ogromno. Ruvenzori pomeni »kralj dežja«. Nato so postavili šotore med dvema ledenikoma Alexandra in Stanley. Začelo je snežiti. Enajsti dan po odhodu iz Rima. 25. jan. 1960 je po štirih dneh bivanja v tej bazi še vedno snežilo. Ob sedmih zjutraj pa je zasijalo sonce in ob osmih so se že odpravili v steno.
Vstopili so v ozebnik, visok 250 m. Mauri je spretno premagal nekaj navpičnih ledenih pragov in prešel v zgornji del stene, ki je v glavnem zasnežena in poledenela. Ob enih popoldne so bili že na na vrhu. v višini 5098 m. Žal, megla je bila gosta, razgleda ni bilo. Namesto tega je Ghiglione izračunal, da je star 77 let in s tega visokega razgledišča je praznoval svoj 77. rojstni dan. Najbrž nima vrstnika na svetu. Sestopili so zelo hitro, ob petih popoldne so bili že v bazi. Ves čas vzpona in sestopa niso nič jedli, le nekaj pastil vitamina — dextrose so vzeli in na vrhu popili kozarec toplega čaja.
MUSTAGH ATA (7433) se vzdiguje v Pamirju, zahodno od province Sin Kiang, blizu meje med SZ in LR Kitajsko. L. 1894 je poskušal priti nanj Sven Hedin na konju in jaku. l. 1947 sta bila tu Tillman in Shipton (Tillman je to popisal v knjigi »Dve gori in ena reka), prišla sta do višine 7300 m, na kar sta morala kloniti pred mrazom in utrujenostjo. Kakor smo že poročali, so l. 1956 Rusi in Kitajci, 31 po številu, prišli na vrh Mustagh Ate. L. 1959 so nanj prišli sami Kitajci. Ta vzpon popisujeta Vang —Feng—Tung in Jang—Ke—Hsien. Nekaj citatov: 7. julija 1959 je zaplapolala zastava Ljudske republike Kitajske na vrhu Mustagh Ate v Pamiru. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je 33 oseb, 25 mož in 8 žensk (4 Tibetanke in 4 Han), skupaj stalo na vrhu visokem čez 7500 m. Ekspedicija je dosegla še en rekord v ženskem alpinizmu, saj je tolkla Claude Koganovo. ki je na Ganeš Himalu dosegla 7456 m. Ekspedicijo je vodil Vang Feng-Tung, kot žurnalist jo je spremljal Jang — Ke — Hsien. 12. junija 1959. V lepem vremenu je ekspedicija na kamionih odšla iz Kašgarja v zahodnem Sin Kiangu. Vseh je bilo preko 50, po rodu iz ljudstva Han, Uighour, Hui in Tibetancev. Povprečna starost 20 let, najstarejši 34 let. Med njimi je bilo nekaj veteranov iz vzpona l. 1955, nekaj iz vzpona na Minja Konka (7590 m) v provinci Se-čuan, nekateri so imeli za seboj komaj eno leto ali dve alpinističnih izkušenj.
13. junij. Pri jezeru Kala smo se utaborili na zahodnem vznožju Mustagh Ate, nedaleč od meje SZ. Iz megle smo videli jezike ledenikov, ki so se plazili med pečinami kakor zmrznjeni zmaji. Večina od nas je prvič videla »Očeta gora in ledu«, goro, ki jo časte plemena Tajik in Kirgizi. Bazo so postavili prav tam kakor l. 1956. Ponoči je bila temperatura —6,5° C, toda kirgiške jurte so udobne.
19. junija. Žvižg pomočnika vodje nas je zbudil ob prvem svitu. Bilo je lepo vreme, nebo brez oblaka. Pet dni v bazi smo porabili za čim boljšo formo, vsako jutro smo šli na ledenik Yamblak, preden ga je omehčalo sonce, in prinesli snega za kuhinjo. Danes bomo postavili novo taborišče v višini 5500 m, tu bomo urili hojo po snegu in ledu in se začeli privajati na višino. Odšli smo ob 10.55. Tropa jakov je nosila opremo. Po grebenu, ki deli ledenika Yamblak in Kartumak — isto pot je šla tudi ekspedicija iz 1. 1956 — smo dosegli višino 5000 m. Tu so jaki obnemogli zaradi preredkega zraka. Ker je davi snežilo, nam je drčalo. Za 1000 m višine smo potrebovali celih pet ur. Pod rafali snežink smo postavljali šotore, ponoči pa se je zjasnilo.
