7500 kilometrov do cilja
Delo, 5. oktober 1968
Prva slovenska alpinistična ekspedicija v gorovje Hindukuš je 27. junija 1968 tik pred realizacijo. Večmesečne priprave z vsemi težavami in zapleti so naposled za nami, ko se 27. junija pozno zvečer na Planinski zvezi poslavljamo od številnih planinskih in javnih delavcev, ki so pomagali postaviti ekspedicijo na noge. Kratka doba manj kot leto dni je minila od ideje do realizacije podjetja. Organizator ekspedicije je alpinistični odsek pri PD Ljubljana Matica, katerega člani so tudi vsi udeleženci odprave. Skupno s PZS Mestnim svetom, ki je pokrovitelj odprave in vrsto gospodarskih organizacij je društvu uspelo z minimalnimi sredstvi pripraviti vse potrebno za. dejanje, ki naj bi med drugim tudi dostojno reprezentiralo našo državo po svetu in hkrati proslavilo 75-letnico organiziranega planinstva na Slovenskem.
Na pot
Za ekspedicijskega vodjo je bil po članih odprave soglasno sprejet Aleš Kunaver, drugi udeleženci so Mik Drašlar – biolog, Stane Belak zadolžen za geologijo in France Štupnik ter Tone Sazonov, zadolžena za fotogrametriranje terena. Za cilj delovanja si je ekspedicija izbrala afganski del Hindukuša, ki ga zajema severovzhodna provinca Afganistana Badakshan. Za uresničenje svojih ciljev je ekspedicija dobila izjemno dovoljenje afganistanske vlade za delovanje v sicer zaprtem območju Vakhana, kjer dosežejo grebeni Hindukuša skoraj 7.000 metrov. To je največji gorski vozel na svetu, iz katerega izhajajo mogočne gorske verige: na vzhod Karakorum in Himalaja. na sever Pamir in Tien-šan, na jugozahod pa Hindukuš. Višina gorovja raste od zahoda na vzhod in se hkrati zožuje tako, da se v Vakhanu zreducira na ozek pas gorovja, katerega najvišji grebeni so hkrati tudi meja s Pakistanom. Mogočni ledeniki napajajo puščavsko reko Amur Darjo, imenovano v zgornjem toku tudi Abe Pjandž. Tu skozi pelje starodavna karavanska pot na Kitajsko, po kateri je potoval pred stoletji tudi Marco Polo. To in nekaj občih zemljepisnih podatkov je vse, kar vemo o daljni deželi, od katere n.as loči skoro 3.000 km.
Zaradi sorazmerno »lahke« dostopnosti z avtomobili do glavnega mesta Afganistana Kabula ob panazijski cesti se odločimo za to varianto, zlasti še, ker zadnja leta postaja to praksa ekspedicij.
V prijaznem pogovoru s češkim vodjem ekspedicije v ta del Hindukuša W. Sedivijem zvemo, da je dežela izredno suha — pot vodi čez temperaturni tečaj Azije, Vakhan pa je deficitaren s hrano. Vse to terja temeljite priprave — tudi zdravstvene.
Ekspedicija namerava osvojiti vrhove med 6.000 in 7.000 metri na območju Quala e Panje, na katere še ni stopila človeška noga prinesti nazaj geološke in biološke vzorce ter fotogrametrirati teren udejstvovanja. To predstavlja mejo možnosti za dimenzije ekspedicije, kot je naša.
Po prvem načrtu bi imela ekspedicija šest članov, toda šesti bo iz objektivnih razlogov ostal doma. Končna podoba ekspedicije je zvečer 27. junija pred slovesom naslednja: pet članov odprave, 1600 kg tovora, dva kombija, dobršna mera nestrpnosti in optimizma, pred nami pa 8.000 km poti v neznano. Kratki so poslovni govori v sejni sobi PZS, potem pa poskačemo v vozila. Za tri mesece zapuščamo domovino.
Veselo zarohne motorji obeh vozil, ko ju poženemo po avto cesti proti Zagrebu. Prve stotine kilometrov minevajo ob premišljevanju. kaj vse bi morali še vzeti s seboj, pa nič bistvenega ne zasledimo. Pač! Tonač in Mik pred Sremsko Mitrovico ugotovita, da sta pozabila »rumene karte« — potrdila o obveznih cepljenjih. Brez teh dokumentov ne bomo prišli dlje od jugoslovanske meje. Zadeva je naglo urejena, ko Aleš telefonira Zoranu v Ljubljano, ta pa naglo ukrepa. Pozabljene dokumente bo poslal s prvim avtobusom v Beograd, vmesni čas pa bomo porabili za drugi obvezni servis vozil. Preostanek dopoldneva predrvimo do Beograda, popoldne pa mine ob tiskovni konferenci za revijo »Front« in poziranju reporterjem na Košutnjaku. Kam ostane Košutnjak predvsem v spominu po dobri gostilni s srbskimi specialitetami. Prenočevanje nas zateče v avto campu na Košutnjaku.
