Alpinist Rado Kočevar je bil eden tistih, ki jih zgodovina najprej skoraj spregleda, potem pa ugotovi, da brez njih ne bi bilo mogoče razumeti celotnega razvoja neke dobe. Njegova življenjska pot, razpeta med vojno otroštvo, povojno mladost in izjemno kratko, a bliskovito plezalno kariero, je zgodba o generaciji, ki je po razdejanju druge svetovne vojne v slovenske stene prinesla nov ritem, novo drznost in povsem nov odnos do težavnosti.
Rojen 7. avgusta leta 1928, z mladostjo, ki jo je zaznamovala selitev iz Sremske Kamenice v okupirano Ljubljano, je Kočevar že kot gimnazijec gledal proti Grintovcem kot proti obljubljeni deželi. Ko je leta 1946 stopil na svoj prvi alpinistični tečaj na Kamniškem sedlu, se je začelo obdobje, ki je trajalo komaj desetletje, a je v tem kratkem času preoblikovalo slovenski alpinizem. Bil je izjemno močan, telesno in psihično, njegovi sodobniki so mu rekli kar »živa mišica«, a moč je bila le del zgodbe. Bil je radoveden, discipliniran, predan in sposoben tiste vrste osredotočenosti, ki jo imajo le redki.
Že dve leti po prvih korakih v steni je nizal vzpone, ki so se zapisali v zgodovino: prva ponovitev Ašenbrennerjeve smeri v Travniku, Skalaška v Špiku, severovzhodni raz Jalovca in potem tisti znameniti Čopov steber, ki sta ga s Cirilom Debeljakom – Cicem preplezala v osmih urah. To je bil čas, ko so se smeri te težavnosti plezale z bivaki, počasi, previdno. Kočevar in Debeljak sta pokazala, da je mogoče drugače – hitreje, športno, z občutkom za ritem in zaupanje v lastne sposobnosti. Leto pozneje sta v Dedcu preplezala Centralni steber, prvo smer zgornje šeste stopnje v slovenskih gorah, in s tem simbolno odprla vrata sodobnemu alpinizmu.
Kočevar je bil človek, ki je v steni deloval z lahkotnostjo, ki je bila v resnici rezultat izjemne predanosti. Njegova naveza s Cicem je bila ena tistih redkih, skoraj intuitivnih povezav, kjer sta se partnerja razumela brez besed. A prav tako pomembno je, da je bil Rado tudi učitelj – najprej kot alpinistični inštruktor, pozneje kot profesor geografije, ki je generacijam dijakov znal približati gore, ne kot oddaljene kulise, temveč kot prostor vrednot, vztrajnosti in lepote.
Po sredini petdesetih let se je njegova plezalna pot zaradi neutemeljenih očitkov o odgovornosti za gorsko nesrečo in disciplinskih postopkov nenadoma umaknila drugim obveznostim. Alpinizem je bil takrat še daleč od profesionalizma, življenje je zahtevalo svoje, a Kočevar je ostal z gorami povezan na druge načine: kot vodnik, predavatelj, smučar, človek, ki je tudi v pozni starosti ohranjal neverjetno vitalnost. Njegov optimizem, humor in skromnost so bili del njegovega značaja prav tako kot njegove smeri.
Bil je del generacije, ki je po vojni prelomila s starimi predsodki, ki je v stene prinesla športni duh in ki je postavila temelje za vse, kar je prišlo pozneje – od šestdesetih let do himalajskih uspehov slovenskega alpinizma. Njegove zgodbe so ohranjene v številnih zapisih, dokumentarnem filmu Tista lepa leta in v knjigi spominov, ki jo je ustvaril skupaj z Mojco Volkar Trobevšek. Leta 2018 je prejel priznanje PZS za življenjsko delo, simbolno potrditev, da je njegov prispevek trajen in nepogrešljiv.
Ko je leta 18. januarja 2024 v 96. letu starosti umrl, je za seboj pustil dediščino, ki ni le v stenah, temveč v načinu, kako je razumel alpinizem: kot pot, ki človeka oblikuje, mu daje voljo, ga uči odgovornosti in mu odpira svet. Rado Kočevar je bil eden tistih, ki so to pot začrtali za vse, ki so prišli za njim.