20. junija. Šest mož je odšlo na ogled nadalnje etape do višine 6300 m. Ostali so s cepini, derezami in z oprtniki urili tehniko hoje v ledu in snegu. Od vseh strani si slišal: »Pozor! Varuj se razpok!«
Ogledniki so se vrnili ob 15,30. Ko nas je videl Ši-Čang Čun, načelnik planinske sekcije kitajske športne zveze in direktor ekspedicije, nam je pomahal z roko in rekel: »Kmalu boste zreli za dobre vojake nebeške armade.«
Naskok na vrh. Vodje navez so se posvetovali o stanju aklimatizacije in o fizični zmogljivosti ekspedicije. Vodja jurišne naveze Hsu—Čing je sicer imel v načrtu še trening tretje stopnje, v večji višini, preden bi se odločil za naskok na vrh. Toda napori v taki višini bi moštvo utegnili preveč izčrpati in razkrojiti pridobljeno formo. Vsi, starejši in mlajši, so se borili s sapo, z glavobolom, z bolečinami v grlu, z nahodom, s pomanjkanjem teka, z nespečnostjo. Ši-Čang-Cim je predlagal, naj se tretja perioda treninga ne načenja, treba je takoj na vrh. Tako so storili tudi na Minja Konka. Sklenili so vso stvar predložiti pred »generalni zbor« vseh članov ekspedicije.
28. junij. Generalni zbor ekspedicije. Diskusija je trajala skoro ves dan, na kar smo se soglasno odločili za takojšen naskok.
2. julija. 47 članov odide na tabor I.
3. julija. Nevihta, sneži. Vse naveze gazijo na novo, če so le 50 m narazen. V treh urah so na II. Snega je zapadlo do slemena šotorov.
4. julija. Konfinirani v nizkih šotorih čepimo in čakamo na lepo vreme.
5. julija. Meteorologi so imeli prav. Ob 9,30 smo zlezli iz šotorov, sonce je predrlo oblake. Bril je hud veter in hoja je bila nevarna. Šli smo na taborišče III, dr. Vu Jung Šeng je pri tem zdrknil v razpoko, vendar ga je naveza ujela. Zrak je bil tu (6800 m) tako redek, da so porabili dve škatlici vžigalic, preden so uspeli užgati svečo. Ponoči je temperatura padla na —20° C.
6. julija. Mnoge udeležence je zdelovala višina. Štirje so bili tako bolni, da jih je Peng Ču odpeljal v bazo. Ostali so prišli do 7000 m, tu pa sta onemogla še dva. Hu-Teh Ming, študent meteorologije v Pekingu, je bil določen, da ju spravi v bazo. Bil je grenko razočaran, da ne bo šel na vrh, toda v gorah samo nesebično delo ekipe omogoča doseči cilj. Ostalo nas je torej 39 za tabor IV (7200 metrov).
7. julij. Fotist Šen-Čieh je dobil snežno slepoto. Žalosten je oddal kamero Ši-Cang-Čumu, da nadaljuje njegovo delo. Obnemogel je še Tsui-Cang-Yi. Tibe-tanec Dogif ju je čuval na IV. Zadnja etapa je terjala 7 ur. Malo pod vrhom je moral odstopiti še Yuang-Yang. Njemu v pomoč je moral Vang-Feng-Tung, za oba je bila to trda šola. Pred vrhom so morali premagati ledeno steno. Ob 16,20 so zasopljeni v jarkem soncu dosegli vrh, 8 žensk in 25 mož. Zaploskali so mlademu dekletu Čing-Čeng, ki je zasadila zastavo s petimi zvezdami. Vodja Hsu-Cing je položil zapisnik o vzponu, podpisali so ga vsi udeleženci — v jekleno škatlo, pomočnik Yeng-Liang-Tung pa ga je skrbno potisnil pod skalo. Ši-Cang Čun je fotografiral.
Tale kitajski dnevnik je gotovo značilen, če že ni zanimiv. Izšel je v mesečni reviji China reconstruct, sept. 1959.