Prvi svit me zaloti, ko se trudim pripraviti zajtrk. Spričo razmer sem postal ekspedicijski kuhar, in sicer brez kvalifikacije in kar je za prijatelje še bolj turobno, brez ambicij. Kljub temu se trudim, da bi se takoj za uvod afirmiral. Toda kaj vsa dobra volja, mleko, ki se mi prismodi, terja ponovitev »vaje« in tako se zgodi, da je prva kolikor toliko dobra pijača gotova šele po dveh urah, ko je sonce že visoko na nebu. Potem na vrat na nos zapustimo mesto, kajti načrtno napredovanje se je že zavleklo. Zamudo poskušamo poravnati z nepretrgano vožnjo proti bolgarski meji. Pa, glej prvi defekt: guma. Defekt je naglo odpravljen in tudi na bolgarsko—jugoslovanski meji končamo brez velikih mahinacij. Nato v eni etapi prevozimo Bolgarijo do Plovdiva. Malo pred mestom za las uidemo tragičnemu koncu ekspedicije, ko v polni brzini šinemo čez velik kup neosvetljenega gramoza sredi mednarodne ceste!
Počasi se menja klima. Vse topleje postaja. Dopoldne vozimo zadnji del poti skozi Bolgarijo, popoldne pa skačemo v Marmorno morje, da izperemo s sebe vse evropske tegobe, potem pa v škrlatni večerni zarji zavozimo skozi mogočno obzidje Carigrada. Prihajamo ravno na konec vikenda in reka vračajočih vozil nas kot peresce odnese v vrveči kotel starodavnega mesta.
Evropski del Istanbula se koplje v morju liči, ko nas trajekt pelje čez Bosporsko ožino na azijsko stran. Vitki minareti mošej prebadajo pristaniške meglice in se ostro odsvitajo na škrlatnem večernem nebu.
Azija
Brez dolgega iskanja se vključimo v reko vozil na velik: magistrali Istanbul — Ankara. Zamuda v Beogradu še ni poravnana, zato drvimo vso noč po čudoviti novi cesti proti Ankari. Presenetljivo napačne predstave smo imeli doma o deželi »divana«. Nič turbanov in jezdecev s krivimi sabljami, namesto tega pa reka vozil na moderni cesti, ob njej pa nam svetijo nasproti napisi lepo urejene industrije. Živahen promet priča, da Turki še dandanes radi potujejo. Impozanten spomenik Atatiirku v Ankari zgovorno priča o turški hvalež nosti velikemu reformatorju. Popoldne drvimo na severovzhod proti Samsonu na črnomorski obali, ki je naš današnji cilj. Kljub odlični cesti pa gume poskrbe, da sem ter tja prekinemo potovanje in se razgibavamo ob defektih.
Vožnja skozi Anatolijo proti črnomorski obali je enkratna v svoji barvitosti rdečih ilovnatih gričev in zlatih zaplat žitnih polj, nad katerimi se boči modro nebo z redkimi kosmi oblakov. To je utrujajoča vožnja in vročina ubijata smisel za pokrajino in le redko tlesne zaklopka na foto aparatu. Pozno ponoči je cilj današnje etape dosežen in nočimo kot nomadi 5 km pred Samsunom. Počasi dobivamo podobo o azijskih dimenzijah.
Od Samsuna od Giresuna je še približno 200 km odličnega asfalta, potem pa zaorjemo na skoraj 100 km dolgo cestno gradbišče. Nova trasa ceste bo potekala tik ob morju, ki se tu ponaša s čudovitimi plažami in z drevesi poraščenim zaledjem. Brzina potovanja se zmanjša na 20 km na uro, tako da prispemo v starodavno pristanišče Trapezunt — zdaj Trabzon že v trdi temi. Tu zavije cesta od morja zopet nazaj v notranjost proti zgodovinskemu mestu Erzurum v severovzhodni Anatoliji. Nočna vožnja nas popelje čez visok gorski prelaz (nekako za dva Vršiča). Pozno ponoči, ko smo z močmi pri kraju, zadremljemo kar v vozilih ob robu ceste v globokem kanjonu. Ponoči nas obiščeta Turka in zjutraj spoznamo, da smo olajšani za foto aparat in nekaj drobnarij. Prijaznost prebivalcev, ki se nam včasih zdi že kar vsiljiva, se nam pokaže sedaj tudi v drugačni luči.
