Privlačijo ga neznani vrhovi

Bohinjske novice, marec 2013

Janez Pikon z Bohinjske Bistrice

Z Janezom Pikonom sva govorila o njegovem pisanju za spletni portal Gore in ljudje, njegovi povezanosti in navezanosti na gore, o zanimanju za preteklost Bohinja in tudi o novem Telefonskem imeniku Bohinja, izdanim pred novim letom.

Osebno vas najbolj poznam po vaših prispevkih na spletni strani Gore in ljudje. Povejte nam nekaj o tem.
Zadnje čase veliko skrbim, da moji prispevki govorijo o zgodovini, preteklosti. Sedaj pripravljam 509. objavo. Od vseh objav dve tretjini prispevkov govori o mojih gorskih poteh oziroma o pohodih z našimi skupinami. Vse ostalo pa je zgodovina Bohinja tudi do 200 let nazaj.

Kje najdete vse teme in podatke?
V digitalni knjižnici www.dLib.si, tam sem prijavljen in imam prost dostop. Potem pa iščem po različnih ključnih besedah. Največ na besedo Bohinj in še kakšno drugo. In tam je ogromno podatkov. Neizčrpen vir.

Se že celo življenje ukvarjate s pisanjem?
Ne. Za Gore in ljudje pišem od 25. novembra 2007. Ravno zdaj mineva šest let, odkar sem v penzionu. In potem me je urednik spletne strani Franci Savenc prosil, če sem pripravljen predstavljati Bohinj, ker je vedel, da precej poznam in da tudi hodim veliko.
Zapisan imam vsak prvi pristop na gore, ki sem ga kdajkoli dosegel. In tudi fotodokumentiran. Imam 41 tisoč fotografij in 532 map. Vsaka mapa je ena od poti ali točk zgodovinskega značaja.

Glede na to, da je večina vaših prispevkov gorniške narave, kaj vam pomeni obiskovanje gora?
Vse skozi že od 55. leta, ko nas je profesor Mazi vpisal v planinsko društvo – to je bilo v prvem razredu – že od takrat hodim v gore. In vedno sem rad hodil v gore. In potem mi je, sploh v kasnejših letih, to prešlo kar v navado. Hodim sam ali pa s kolegi in prijatelji. Vsako leto imamo do 15 pohodov. Letos na primer gremo na Velebit, v Paklenico, pa seveda tudi po naših gorah. Med tednom pa sam hodim okrog. Ker sem v penzionu, imam čas in voljo, pa kar grem.
Na primer v letu 2011 sem napravil 217 poti, poleg tega pa 47 smučarskih dni, sedem turnih smukov in pet izletov z upokojenci z avtobusom. Vse ostalo pa so bili dnevi s slabim vremenom. (smeh) Tudi lansko leto imam, bi moral pogledati za natančno število, čez 200 dni izletov.

Kako izbirate, kam se boste odpravili?
Kaj pa vem. Sproti, po navdihu. Zmeraj predstavljam take kraje, ki jih v Bohinju ne poznajo. Vedno grem najraje na goro ali na vrh, mimo katerega množice planincev hitijo v gore. Se pravi na take, ki jih ostali ali spregledajo ali pa niti ne vedo, da obstajajo. Veliko je takih predelov.

Ali se kam vračate, greste večkrat na kakšen vrh? Katera vam je najljubša gora?
Ja. tudi. Najljubše mi je v Južnih bohinjskih gorah, ta greben. Tukaj je zelo lepo. Čeprav tudi planine okrog Velega polja, Mišel vrha, planine Laz, tudi tam okrog je lepo. Brezpotja. Predvsem brezpotja me privlačijo.

Kako pa se orientirate?
Kar grem, nimam nobenih težav. Čeprav če sem sam, vedno vem, kje sem. Če pa hud hodim s skupino, potem kar malo odklopim, saj vem, da sem s skupino in da bomo zagotovo prav prišli. Kadar sem sam, pa skozi skrbim, da vem, kje sem. Nosim s seboj tudi GPS in ga v kakšnih primerih tudi uporabim. Uporabljam ga tudi za določanje nadmorske višine. Veliko je takih vrhov, ki jim sam dodam višino, ker na kartah je ali pa je ni, kakor je. Vse to sproti zapisujem.
Imam vse te moje gore tudi na spletni strani. Veliko jih je. 954 vrhov imam s prvim pristopom. Od tega je 242 vrhov višjih od 2000 metrov nadmorske višine. Samo enkrat se šteje, prvič, če greš še enkrat se tega vrha ne šteje več. Veliko jih je, ja veliko, veliko.

Kakšna je bila vaša poklicna pot?
Vseh 40 let sem delal v podjetju LIP Bled na Bohinjski Bistrici. Izučil sem se za ključavničarja, kasneje sem bil strugar. Proti koncu sem delal na skladišču lesa in v žagi.