100 LETNICO bo slavil SAC, ustanovljen 1863, čez tri leta. Švicarji so že začeli s pripravami proslave. Niso se odločili, v katerem kraju bo središče proslav. Pričakujejo 500 oficielnih gostov. Do 30. junija 1960 so se morale prijaviti centralni upravi SAC tiste sekcije, ki so pripravljene prispevati k organizaciji jubilejnih slovesnosti.
SMUŠKI TRAUMATOLOGI, med njimi znani švicarski zdravnik pri gorski reševalni službi dr. Rudolf Campell iz Pontresine, ugotavlja, da narašča število fraktur pri mladih smučarjih in to frakture golen. Že l. 1936 so o tem govorili športni zdravniki na kongresu v Berlinu, toda takrat število te vrste fraktur še ni bilo kočljivo. Frakture tibie so rotacijskega značaja. Dr. Campell trdi, da je število zraslo zaradi nove smuške tehnike in zaradi novih vezi. V 12 dneh je on sam obravnaval 14 takih fraktur. Frakture potekajo od distalne diafize skoro do višine kolena. Ker sta fragmenta tako dolga, je to za zdravljenje dobro. Če je korektura eksaktna, posebno po dislocatio ad peripheriam in fiksaciji v nepodloženem mavcu, se zlom popravi v 6 do 8 tednih. Kljub temu pomeni za otroški organizem hudo preizkušnjo. Dr. Campell ugotavlja, da je poškodb te vrste zato vedno več, ker je vedno več mladih smučarjev, ki prihajajo iz doline le za nekaj časa v hribe, tu pa so goleni izpostavljene torsii, to je taki obremenitvi, ki je v dolini niso vajeni. Poleg tega današnji smučarski tečaji dece ne nauče, kako se s smučmi hodi, kako se gre v breg in po ravnem. Danes jih potegnejo z liftom v višine in že po enem tednu se spuščajo po strminah, ki jim njihovo mišičevje in kosti niso kos. Preden se členki toliko utrde, da torsio, potrebna pri moderni tehniki ni več prehuda preizkušnja, je pač treba nekaj časa. Metoda smuških učiteljev, bi morala računati s tem. V kratkem času ne morejo dečki postati smuški »-kanoni«. Uče naj se bolj po zgledu, po prostem nagibu, čim manj teorije. Moderna tehnika terja od njih preveč moči in znanja. Najprej jih je treba utrditi. Oprema je danes izpopolnjena in zelo draga. Otroku dajmo preprosto opremo, z njo naj se nauči smučanja. Visoki, tesni čevlji in vezi drže nogo nepregibno, ni čudno, če pri padcu poči. Za začetnike, za otroke, za turne smučarje moderni smuški čevelj gotovo ni kaj prida. Gori omenjena fraktura se zato največkrat pripeti otrokom, ki imajo moderno obutev. Še posebej nevaren je nov mehak sneg. Smučar s svojim predklonom in brzino mu ni več kos. Ali je to potem v resnici športni napredek?
Smuškim pedagogom svetuje dr. Campell, naj otroke opremijo s starejšimi načini vezave, naj otroke več uče smuškega teka in vzpona, šele potem naj jih uče težkih vrtilnih elementov. Torej več smuške alpinistike pa manj smuške akrobatike v spustu!
ZNAMENJA ZA GORSKE REŠEVALCE, posebno za letalska moštva, so predpisali v Švici. Znamenja naj bi bila visoka do 2,5 m in se nanašajo na naslednje situacije: Ne moremo naprej; potrebujemo zdravniško pomoč; potrebujemo zdravila; potrebujemo luč; potrebujemo sonde in opremo za plazove, reševalno moštvo; lavinske pse; pokažite nam smer, gremo v to smer; moramo bivakirati; vse v redu; nismo razumeli; ne; da; potrebujemo krvno plazmo; dihalni aparat in rezervne steklenice; hrano. Vse te situacije in znamenja zanje naj bi poznali tisti, ki jih zajame stiska v gorah.
Reševalno moštvo naj bi uporabljalo naslednja znamenja: Akcija končana; vse osebe smo našli; le nekatere smo našli; ničesar nismo našli; iščemo dalje; ne moremo več iskati; vračamo se v bazo; gremo v dveh skupinah v dveh smereh.
