novo vozilo MAN TGE za Gorsko reševalno zvezo Slovenije in spomin na čase, ko s(m)o reševalci hodili peš
Pri MAN Truck & Bus Slovenija poudarjajo, da je v svetu gorskega reševanja čas najdragocenejša valuta, zanesljivost pa temelj, na katerem stoji vsaka uspešna intervencija.
Zato so 8. januarja 2026 z velikim ponosom Gorski reševalni zvezi Slovenije predali novo vozilo MAN TGE, zasnovano posebej za potrebe gorskih reševalcev.
Vozilo bo služilo prevozu ekip, poškodovanih in ključne opreme, ki mora v gorah vedno priti pravočasno. MAN TGE je prilagojen zahtevnim terenom, omogoča hitro organizacijo ekipe na kraju nesreče in predstavlja zanesljivega partnerja v trenutkih, ko se odloča o življenju.
Pri MAN-u so ob predaji zapisali, da želijo reševalcem »srečno pot in čim manj intervencij« ter se zahvalili za zaupanje.
Toda pomen takšnega vozila postane resnično jasen šele, ko pogledamo nazaj, v čas, ko so bile razmere povsem drugačne.
Ko reševalci niso imeli vozil: zgodba iz leta 1958
Slovenski poročevalec je 25. januarja 1958 objavil pretresljivo pripoved o oskrbniku koče na Lipanci, Anton Maroltu, ki se je v globokem, skorjastem snegu odpravil iz Šport hotela proti koči.
Pot, ki bi mu običajno vzela uro in pol, se je zaradi metra snega spremenila v deveturno borbo za življenje.
Ko ga je ujela noč, je bil že povsem izčrpan. Noge so mu v mokrih čevljih zmrznile, roke ni več čutil, plazil se je po vseh štirih, raztrgal hlače na kolenih, za njim pa je ostajala rdeča sled. Do koče je prišel šele proti jutru — na robu izgube zavesti.
V koči je bil po naključju zdravnik, ki je ocenil, da mora Marolt takoj v bolnišnico.
In tu se začne zgodba gorskih reševalcev tistega časa.
Reševanje leta 1958 je bilo počasno, naporno in negotovo.
Jeseniški reševalci niso imeli svojega vozila.
Ure so izgubili, preden so sploh našli prevoz.
Na pomoč je priskočila obmejna milica s svojim jeepom.
Reševalci so se morali do Kranjske doline prebiti s smučmi.
Snežni metež in globok sneg so jih upočasnjevali na vsakem koraku.
Šele ob 21. uri — skoraj sedem ur po začetku reševanja — je bil Marolt sprejet v bolnišnico.
To je bil čas, ko je bila vsaka intervencija odvisna od improvizacije, sreče in izjemne fizične vzdržljivosti reševalcev.
Čas, ko je bila pot do ponesrečenca pogosto daljša od samega zdravljenja.
Kaj bi takrat pomenil MAN TGE?
Če bi leta 1958 gorski reševalci imeli vozilo, kakršno danes prejema GRZS, bi bila zgodba drugačna:
reševalci bi odšli takoj, ne po večurnem iskanju prevoza, do Kranjske doline bi prišli v manj kot pol ure, snežni metež bi vozilo premagalo z močjo in stabilnostjo, ponesrečenca bi lahko prepeljali v ogrevanem, varnem prostoru, čas reševanja bi se skrajšal za več ur, možnosti za poškodbe zaradi mraza bi bile bistveno manjše. MAN TGE ni le sodobno vozilo — je simbol napredka, ki ga gorsko reševanje v Sloveniji dosega desetletja. Simbol razlike med časom, ko so reševalci hodili peš, in časom, ko lahko do ponesrečenca pridejo hitro, varno in organizirano.
Od improvizacije do (skritega) profesionalizma
Zgodba iz leta 1958 nas opominja, kako daleč smo prišli.
Gorski reševalci danes delujejo z opremo, vozili in znanjem, ki jim omogočajo varno in učinkovito delo v najtežjih razmerah (le megla dela helikopterjem, probleme zaradi raznih interesov, saj vemo, da so Brodar in drugi piloti z Brnika včasih vzleteli klub meglenemu pokrovu, zelo mrzli zimi in opravili, kar je bilo treba …).
A hkrati ostaja ista srčika: predanost, pogum in pomagati. Pripravljenost pa se je najbrž spremenila. Novo vozilo MAN TGE je zato več kot donacija. Je orodje, ki omogoča, da se ta predanost uresniči hitreje, varneje in z manj tveganja — tako za ponesrečence kot za reševalce. Kdo pa vse to plača, pa res ni važno, kot ne tisto, kdo in kdaj so bili junaki … Ostaja (torej in zaenkrat) le (še) vprašanje: Kdaj se bo helikopterska veja končno profesionalizirala?
BŠ
