Ko gledamo na podobo (nekdaj) »našega« planinskega in gorskega sveta nekaj desetletij nazaj in danes, lahko opazimo krepko razliko. Gorjan, ki je bil prisiljen oditi z višinskih kmetij (tudi) zaradi obveznega šolanja, se danes vrača. Sicer čudoviti svet so »prežrle« številne ceste, vlake in tudi na planinskih peš poteh je erozija marsikje povečala »vidnost« in širino.
Pomembno je predvsem, kaj človek zapusti naslednikom, ker pa se je sedaj »na polno« vmešal (tudi državni in EU) kapital, nekontroliran (množični) turizem imamo, pač kar imamo, … namesto ohranjenega devastirano, namesto čistega onesnaženo.
Ker (torej) človek gorski svet (ponovno) »osvaja« precej nekontrolirano in glede na trenutno najbolj dostopno mehanizacijo, je prav zanimivo pogledati na preteklost, ko so ljudje opravljali »mehanski« transport, večinoma z žičnicami, ne z »zipl…«. So bili takrat gorski in planinski prebivalci bolj zadovoljni?
Schwandibahn Erstfeld–Schwandiberg je (tudi) ena tistih majhnih švicarskih žičnic, ki na prvi pogled delujejo skromno, a v resnici nosijo izjemno bogato zgodovino (glej današnje cene). V kantonu Uri, kjer so strma pobočja in raztresene kmetije stoletja narekovale način življenja, so bile takšne žičnice ključne za preživetje. Današnja štirisedežna gondola, ki povezuje vas Erstfeld z naseljem Schwandiberg, je le zadnje poglavje v zgodbi, ki se je začela že pred več kot sto leti.
Prva naprava na tem pobočju je bila zgrajena leta 1915. Šlo je za preprosto tovorno žičnico z vodnim protiutežem, ki je potekala skoraj vzporedno z današnjo traso. Namenjena je bila prevozu sena, lesa, mleka in osnovnih potrebščin med dolino in visokoležečimi kmetijami. V času, ko cest ni bilo, je bila to edina realna povezava z dolino.
V povojnih letih se je potreba po zanesljivem transportu še povečala. V arhivu kantona Uri so ohranjeni dokumenti o žičnici Bärenboden–Schwandiberg, ki je bila med letoma 1949 in 1954 obnovljena in razširjena. To je bila neposredna predhodnica današnje naprave.
Leta 1953 je bila zgrajena nova, sodobnejša žičnica Erstfeld–Schwandiberg, ki je v osnovi še vedno v uporabi. Proizvajal jo je priznani švicarski proizvajalec Niederberger, kasneje pa je bila večkrat posodobljena.
Njene značilnosti: spodnja postaja: 478 m, zgornja postaja: 1108 m, dolžina: 1170 m, višinska razlika: 630 m, dve kabini, dve podporni stebri.
To je bila žičnica, ki je prvič omogočila uraden prevoz oseb – ne le tovora. Za prebivalce Schwandiberga je pomenila revolucijo: hitrejši dostop do šole, trgovine, zdravnika in železniške postaje v dolini.
Kanton Uri je eden najbolj goratih v Švici. Do 1960‑ih let: številne kmetije niso imele cestne povezave, prevoz sena, mleka in lesa je bil fizično izjemno naporen, pozimi so bile planine tedne odrezane od sveta, helikopterji še niso bili v uporabi.
Majhne žičnice – pogosto zgrajene s prostovoljnim delom – so bile hrbtenica gorskega življenja. Brez njih bi bile številne kmetije opuščene, številne družine pa bi se morale izseliti v dolino.
Danes Luftseilbahn Erstfeld–Schwandiberg ni več življenjska nuja, temveč: dostop do raztresenih domačij, izhodišče za pohode proti Golzernu in Bälmetnu, pomemben del lokalne identitete, simbol vztrajnosti gorskih skupnosti.
