(Objava ni sponzorirana.)
Uredila Irena Mušič Habjan:
Kot vrv, ki nas povezuje: Ustanova Sklad Okrešelj (1998–2023)
Gorska reševalna zveza Slovenija 2024: 144 strani, ISBN: 978-961-95835-1-7, cena: 0 €
Borut Peršolja: Knjigo sem od izdajatelja dobil brezplačno.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Dušan Polajnar me je letos nekajkrat poprosil za posamezne podatke in informacije o dogajanju v času, ki sva ga nekoč skupaj sooblikovala. (V upravi Ustanove Sklad Okrešelj sva sodelovala v obdobju 2010–2014, ko jo je v svojem tretjem mandatu vodil Dušan.) Nisem ga spraševal, zakaj rabi, a sem v ozadju slutil, kaj nastaja. Potem je po pošti dospela knjiga.
- Čas hitro mineva, celi rane, blaži bolečino, spomini bledijo … (29)
***
Tisti ponedeljek dopoldan (9. junija 1997) se je na poti na Okrešelj Boris Mlekuž ustavil pri meni v Domžalah. Končeval sem priročnik za mentorje planinskih skupin v okviru seminarjev Srečno v gore. Boris je bil avtor več poglavij in s seboj je prinesel zadnje redakcijske popravke, ki sva jih vnesla v računalnik. Teden za tem naj bi se srečala nekje med Komno in Krnskim jezerom, kamor naj bi pripeljala vsak svojo šolsko skupino.
V torek sem bil dopoldan na faksu. Ko sem se vrnil v stanovanje, v katerem sem stanoval kot študent, me je klicala mama in mi povedala, kaj se je zgodilo. Po telefonu sem na Planinski zvezi Slovenije po več neuspešnih klicih dobil Jano Racman. Ne, to ni bil telefonski pogovor. To je bil neopisljiv krik bolečine, pretresenosti, nejevere, ugibanja, tolažbe … Prvi šok je bil strahovit, a ni puščal dvoma: zgodilo se je najhujše.
***
Vse se začne z željo po gibanju v gorah. In takoj zatem se sproži zgodba. Glavni medij za posredovanje zgodbe je še vedno beseda. Gorništvo je izkušnja. Zato jo lahko v vsej dimenziji razume samo tisti, ki se z njim ukvarja. Vsak vzpon in spust je zgodba zase. Vsako dejanje v gorah izraža gornikovo osebnost. Človek pri tem razgaljenju vedno nekaj poudari, nekaj zamolči ali potisne v ozadje.
Nekdo drug bi zgodbo vzpona in spusta na isto goro povedal popolnoma drugače.
Gibanje vsebuje občutek svobode. Tiste divje, neukročene svobode, ki je v vseh pogledih uprta v človeka in naravo hkrati.
Če takrat, ko smo v gorah, gora ni v nas: s kakšno pravico smo sploh na gori?
***
- Zame osebno je bila ustanovitev Sklada Okrešelj pomembno spoznanje, da nisem ostal sam, da je nekdo hvaležen za očetova dejanja in da čuti tudi del odgovornosti. (30)
Besede Matevža Mlekuža, Borisovega sina, zapisane v knjigi, zgoščeno zaobjamejo čas, ki je le s težavo vračal upanje. Besede in dejanja tolažbe ob nenadomestljivi izgubi. Ohranjanje živega spomina na izjemne sotovariše. Iskanje vzrokov in sprememba ravnanja vseh, ki smo ostali v gorah. (Le odgovornosti (ne objektivne, ne kazenske, niti moralne) takrat ni prevzel nihče.)
