France Avčin: Parižani imajo 60 km južno od svojega mesta izredno plezalno šolo Fontainebleau ali kar Bleau na kratko. Njeni prijatelji so »les bleausards« — blozardi. Pred kratkim sem lepe jesenske nedelje zašel mednje in prav navdušili so me.
Na širokem področju fontainebleauškega gozda, nekdanjih osebnih lovišč franconskih kraljev, leži na več mestih mnogo podornega skalovja iz finega kremenjakovega peska, zlepljenega z apnenčastim lepivom nekdanjih morij. Skale v tak pesek zopet razpadajo. Ostre so kot kak finozrnat brus, pa drže gladek gumast podplat do prav neverjetnega naklonskega kota. Ta njihova lastnost je osnova plezalne tehnike bleausardov. Zanjo imajo posebne plezalnike PA, t. j. Pierre Allain, po tem slovitem plezalcu, simpatičnem pionirju v mnogih tehniških dosežkih ter napravah in skromnem trgovcu izbranega alpinističnega materiala. Da jim prsti bolje drže na skoraj povsod sila neznatnih oprimkih, jih mažejo s kolofonijo v mali vrečici iz ne preproste tkanine zvenečega imena »popof«, krajše »poff«, menda po glasu, ki ga daje, če trepljaš po njej. (Koristno tudi za našo skalo!)
Skale dosezajo komaj 5 do 10 metrov, najvišja bo visoka kakih 15 metrov. Vsepovsod vidiš raznobarvne pike, ki kažejo posamične »vzpone«, puščice pa jih povezujejo v vodoravne ture, gor in dol, lahko, težko, tudi skrajno težko. Detajli so nad vse delikatni. zahtevajo izvrstno ravnotežje in velike moči v prstih oz. koncih prstov. Po taki vodoravni turi, ki traja lahko ure, si pošteno izmučen, od nedelje do srede, pravijo. Poizkusil sem in rad jim pritegnem.
Ob nedeljah je v Bleauju vse živo, mlado in staro do najvišjih poklicev se enako navdušeno podi in poti po tem zanimivem skalovju, da si nabere moči za novi teden Pariza in očisti pljuča vsepovsod pričujočega bencinskega smradu. Res, le Bleau predstavlja pljuča Pariza, seveda za alpiniste. Izuri jih v tehniki najdelikatnejše plezarije, ki pa v drugi skali, n. pr. v naši, ni kar naravnost uporabna, če ni celo nevarna.