DHAULAGIRI (8172 m) se je Švicarjem vdal 13. maja 1960. Dhvala, dhaula pomeni bel, giri je gora, torej Bela gora, Mont Blanc Himalaje. Švicarji so najvišje taborišče postavili v višini 7750 metrov na severovzhodnem grebenu. Od tu so morali premagati še 200 m visoko ledeno steno. Na vrh so prišli štirje Švicarji in dva Nepalca — šerpe. Ekspedicija je bila pravzaprav internacionalna, saj so se je udeležili tudi Avstrijec Kurt Diemberger iz Salzburga, dr. Hajdukiewicz iz Zakopan, Adam Skoczylas iz Poznanja in Norman Dhyrenfurth iz ZDA. Poleg teh pa še Švicarji Max Eiselin iz Luzerna, Hugo Weber iz La Heutte, Michel Vaucher iz Ženeve, Jean Roussi iz Ženeve, Ernst Forrer iz Wildhausa, Peter Diener iz Lichtensteina, Allin Schelbert iz Basla. Ekspedicija ni imela ravno sreče. Spremljale so jo bolezni, izgubili so letalo »Pilatus Porter Yeti«. Povprečna starost udeležencev je bila 30 let (24—41), med seboj so se dobro razumeli in nesebično stremeli za skupnim ciljem ekspedicije. Za jetijem niso stikali. Max Eiselin ni hotel sporočiti imena tistih Evropejcev, ki so prišli na vrh, češ uspeh pripada vsej ekspediciji.
LESENE ZAGOZDE so v gorah uporabljali že divji lovci pred desetletji in morda pred stoletji. Nimajo prav tisti, ki jih pripisujejo Adrienu Voillatu. Izumi pri plezalni tehniki so specialno področje, ki lesenih zagozd skoraj gotovo ne zajame.
ZAVETIŠČA ZA OTROKE — BEGUNCE iz Tibeta so organizirali v Švici. Indija je otrokom dala izstopno vizo, Dalai-Lama pa je izbral prvih 13 otrok. Zavetišče je v Trogenu, Pestalozzijevi vasi. Za zbiranje sredstev se je vpregel tudi SAC. Stvar ima seveda politično ozadje.
SPOŠTOVANJA PRED GORAMI ni več, pravijo v Švici. Avanturizem je lov za reklamo, za renome je spodrinil občutek za odgovornost. Velja samo senzacija. Ljudje se potegujejo z žičnico v višave, se najedo, nafotografirajo v sedmih barvah, potem pa spet navzdol, ker ne prenesejo veličastnosti gorske tišine. Grade se že letališča, s katerih bodo petični ljudje v nekaj minutah prispeli v srce gorskega sveta. Ta zračni turizem bo še bolj napolnil alpske doline z grmenjem motorjev. Nad temi pojavi se je treba zamisliti, ker groze, da bodo razvrednotili ne samo alpinizem, ampak moderni turizem sploh.
DIVJE KOZE v Švici skrbno goje posebno v pogorju Jura. V rezervatu imajo 13 kolonij, v katerih so 1. maja l. 1960 našteli 242 koz. Nad rezervatom bedi zoološka komisija »Club Jurassien«.
KUGYJA so doslej s spomenikom počastile tri nacije. Najprej mi z nedvomno najlepšim, markantnim spomenikom v Trenti, nato Italijani s skromno ploščo v Ovčji vasi na Ojcingerjevi hiši, nakar Avstrijci z bronasto plaketo v poslopju koroškega deželnega reliefa v Beljaku. Ko Švicarji o teh treh spomenikih poročajo, se M. Oe. vprašuje, zakaj se ne bi tudi Švica oddolžila Kugyjevemu spominu, saj ji je podaril monumentalno delo »V božanskem smehljaju Monte Rose«.
AMERIŠKO-NEMŠKO EKSPEDICIJO na K2 je vodil major armade ZDA D. Hackett. Hackett ima za seboj težke ture v Alpah, v Severni in Južni Ameriki, na Japonskem in v polarnih krajih. Nemci, ki so v ekspediciji, ne spadajo med običajno »klaso«.
JAPONCI NA ALJASKI — ne samo na Himalaji. Štirje japonski alpinisti z univei-ze v Meiji v Tokiu so 6. maja 1960 prišli na Mt. Mac Kinley (6193 ni). Oba vrhova te gore, severnega (5934 m) in južnega (6193 m) so dejali podse l. 1910 Taylor in Aderson, l. 1913 pa Stuck, Karstens, Tatun in Hayer.