O vsem tem govori knjiga, ki je glas petih izjemnih ljudi, ki so se usposabljali za to, da bi pomagali drugim. Knjiga je razdeljena na poglavja Uvodne besede, Ustanova Sklad Okrešelj, Mi, ki smo ostali, Kot vrv, ki nas povezuje, Četrt stoletja dolgo sobivanje, Širši pomen Ustanove Sklad Okrešelj, Spomini na prijatelje ter Viri in literature. Spomin še posebej oživi ob življenjepisnih portretih Mitje Brajnika, Luka Karničarja, Janija Kokalja, Rada Markiča in Borisa Mlekuža. Prispevka Franceta Malešiča (Smrtno ponesrečeni gorski reševalci med reševanji in vajami) in Iztoka Tomazina (odlomek iz knjige Tragedija v Turski gori) sta neizprosna – v pričakovanju, da se nekaj podobnega ne bi zgodilo nikdar več …
Posebej zgovoren je pregled spominskih slovesnosti na Okrešlju in podatki o izplačani denarni pomoči. V petindvajsetih letih je bilo podarjenih 236.268 evrov denarne pomoči in štipendij. Sprva jo je prejelo štirinajst otrok, vsega skupaj pa je bilo doslej 31 prejemnikov različnih oblik pomoči (med njimi tudi Benkotovi hčeri).
***
Ideja o ustanovitvi Ustanove Sklad Okrešelj, za pomoč otrokom gorskih reševalcev, ki so se v reševalni akciji ali med usposabljanjem smrtno ponesrečili ali postali invalidi I. ali II. kategorije, se je oblikovala neverjetno hitro. Do formalne ustanovitve je postopke v glavnem vodil Bine Vengust. Zatem pa po svojih močeh še številni, ki smo v dosedanjih sedmih mandatih sodelovali v organih ustanove.
Da je ta nedvomno dosegla svoj iskreni človekoljubni namen povedo Mi, ki smo ostali. V ganljivih izpovedih so potomci ponesrečenih zapisali, kaj jim je pomoč (v času prejemanja) pomenila. Ne, ni jim mogla nadomestiti očetov, je pa razbremenila skromne družinske proračune, ublažila kakšno skrb in na (zanimive načine) odprla pot v naslednje poglavje življenja. Morda ni preveč, če zapišem, da je smisel življenja z dejavnostmi Ustanove Sklad Okrešelj zanje dobil nov, lep odtenek.
***
Dosledna gorniška pismenost vsebuje dvojno spodobnost: umeščanje lastnih knjig (vzponov in spustov) v skupinsko knjižnico in umeščanje samega sebe v posamezno knjigo (vzpon in spust). Če vi berete knjigo, jaz berem tla, zato me tudi hoja najbolje razlaga.
Blaga očaranost pride spet do izraza v pogovoru s sočlovekom, s socialno mrežo: z družino, svojci, prijatelji. Vendar se lahko hitro ujamemo v past, saj z govorjenjem, ki nas vodi stran od doživetja, izgubljamo sebe, ne pa vzpona in spusta. Zato je velikokrat lepo, ko nam zmanjka besed. Takrat smo spet zliti z goro.
Z mojo goro.
Z našo goro.
***
Po tragediji sem se udeležil žalne slovesnosti, ki je potekala v dvorani Zavoda za zdravstveno zavarovanje v Ljubljani in dveh pogrebov; v Bovcu in na Jezerskem. Govor Borisovega očeta Matije Mlekuža, ki ga je za Sobotno priloga Dela (letnik 39, številka 147, 28. 6. 1997) v članku z naslovom Memento kresne noči povzel Miha Naglič, je nekaj najbolj ganljivega, kar sem slišal v življenju. Skrušen, a mogočen kmet iz Kala-Koritnice je stal med nepregledno užaloščeno množico pogrebcev; a zdelo se je, da je tam čisto sam, samcat. V mračni tišini številnih src je zadnjič na glas, jasno in razločno, kot takrat, ko gre otrok zjutraj v šolo, nagovoril Borisa. Je bil za nesrečo kriv prav on, oče Matija, ki ga je (sina) prvič peljal v gore?
V imenu Mladinske komisije PZS sem imel pripravljen poslovilni govor, a sem se tam na stopnicah pod bovško cerkvijo odločil, da s svojimi patetičnimi mislimi ne prekinem očetove vezi s sinom. Borisovega očeta, ki se je poslovil pred kratkim, in mamo, sem kasneje večkrat obiskal v njuni hiši. Tudi takrat, ko je Posočje prizadel potres in sta nekaj časa bivala v kontejnerju. Ohranil je neverjetno racionalen pogled na vse, kar ga je obdajalo in kar se je dogajalo doma in v svetu. Pogovorov z njim se bom vedno rad spominjal.
