Prvi »polet« v svobodi – in to kar s Triglava

Nedeljski dnevnik, 10.02.02 – Ladislav Lesar: Tone Pogačnik, upokojeni športnik – Padec v globino triglavskih brezen

KJE SO? KAJ DELAJO? KAKO ŽIVIJO?
TONE POGAČNIK, UPOKOJENI ŠPORTNIK

Prvi »polet« v svobodi – in to kar s Triglava Leto dni po koncu vojne so v počastitev praznika mladi športniki odšli v hribe – Počasi so se zagrizli v strmino, ven iz nje pa je bil Tone mnogo hitreje – Padec v globino triglavskih brezen – Skoraj sto metrov globoko se je spraševal, kdaj bodo prišli reševalci in mu prinesli bundo – Zdravnik je mislil, da govorijo o hotelu Triglav, ne pa o gori in njeni severni steni

Nenavadno in skoraj neverjetno tudi za Guinnessovo knjigo rekordov je bilo doživetje ter srhljiva dogodivščina, ki jo je doživel Tone Pogačnik, zdaj upokojenec in varovanec v Domu upokojencev na Jesenicah, ko je neprostovoljno poletel s triglavskega ledenika v globino prepada in po neverjetnem čudežu pristal na zaplati snega v globini 94 metrov. Preživel je in celo – kar je neverjetno za še tako optimistične razlagalce tega dogodka – brez poškodbe pristal na dnu prepada!

Zgodilo se je 26. aprila leta 1946, ko se je skupina drznih in hrabrih smučarjev odpravila na tekmovanje v smuku v čast praznika OF v triglavsko pogorje, ko še ni bilo vrhunskih smuči, kakršne izdeluje Elan, in ne druge športne opreme, primerne za bivakiranje v nepredvidljivih zimskih razmerah.

Tone Pogačnik, zdaj 83-letni športni veteran, član olimpijske reprezentance za tek na smučeh v St Moritzu in dolgoletni jeseniški delavec, pripoveduje: »Bilo nas je pet smučarjev na tistem zame tako usodnem ledeniku, vodja naše odprave pa je bil inženir Miro Dermelj.
Že zgodaj zjutraj smo se zagrizli v strma pobočja proti Staničevi koči ob smukaški progi, kjer naj bi bilo nedeljsko tekmovanje, da bi si progo natančno ogledali. Ob progi smo srečevali smučarske delavce, ki so pripravljali progo, ti pa so nam rekli, da zaradi del tu ne moremo trenirati in tako smo se odpravili na ledenik. Ko zmanjka tal pod nogami

Po prenočitvi v Staničevi koči smo odšli v pravo gorsko zimsko pravljico proti Kredarici in se nekaj pred enajsto zbrali na poledenelem triglavskem ledeniku, ki zahteva veliko znanja ter smučarskih veščin, saj ni bil zavarovan pred nevarnimi previsi in brezni, ki so grozila ob severni triglavski steni.

Spominjam se, da sem ob progi zagledal nevarno luknjo, in da bi nanjo opozoril svoje kolege, sem jo označil z zgornjim delom svoje trenirke. Spuščali smo se po tistem ledeniku drug za drugim in tako seje primerilo, da sem odpeljal zadnji za skupino. Ker sem bil bolj vešč teka na smučeh kot smuka, sem napravil malo večji zavoj, da bi ublažil veliko hitrost, nenadoma pa mi je zmanjkalo tal pod nogami in poletel sem v neznano, v globino triglavskih brezen, med skalne ponore ter bil prepričan, da letim v smrt. Rekel sem si, ali bom moral res tako mlad umreti! Letel sem in padal v tisto globino ter se čez nekaj trenutkov z zadnjim delom smuči zagozdil v sneg skoraj do ramen. Tam sem nemočen in šokiran onemel. Bil sem pri polni zavesti in čeprav me takrat najbrž od velikega šoka ni nič bolelo, sem se bal hudih poškodb, saj sem se ob pogledu proti vrhu, od koder sem priletel, počutil, kakor da sedim na dnu ogromne naravne katedrale. Na svoji strani sem moral imeti res pravega angela varuha, da sem preživel.«

Globoko v prepadu, v objemu navpičnih sten, je prezebli Tone, saj je bil brez zgornjega dela trenirke, začel klicati na pomoč, ker je vedel, da se iz tiste grozljive luknje nad še večjimi triglavskimi brezni ne bo mogel rešiti sam.