Slabe volje zaradi nočnega obiska izgi nemo navsezgodaj stran iz neprijetnega kraja. Cestišče je včasih tudi makadamsko, a tako čudovito vzdrževano, da je celo boljše od asfalta. Na poti do Erzuruma se moramo zopet povzpeti preko 2400 m visokega gorskega prelaza, raz katerega se odpre čudovit pogled na vzhodno Anatoiijo in na jug v povirje Evfrata. Po slikoviti cesti dosežemo popoldne univerzitetno mesto Erzurum. Posebno pritegnejo našo pozornost okoliški venci blizu 3.000 m visokih gora z zaplatami snega. Pozimi so tu en kratni smuški tereni.
Popoldne (4. julija) prestopimo iransko mejo. Za nami ostaja dolga pot po Turčiji in še dolgo se blešči iz trepetajočega obzorja v oblake zaviti vrh Ararata, 5120 metrov visokega vulkana. Morda ga obiščemo ob vrnitvi!
Cesta se z iranske meje strmo spušča proti Makuju. Vročina je peklenska, vendar je zrak na srečo izredno suh. Srečujemo prve dromedarje, saj prehajamo čez azijski temperaturni tečaj. Iran! Dežela tisočletne kulture nas nekoliko preseneti. Naselja z ilovnatimi hišami brez streh se vrste. Po zelo dobri cesti drvimo proti Tabrizu, velikemu provincialnemu središču zahodnega Irana. Pozno ponoči vozimo skozi mesto m na prelazu nekaj deset kilometrov iz mesta nočimo. Izredno hladno je. Zjutraj se ne čudimo, saj je po okoliških gorah še sneg. Hladno jutro nas primora, da naglo odrinemo dalje proti Teheranu, večmilijonskemu mestu oh vznožju gorovja Elbrus.
Ta dan se ekspedicijska vozila skoro za zmeraj razidejo, ko Tonač in Cie zgrešita pravo cesto in zapeljeta po komaj prebiti trasi bodoče avto ceste v neznane dogodivščine. Komaj verjamemo očem, ko vidimo, kako jo drugi kombi neovirano reže po kolovozih na gradbišče in se ne misli vrniti. Nekaj ur traja potem zasledovanje, dokler se navsezadnje sto km dalje srečno ne sni demo na asfaltu. Srečanje je veselo, kjub temu pa se zmenimo o najnujnejših zade vah, in sicer s kako oktavo zvišanimi gla sovi.
Zamudo zravnamo tako, da oba šoferja pohodita pedal za plin in v besni popoldanski vročini drvimo proti Teheranu. Čudi nas prazna cesta. Toda kmalu spoznamo, da je tudi za nas bolje, d.a zapustimo cestišče, kajti v strahotni vročini je asfalt tako razmehčan, da puščamo za seboj razločno vidno sled. brzina pa močno pojenja. Proti večeru drvimo dalje in pozno ponoči nas zopet sprejme ob vpadnici v velemesto povodenj vozil. Novost za nas je anarhija na cesti. Prometni predpisi niso vredni počenega groša — tu vlada zakon hitrejšega. Kmalu se vključimo v nove razmere in ob morju prekrškov neoviran: naglo napredujemo. Ob polnočni uri nas sprejme hotel in šele pod klima napravami spet pridemo do sape.
Ves naslednji dan si damo opravka po mestu, ko pa popoldne prejmemo račun za hotelske storitve, skoro sto dolarjev, se nemudoma poberemo iz mesta, v katerem bi v nekaj dneh bankrotirali. Toda prevozimo komaj nekaj deset kilometrov, ko utrujeni od prevelikih količin civilizacije nočimo ob cesti spet v ekspedicijskem stilu.
Ko se naslednje jutro v številnih okljukih dvigamo po lepi cesti proti visokemu gorskemu prelazu, onstran katerega se spušča cesta proti Kaspijskem morju, je prijetno hladno. Onstran prelaza Ab Ali, ki je hkrati pozimi tudi smučarski center za Teheran, se pokaže v daljavi mogočna bela gora z vencem oblakov ob vznožju: 5620 m visoki vulkan Demavend z vso silo potrka na naše alpinistične duše, da še z večjo naglico brzimo proti Kaspiju. Visoka gora bo naš zadnji cilj pred vrnitvijo. Ko zapuščamo divjo sotesko gorovja Elbrus, zavozimo v zeleno dolino ob Kaspijskem morju, ki se nam zdi kot fatamorgana.
Daleč je še Afganistan, pogled na iransko avto karto pa napoveduje 1200 metrov makadama. Kmalu se prepričamo, da ta etapa ne bo šala. Pozno popoldne pričnemo odskakovati po obupno prašni cesti proti Mashadu — iranskemu svetemu mestu. Brez konca se vije cesta med valovitimi vzpetinami obupno suhe dežele, vzhodnega Irana. Peljemo se na robu velike slane puščave, ki zajema ves osrednji del dežele. — Hrabro požiramo krepke zalogaje prahu in sredi belega dne moramo prižgati žaromete, ko se utapljamo v oblakih prahu. Vroči puščavski veter nosi vrtince rdečega peska čez pokrajino. Ta dan doživljamo peklensko preizkušnjo, ko pride šest gumi defektov na vozilo. Nočimo zopet ob cesti — postali smo pravi nomadi in nihče več ne povpraša po postelji.
Tudi naslednji dan se krajina ne spremeni. Vroči zrak in peščeni viharji nas spremljajo vse do Mashada, ki je prava zelena oaza sredi požgane pokrajine. V trdi temi zapustimo sveto mesto in se veselimo asfalta, ki ga pa že po 40 km zopet zamenja makadam. Pridružita se nam še dva avtostoparja, Švicarka Jeanet, ki potuje okoli sveta, in mlad študent iz Amsterdama. Postali smo prave puščavske lisice, saj nam ni mar, ko se namesto v posteljo, pozno ponoči zarijemo v vroči puščavski pesek.
Komaj nekaj sto metrov poti prevozimo naslednjo jutro, ko nam kamen izpod kolesa nasproti vozečega kamiona spremeni prednje steklo v prafaktorje. Za ventilacijo je potem izdatno poskrbljeno; zlasti »uživamo«, ko se nas popoldne loti v bližini afganistanske meje krepak peščeni vihar. Naposled je pozno popoldne dosežena tolikanj pričakovana iransko — afganistanska meja, kar nas stane zopet nekaj ur formalnosti. Z mejo pride tudi velika odrešitev, čudovito gladek asfaltni trak, ki povezuje ves Afganistan z glavnim mestom. V divjem vetru drvimo proti 130 km oddaljenemu Heratu, glavnem mestu prav tako imenovane province. Tu se pričenjajo prvi izrastki Hindukuša, ki se tu pahljačasto razširi nekaj sto milj v širino.
Prihod v Herat nas močno preseneti. Najprej nas očarajo razvaline ogromne mošeje, od katere stoje pokonci le še mogočni nagnjeni minareti. Vse drugo je že spremenjeno v ilovnate kupe. Nekdaj cvetoče mesto je tatarski poveljnik Timurlenk spremenil v ruševine, na katerih je zrasel sedanji Herat, ki pa nekdanje slave ni nikoli več dosegel. še bolj smo presenečeni, ko zavozimo v mesto. Nikjer asfalta, nič elektrike, le čudno okrašene kočije, jezdeci v turbanih in trgovine s kožuhovino. To je prava podoba iz naše domišljije. Ko gremo previdno po mestu, za vsak primer nabašemo naše »pokalice s fižolom« in takoj se počitimo varnejše. Pri trgovcu s kožuhovino zamenjamo nekaj denarja za bencin, potem pa takoj dalje proti cilju prve etape ekspedicije — Kabulu. Posebnost nočne vožnje je neverjeten več kot 30 km dolg borov drevored sredi sicer turobne puščave.
Spimo zopet, v puščavi.
Naslednji dan računamo, da bomo navsezadnje vendarle dosegli daljni Kabul ven dar nihče ne računa s puščavsko klimo. Zaradi poznega odhoda prevozimo komaj 200 kilometrov, ko nas pošastna vročina prisili, da vedrimo v senci moderne bencinske črpalke ob še modernejši cesti, ki so jo zgradili Američani in Rusi kot del mednarodne pomoči. V divji vročini prevozimo naslednjih 200 km, ko se nam kot fatamorgana sredi puščave zablešči prava reka. Kdo bi vozil dalje, vozila v senco pod most, ekspedicija pa na kopanje v »reko«, od katere je ostala potočku podobna struga, ki ji jemljeta življenjsko moč žarko sonce in vroči pesek, šele proti večeru, ko se začne žareči kotel puščave ohlajati, se odpravljamo na poslednjo etapo 900 km poti. Vso noč do zore rohne motorji, ki požirajo kilometre. Sila utrujeni pripeljemo zarana v prestolnico Afganistana — Kabul. Končana je prva etapa poti, da o nekaj deset gumi defektih ne govorimo. Preostane nam le, da potrpežljivo čakamo na odločilen »da« afganistanske vlade, da se zapodimo v gore, zaradi katerih smo prišli tako daleč.
STANE BELAK