MEDNARODNA EKSPEDICIJA ZA ANNAPURNO II (7937 m) je uspela. Trije člani te nepalsko-angleške-indijske ekspedicije so stopili na vrh Annapurne II. Ekspedicijo je vodil angleški vojaški ataše v Kathmanduju polkovnik James Roberts.
43 POLETOV je naredilo letalo Yeti na višino 5600 m, 400 m nad prelazom Dapa. Prepeljajo je 50 oseb in 7 ton materiala. Letalo je startalo iz Bhairave (200 m nad morjem) in priletelo v višino 5200 m—5600 m v eni uri. To je na material postavljalo prehude zahteve, temperaturna razlika je znašala 65° C, tako da ni čudno, če se je končno pri prisilnem pristajanju tako močno poškodovalo, da ni bilo več za rabo. Pilota sta se rešila, vendar sta prišla v Kathmandu zelo zdelana
LEDENIKI NA KAVKAZU tudi nazadujejo. V zadnjih 60 letih so se skrčili povprečno za 8,5 %. Najbolj so usihali ledeniki v vzhodnem Kavkazu.
HELIKOPTER je pristal na Aletschhornu (4155 m). Pilotirala sta L. Kunz, šef pilote »Helisuisse«, in Lancia, poskusni pilot. Imela sta aparat Bell 47-G-3.
EVERESTU s severa sta dne 25. maja 1960 stopila na teme dva kitajska alpinista Van-Fu-Čiu in Tsui-In-Khua ter tibetski sodnik Gupo.
ŠVICARSKI PLANINSKI MUZEJ daje vsako leto javen obračun o delu in poslovanju. Muzej se pripravlja na proslavo 100 letnice SAC l. 1963 in bo dotlej izpopolnil zbirke eksponatov, ki se tičejo alpinizma, ki se jim muzej predvsem posveča. Ima tudi knjižnico. Število obiskovalcev stalno raste. L. 1951 je bilo 9339 obiskovalcev, l. 1959 pa 12 685. Muzej gre na roko javnosti pri raznih razstavah gospodarsko turističnega značaja. V letu 1959 je muzej prejel mnogo knjižnih darov in več zanimivih eksponatov za alpinistični in kartografski oddelek. 3. julija 1960 so odprli nove prostore za kartografijo, reliefe in panorame. Novi direktor bernskega muzeja dr. Grosjean je ob otvoritvi dejal, da današnja publika od muzeja veliko terja. Muzej ne sme biti skladišče, njegovi predmeti morajo imeti svoj prostor in svojo govorico. Razporeditev je treba dobro premisliti, ustrezati pa mora tudi estetskim zahtevam. Bem-ski muzej mora govoriti o tem, kako so se utirala pota v švicarske gore, kako se je v deželi razvijal alpinizem in SAC, kako je napredovala kartografija, pogoj
za osvajanje Alp. V muzeju stari in mladi nazorno vidijo, kako nastaja zemljevid gorskega sveta z vsemi merilnimi metodami. Tu so modeli kartografije še izpred l. 1800. Muzej pričakuje za 100 letnico SAC posebno dotacijo, saj hrani duhovno kulturo alpinizma.
DHAUGALIRI je švicarska ekspedicija »zavzela« tako, kakor doslej še ni storila nobena ekspedicija na drugih himalajskih vrhovih. Izvršila je dva vzpona, vmes je poteklo 10 dni. Prvi so stopili na vrh Forrer, Diemberger, Schelbert, Diener, z njimi šerpe Navang in Nima Dorjee — 13. maja 1980. Nato so čakali na lepo vreme in 23. maja sta na vrh prišla še Weber in Vaucher. Za višino Dhaulagirija se še vedno dajejo: 8182, 8167, Indijci pa mu pripisujejo 8222 m.
API leži v severozapadnem Nepalu, l. 1953 je prišel nanj dr. Tichy, l. 1954 dr. Jonas. 10. maja 1960 ga je dosegel tudi Japonec Karsuotoši Hirabajaši z enim šerpo. Japonci torej v l. 1960 niso bili samo na Himal Culi ju (7864 m), o čemer smo že poročali.
GLOCKNERSKA CESTA je l. 1960 praznovala svoj srebrni jubilej. V 25 letih se je po njej peljalo 9 milijonov ljudi. Ker ima cesta zaradi silnega razvoja motorizacije premalo razglednih parkirnih prostorov, bodo na Franz-Josephs-Höhe v skale vsekali velikansko stolpno garažo.
ČU EN LAJ, ministrski predsednik LR Kitajske, se je vmešal v himalaizem z zahtevo, naj se na vzhodu nikoli ne uporablja ime Everest, temveč le Čomo-Lungma ali v Nepalu kvečjemu še Sagarmatha. Kitajski vzpon na Everest so zabeležile tudi moskovska »Izvestja«! Na zapadu so še vedno ljudje, ki dvomijo v ta kitajski uspeh.
ŠVICARSKA JEZERA, posebno tista, ki jih ne napajajo ledeniške vode, so v nevarnosti zaradi industrijskih nečistih voda. Hidrobiologi in kemiki dobivajo SOS klice posebno iz Zahodne Švice. Tako je jezero Morat dobilo barvo, pravijo, da zaradi nekih gob. ki so se v jezeru naselile, poginile in na dnu strohnele, zastrupile vodo in uničile vse rastlinstvo in živalstvo v jezeru. Podobno se godi jezerom Wohlen, Rot, Baldegger, Halwill, Greifen in Pfäffik. Ogrožena pa so tudi znana jezera: Lugansko, Züriško in Zugsko. Zaščitne odredbe so uredili šele zadnja leta. Hidrobiologi so šele l. 1957 uspeli uresničiti nekatere ukrepe za čiščenje jezer.
DALMATINSKI DNEVNIK je naslov knjige, ki jo je napisal Richard Gerlach. V podnaslovu: Srečni dnevi v otoškem raju na Jadranu. Knjiga ima 84 strani in 40 slik. Izšla je v Švici in Nemčiji l. 1959. Gerlach opisuje Rab, Split, Trogir in druge lepote našega Jadrana.
OAV je imel letno skupščino 1960 v Freistadtu blizu češke meje. Skupščino so pismeno pozdravili najvišji predstavniki države in mesta. Minister za šolstvo dr. Drimmel je dal skupščini politični akcent s tem, da je omenil 15 letnico, odkar je bila Avstrija okupirana in petletnico osvoboditve. Skupščino so pozdravili deželni glavar, njegov namestnik, župan mesta Freistadt in drugi. 8. številka Bergsteigerja je vse te pozdrave priobčila na uvodnih straneh, nato pa v posebnem članku predstavila mesto Freistadt, njegovo zgodovino, gospodarstvo, etnografijo, kulturne sakralne in profane spomenke. V čast skupščine so OAV uredili grebensko pot skozi Nordwald.
ZNAMKE niso interesantne samo za filateliste, pomenijo tudi izvrstno propagando n. pr. za planinstvo, če predstavljajo pomembne gore. Planinske motive na znamkah uporabljajo v Franciji, Italiji, Švici. Lichtensteinu, Avstriji, Nemčiji, med te pa se dostojno uvršča Jugoslavija z znamko UIAA iz l. 1951 (Aljažev dom in Triglav). Naše znamke so svetu predstavile tudi Martuljek, Škrlatico, Lovčen in Blejsko jezero s Stolom. Planinske znamke ima tudi ČSR, Fudžijamo so razširile japonske znamke, pospremile pa so tudi japonske himalajske ekspedicije.
LEDENIKI še vedno nazadujejo, kljub poletjem, ki spominjajo na ledeno dobo. Ledeniki, ki jih opazuje univ. prof. v. Klebelsberg, so umaknili svoje jezike za 10 do 20 m, nekateri tudi 30 m. Tako l. 1958, prav tako l. 1959. Na jezikih nekaterih ledenikov so odkrili kriogonit, verjetno kozmičen prah, ki se natopi iz ledenika. Silvrettovski ledenik je l. 1959 še bolj nazadoval kakor prejšnja leta. Pasterza je izgubila 2 milijona m3 ledu v enem samem letu.
1000 LETNICO ST. GOTTHARDA so zelo slovesno praznovali. Št. Gotthard je najkrajši in najbolj direktni Alpski prelaz. Patronu prelaza, škofu Godhardu so že v 12. st. postavili na prelazu kapelo. Na slovesnost je mesto Luzern povabilo župane vseh važnih mest na gotthardski liniji, od Hamburga do Genove.