»Na začetku mojih klicev ni slišal nihče. Vedel sem, da me bodo tovariši pogrešali in iskali, kar mi je dalo novih moči in upanja, da morda le ni še vse izgubljeno. Zdel sem v pasti severne triglavske stene in lahko bi se zgodilo, da bi zdrsnil iz tiste zasnežene police v tisočmetrski prepad. Obšla sta me groza in strah. Prijatelji so me iskali in ko me ni bilo ne v Staničevi koči ne nikjer na ledeniku, so posumili, da mora biti z mano nekaj zelo narobe. Vsepovsod je vladala mrtva tišina. Kar nenadoma zaslišim z višine, od koder sem priletel, človeški glas. Vedel sem, da so zgoraj poleg mojih smučarskih sotovarišev tudi plezalec Joža Čop, Uroš Župančič, Stane Koblar, Dolfe Kramžar in Krušic. Prepričan sem bil, da me bodo rešili. Le kakšen bo Pogačnik?!

Prvi me je po smučinah, ki so se prenehale nad prepadom, odkril Andrej Rožič. Stekla je reševalna akcija in ko je prišel do mene Joža Čop, je bilo prvo, kar sem rekel, naj pogledajo naokoli za mojo izgubljeno smučarsko palico, pozneje jo je našel neki plezalec nekaj sto metrov nad mestom padca.

V reševalni akciji so bili poleg Jaka Čopa še Miro Dremelj, Stane Koblar, Dolfe Kramžar in Uroš Zupančič. Prinesli so mi bundo, kučmo in vroč čaj. Ura je bila nekaj čez dve popoldne in zavitega v odejo so me prenesli na varno. Janez Kališnik je fotografiral in snemal vse faze tega nenavadnega reševanja, ki je bilo najbrž edinstveno v zgodovini alpinizma. Ko smo spet prišli na triglavski ledenik, je tam že čakalo približno petdeset tekmovalcev in strašno jih je zanimalo, kakšnega ter kako zdelanega Pogačnika bodo zagledali.

Krušic in Finžgar sta napravila iz dveh parov smuči nekakšne sanke in odpeljali smo se v Staničevo kočo. Tam je bil zdravnik dr. Kmet iz Ljubljane, ki me je pregledal in ni mogel verjeti, daje res, kar mu pripovedujem ter kar so potrdili moji prijatelji. Oskrbnici Mici je rekel, naj me da kar v svojo posteljo in bolj lahko hrano, da se ne bom drenjal na skupnih ležiščih. Zdravnik ni mogel verjeti

Čez nekaj dni me je pregledal še jeseniški zdravnik Marčič. Ugotovil je, da imam nekoliko povešen želodec in ko sem mu rekel, da sem padel na Triglavu, je pomislil na /nam hotel Triglav, nato pa ni mogel verjeti, da sem preživel tako grozljivo nevaren padec v globino več kot 90 metrov, in to brez vsakršnih hujših notranjih poškodb. Vztrajal je, da bi mi moralo raztrgati drobovje, če sem imel že srečo, da nisem treščil ob skale, ko sem priletel s hitrostjo najmanj 120 kilometrov na uro. Ostalo je pri tem, da sem uresničil najimenitnejši smučarski skok vseh časov, o katerem bodo govorili še naši zanamci in o katerem bodo pisale knjige ter si bo zaslužil, da pride v Guinnessovo knjigo rekordov.«

Zapišimo še, da je v letih od 1948 do 1951 Tone Pogačnik zastopal svojo domovino na več mednarodnih tekmovanjih v teku na smučeh v St. Moritzu, Chamonixu in Oslu ter zasedel na teku na 18 kilometrov med Jugoslovani prvo mesto. Najbolj je ponosen, kot pravi, na svoj prvi triglavski polet v svobodi, saj je bil ta skok letenje v praznično večno temo med skale in ponore, kakor bi letel v globino ter širjavo večnosti. Samo zaradi svoje hrabre drže in neomajne volje je preživel. Seveda tudi zaradi sreče in angela varuha, ki mu je z nežnimi perutmi ublažil strahoviti padec. Njegova zgodba je postala zanimiva dogodivščina vseh časov. Popisana je v knjigi Gora ni hotela, ki jo je napisal francoski pisec Saint-Loup in v kateri je še ducat podobnih primerov, ki bi se po zakonitostih in zakonih narave morali končati tragično.

Tone Pogačnik je dopolnil 4. januarja letos triinosemdeset let. Pred tremi leti mu je umrla žena, š katero sta preživela v Domu starejših občanov na Jesenicah kar nekaj let. Če so ugodne zimske razmere, še vedno teče na smučeh. Poleti pa pod Mežakljo, kjer je doma, obdeluje vrt. Tone je delal v jeseniški železarni dvainštirideset let. Najraje se spominja časov, ko je bil mlad, in zimskih olimpijskih iger v St. Moritzu. Vesel je, kadar ga obiščeta sin Marko in vnuk Luka, ki je navdušen hokejist, kar naprej pa bi poslušal tudi njegovo nenavadno zgodbo o poletu čez severno triglavsko steno.

Ladislav Lesar

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja