Snežnik, avgust 1994
Že davnega leta 1950 so se prvi Bistriški alpinisti vpisali med prvopristopnike do tedaj še nepreplezanih smeri v Vzhodnih Alpah. Rudi Dujmovič in Milan Primc sta skupaj s plezalnimi tovariši pod vodstvom izkušenega alpinista Franca Ceklina prva preplezala nove, po Ceklinu imenovane, smeri v stenah Kanjavca in Vršaca z višinsko razliko od 700 do 1500 m. Podvigi so zahtevali po 20 ur napornega plezanja kar potrjuje, da je šlo za častitljive podvige. Bistriški fantje Rudi Dujmovič, Milan Primc, Lado Milostnik in Janko Muha se še radi spominjajo svojih srednješolskih let na postojnski gimnaziji. Mladostna vedoželjnost in številni planinski izzivi so jih že leta 1949 pritegnili v tedaj nastajajoči Alpinistični odsek postojnskega planinskega društva.
Starejši in izkušeni alpinist Franc Ceklin, sicer gozdar, je skupino mladih domačinov in Bistričanov znal navdušiti za plezanje v gorah in poskrbel za nujno, čeprav skromno plezalno opremo. Posebej so bili veseli prve najlonske vrvi in plezalnih čevljev, ki so jih dobili od planinske zveze. Prve plezalne izkušnje so si nabirali kar na Soviču nad Postojno pa tudi na enodnevnih izletih v Julijce. V enotedenski turi so temeljito spoznali Julijske Alpe, se spoprijeli s pravimi stenami in se srečevali s priznanimi slovenskimi alpinisti. K plezalni vnemi jih je bistveno podžgal tritedenski zimski tečaj na Korošici v januarju 1950. Tečaj so vodili znani slovenski alpinisti Milč Herlec, Marjan Perko, brata Kavčič in Uroš Zupančič. Iz Postojne so se tečaja udeležili še prof. Franc Hribar, njegov brat Stane Hribar, Jože Škodič in Tone Valič. Debel sneg in zimske prilike v gorah so jih le še utrdile v plezalski strasti. Z velikimi obeti so pričakovali šolske počitnice in skrbno načrtovali nove plezalne naskoke v Julijcih. V dragoceno pomoč jim je bil tedanji predsednik PD Postojna Ivan Rozman, ki je še posebej in z veliko ljubeznijo bdel nad nadobudnim planinskim podmladkom v društvu. Prav on je poskrbel za vse potrebno, da so lahko avgusta 1950 postavili štirinajstdnevni tabor v dolini Zadnjice. Od tu se je skupina dan za dnem odpravljala v stene Kanjavca in Vršaca.
O treh največjih uspehih te naše skupine beremo v knjigi PLEZALNI VZPONI / VZHODNE JULIJSKE ALPE (Planinska založba Slovenije, Ljubljana 1970, uredili T. Banovec, M. Kitar, J. Munda in F. Savenc, str. 233-235).
Rudi Dujmovič se še z nasmehom spominja številnih zgod in nezgod, ki so se jim primerile pri teh plezalskih podvigih, največkrat zaradi premajhnih izkušenj. Tako je napačno prepleten vozel na vrvi, s katerim so v steno dvigali Milkov nahrbtnik s hrano, povzročil zdrs nahrbtnika, ki se je v trenutku znašel dobrih 500 metrov pod steno. Tisti obrok hrane je bil dvakrat prigaran, saj je bilo treba splezati po nahrbtnik in se spet vrniti v steno. Janko Muha in Lado Milostnik sta v času omenjenih vzponov žal morala domov in v Postojno zaradi šolskih obveznosti, sicer bi bila gotovo poleg. “Bilo pa je to naše najuspešnejše alpinistično poletje. Kasnejše študijske obveznosti so nas vodile v Ljubljano in drugam in nas odtegnile plezanju in morebitnim novim uspehom. Vesel sem alpinističnih podvigov Bojana Počkarja s Prema in dejstva, da sta kar dva naša študenta Fakultete za šport (Janez Šorc iz Knežaka in Iztok Rink iz II. Bistrice) diplomirala iz alpinizma. Želim si, da bi vsem tem našim alpinističnim uspehom sledilo čimveč mladih.” zaključuje Rudi Dujmovič.
Vojko Čeligoj