Borisa res pogrešam. V Planinskem učnem središču Bavšica sem 19.–20. 5. 2017 organiziral Borisovo spominsko srečanje. Spomnili smo se tega izjemnega človeka, ki je v marsikomu od nas pustil zares globoko sled. Pogosto obiskujem njegov grob in se resnično razveselim tudi naključnih srečanj z Matevžem.
Posebna zgodba je Jezersko. Moja človeška vez z njim je bil od leta 1987 kuhar, lovec, inštruktor planinske vzgoje in gorski reševalec Dane Jagodic (prav v teh dneh je obletnica njegove prezgodnje smrti leta 2008). Ob vračanju z vsakoletnih službenih opazovanj ledenika pod Skuto me je pod Ancljevim, na klopci pred hišo, s pivom v roki, čakal Dane. Tako iskreno čudovitega človeka nisem srečal ne prej, ne pozneje. Nekajkrat sva skupaj odšla do Neže Maurer. Da ne omenjam lovskih ekskurzij z opazovanjem gamsov in divjega petelina na Vadinah. Nepozabno! Na Danetovo vabilo sem se udeležil ustanovitve samostojne postaje GRS leta 1992. Sledilo je slovo od Luke in Radota. Bil sem na pogrebu Andreja Karničarja, ki je preminil prav takrat, ko smo ob Planšarskem jezeru imeli enega od desetdnevnih gorniških taborov otrok in mladostnikov. Na Davov pogreb preprosto nisem več zmogel iti … O vzdušju slovesa mi je pravil Tone Škarja, ki je imel govor.
***
Pogled iz doline proti grebenom gora se vedno dotakne tudi bogov. Sonce obredno najprej razžari vrhove, šele zatem iz doline z mehko svetlobo prežene trdo temô. Smo ljudje, potem ko sestopimo z gore/planine in nanjo spet zremo majhni do nerazpoznavnosti, zato bolj plemeniti in srčnejši?
Stvari, ki so lepe, ni nikoli dovolj. Vedno pa mora obstajati nasprotje, da se sploh zavemo razlike. Grebenska rez, ki se z zložnega pobočja prevesi v razdrapano ostenje, neopazna plezalna smer, ki preide v uhojeno pot. Dan in noč, svetloba in tema, življenje in smrt. Zato ob prehodu zadnjega sestopnega koraka začutimo iskano povezanost z goro. Utrujenost je premagana z vztrajnostjo, šli smo čez samost in zdaj lahko hodimo z lahkoto vetra.
V praznino koraka smo napisali vsak svojo zgodbo, ki smo jo z zanesljivostjo in spoštljivostjo gibanja povedali tudi gori.
Moji gori.
Naši gori.
***
Po tragediji, ko smo neposredno ali prek medijev o njej zvedeli številne podrobnosti, se me je še posebej dotaknila zgodba Mire Ažman in Marjana Kregarja. Mira je bila do upokojitve moja osebna zdravnica, z Jetijem sta se udeležila tudi najine poroke. Mira v knjigi zapiše, da se je takrat pod helikopterjem, viseča v vreči z natrganimi nosilnimi trakovi, ponovno rodila. Vsi, ki smo bili neposredno ali posredno povezani s tragično preminulimi gorskimi reševalci, z udeleženci takratnega usposabljanja, z družinami in svojci, nismo bili več isti.
To, da ob neizprosni smrti knjiga govori tudi o rojstvu, je najpomembnejše sporočilo knjige za katero je tako lepo poskrbel tudi Dušan Polajnar (in s poezijo njegova žena Rada).
Knjiga je in bo večni opomnik: da se nesreče dogajajo in da biti zgolj posameznik ni dovolj. Moč skupnosti je v znanju in solidarnosti.
***
(V enem od naslednjih prispevkov bom opisal svoje srečevanje z gorsko reševalno službo kot institucijo.)