Prej ste omenili, da hodile z društvom upokojencev. Ste njihov član?
V društvu upokojencev sem tudi vodič. Vsako leto pripravimo program. Tudi letos imamo sedem pohodov, tu okoli po Bohinja. Gremo pa tudi dlje. Aprila gremo na Sveto goro, potem na Porezen, potem gremo na Babji zob, na planino Konjščico, planino Laz. Takšne nižje, krajše ture, da je za čim več ljudi, pohodnikov. Tudi takih, ki se težko odločijo ali bi šli. Gledam na to, da ni predolga pot. Grem tudi z invalidi, me povabijo zraven.
Sem tudi član, eden od ustanovnih članov, od leta 1986, ko smo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled. Od takrat smo samo s to sekcijo naredili vsako leto do 15 pohodov, kar sedaj nanese že čez 400 pohodov. Vedno izbiramo nove poti. Vsako leto vsak predlaga eno pot in takrat je ta tudi vodja poti in skrbi, da ne zaidemo. Smo sicer vsi kar precej izkušeni. Slovenijo smo prehodili po dolgem in počez. Tudi v Dolomitih smo kar domači. Pa Visoke Ture v Avstriji.

Kateri je najvišji vrh, ki ste ga osvojili?
Najvišje sem bil na Grossglocknerju (3798 metrov nadmorske višine, op. p.), 1996 leta. Višje nismo nikoli šili. Niti nismo kakšni lovci na najvišje vrhove.
Kot sem dejal. Slovenijo smo prehodih po dolgem in počez. Vedno nas je do 15 v skupini – za en kombi in nekaj osebnih avtomobilov. Sedaj se odpravljamo, no, ko bo sneg malo skopnel, na Pohorje. Ampak z avstrijske smeri. Gremo na en vrh. Še nobeden od nas ni bil gor. Ni ne vem kako pomemben vrh. Je pa taka gorska točka, zanimiva. Ko bom prišel nazaj, bo predstavljena na internetu.

Kje je zrasla ideja, da bi začeli raziskovan in pisati o preteklosti?
Pojavila se je v meni, kar naenkrat. Spontano. Bilo je takole. Dlje časa je bilo deževje, čas je bil za oddajo nove zgodbe. Te pa nisem imel, le poti, ki sem jih predstavil že večkrat. Ni imelo smisla ponovno predstavljati starih stvari. Potem sem po naključju prišel do Digitalne knjižnice Slovenije, kjer sem odkril celo goro podatkov, ki bi utegnili ljudi zanimati. In tako sem začel predstavljati Bohinj podolgem in počez. Ker vidim, da ljudi te stare zgodbe zelo zanimajo, sem se v zadnjem času precej posvetil tudi tem stvarem. In skozi vse to urejanje in pripravljanje člankov o zgodovini in preteklosti Bohinja, sem se tudi sam veliko naučil.

Morda razmišljate o tem, da bi iz vseh vaših zapisov kdaj nastala tudi kakšna knjiga?
To me vpraša zelo veliko ljudi. Pravijo, da naj. Ampak take stvari so precej drage, potrebna so določena sredstva. Ne vem, če bo kdaj. Že sedaj, ko sem delal Telefonski imenik Bohinja … To je zelo veliko dela …

Ste se telefonskega imenika lotili samoiniciativno?
Ja. Dlje časa sem že imel te povzetke. Sploh od Gregorinovega Šimna (bohinjski kronist iz prve polovice 20. stoletja, op. p.), ti še nikoli niso bili predstavljeni. To so v imeniku tisti članki, ki imajo na koncu tri zvezdice. Teh njegovih je 38. Javno še nikdar niso bili predstavljeni. Več let sem jih shranjeval in čakal na pravo priložnost. Potem me je župan lansko leto prosil če bi zopet naredil imenik. Ta je zdaj že moj tretji. No, in takrat sem potem dobil idejo, da objavim Šimnove povzetke. Z mojimi skupaj je v imeniku 71 povzetkov.
Po imeniku sem jih razvrstil glede na vsebino. Za to sem že takoj na drugo stran imenika dal bohinjski predor. To je namreč največji gradbeni projekt, ki je bil v Bohinju kdajkoli narejen. Od tega je že 106 let. Mogoče bo sedaj smučišče drugi tak projekt.
Poskrbel sem za te stare pripovedi, da ne bi šle v pozabo, ker je veliko ljudskega izročila med njimi. Da se ohranijo.

Se pravi bohinjski imenik ni bil namenjen samo zapisu aktualnih podatkov o naslovih in telefonskih številkah občanov?
Zgodbe oziroma povzetke zgodb sem dal med tekst, da je telefonski imenik dobil dušo. Zato sem tudi na zadnjo stran dal relief Bohinja, na katerem so le s pikami označene vse bohinjske vasi. Namenoma sem potem napisal v abecednem zaporedju vse vasi in zaselke ob tem reliefu, da bi si ljudje sami poiskali svojo vas, če želijo. So pa vse zgodbe, katerih povzetki so objavljeni v imeniku, objavljene na moji spletni strani Gore in ljudje.

Petra Lotrič Ogrin