Lovec 2024 marec
LOVSKO PRIPOVEDNIŠTVO
Topel poznojesenski dan, odet v barve zlata in škrlata. Po tridnevnem deževju je nebo umito in kot gorsko jezero temno modro, da človeka kar srka vase. Vse poletje, pravzaprav desetletje, sem čakal na ta dan …
Že prejšnji večer sem skril v jutasto platno zavito in z vrvico trdno povezano razstavljeno in naoljeno mojo angleško lepotico pod suh skalni podvez ter jo zadelal s suhim listjem. V Logarsko dolino sem prišel peš, z nahrbtnikom na rami, da avto ne bi zbujal pozornosti. V nahrbtniku je bilo le najnujnejše: daljnogled, malica, termovka s čajem, volnena dekna in pest patronov.
Dan je šel proti koncu, do teme je manjkalo še približno dve uri. Izbrskal sem gver izpod listja in ga, kolikor se je dalo, stlačil v nahrbtnik. Počasi, da ne bi imel mokre majice, sem lezel proti Klemenči jami. V ruševje sem se izognil skupini vračajočih se turistov. Kaj veš, kdo je. Da državnih jagrov ne bo gor, sem zvedel po zanesljivih zvezah. Naslednji dan naj bi namreč z gosti jagali na drugi strani Ojstrice in bom brez skrbi.
Po dobri uri hoje sem v nos dobil znan vonj, mešanico dima in olja iz strojne ute tovorne žičnice. Sedem let sem bil tu kot doma. Čeprav oskrbnik oziroma najemnik koče, je bil to vendarle moj dom. Poznal sem vse kotičke, vse ,skrite‘ lovske steze, vedel za vse solnice in vsakega kozla ter vsak šop planik ali lepih čeveljcev.
Čez vse se mi je zdelo krivično, da ima tako lepo in bogato lovišče v upravljanju država, še bolj pa, da gredo najboljši kozli v roke bogatim nemškim ali italijanskim gostom, katerih očetje in dedje so morda še pred ne tako davnimi časi požigali naše vasi in morili naše ljudi, zdaj pa je za nekaj ušivih evrov vse pozabljeno. Še nedavno so ,krivolovce‘ celo streljali, če niso mogli poloviti živih, ker so tu in tam odnesli kakšno kozle za v lonec. Tuja gospoda pa je streljala za zabavo in pobijala, kar je pač prišlo pred puško. Bo kar res, kar pravijo, da je Bog dal ribe in divjad za siromake, gospoda si jih je pa vzela.
Sedem let me je ,pasel‘ takratni Kozorogov jager in čakal, da me dobi na jagi, zaman. Nikoli nisem ukrivil prsta, pa je bilo priložnosti, kolikor bi hotel. Danes pa je prišla ura. Najlepšega kozla si bom vzel zase, za spomin na vsa leta, ko sem jih zalezoval in jim na skrita mesta, ne v od daleč vidne solnice, polagal sol, da so lahko v miru, brez strahu pred kroglo, uživali ljubo jim sladico.
Pred travnikom sem skrenil s poti pod starim trhlim hlevom, ki še komaj drži gnilo streho nad glavo, mimo mogočne, v šest vrhov razvejane smreke proti Sušici. Kot bi prišel v drug svet, svet, ki ga še ni omadeževal človek, svet, kjer še živijo starodavna bitja. Skoraj meter debeli gorski javori živijo tod brez strahu pred licitacijo, saj tu ni vlak in cest, po katerih bi jih pohlepen človek lahko spravil v dolino in jih, tako kot gamse, za bogat denar prodal tujcu. Tu bodo ostali, da jim poteče njihov čas. Mogočne bukve v svojih duplih nudijo dom brezštevilnim polšjim družinam. Tla so pregrnjena z debelo mahovito preprogo, da se noga kar pogrezne vanjo. Obdaja me vonj po trohnobi, po izobilju jeseni, po umiranju.
Samo še nekaj korakov predse vidim, toliko, da najdem suh skalni podves, kjer bom prespal oziroma prebedel noč, saj vem, da zaradi mraza, še bolj pa od vznemirjenosti ne bom zatisnil očesa. Nalomim smrekovih vej in jih razporedim po tleh, kolikor mogoče na debelo, da ne bosta vlaga in mraz silila pod obleko. Pogrnem star koc, ki mi bo za flanelko in kovter obenem. Jesti se mi ne ljubi, samo malo čaja iz termovke si nalijem in dolg požirek domačega jagermajstra potegnem iz ploščate steklenice, sestavim angležinjo in se spravim k počitku. Noč bo kratka.
Obračam se, prestavljam z enega boka na drugega, globoko diham, štejem … Nič, nima smisla. Zaspal ne bom, škoda truda.
Noč je glasna, polhi se glasno smejijo na tankih bukovih vejah, po katerih prenašajo tovore žira v kašče, da bo tolšča dovolj debela in jih ne bo zeblo, ko bo zametel sneg. Od daleč je slišati skovik s predirljivim oglašanjem. Pravijo, da kliče smrt, mogoče je res. Mrzel krivec se pritepe z vzhoda, zleze pod dekno ter vztrajno vrta skozi vse plasti obleke, ki jo imam navlečeno nase; ne more se mu upreti, že je v kosteh. Nič ne pomaga, vstanem in se grejem s počepi in telovadbo. Spet je bolje, zavijem se in na pol sede čakam, da svetloba naznani prihajajoče jutro. Načrt za naslednji dan je jasen, dodelan do najmanjše podrobnosti, nič ne more iti narobe. Jutro me bo dohitelo vrh Planinšce. Vso nepotrebno kramo bom pustil tukaj, samo puška, nož in prazen nahrbtnik. Ah, pa šnopc, seveda. Z vrha Planinšce se bom po levi strani spustil v Grlo, tam nekje morajo biti. Od tam naprej bo veliko odvisno od sreče. Če me prehitro dobijo v nos, je ves trud zaman.
Ne vem, kolikokrat sem preveril puško, ali so vsi vijaki zategnjeni, je lepilni trak čez cev, da ne zaide smet vanjo … Vse je pod kontrolo. Poskušam vsaj malo zadremati, a mraz je opravil svoje. Ko bi mi že skoraj uspelo, me je izdal mehur. Nič ne pomaga, treba bo izpod dekne, s spancem je dokončno konec. Preostanek noči pustim mislim, da plavajo prosto pot…
Kako je čudno na svetu! Od nekdaj se človek žene za nečim, česar nima ali ne more imeti. Za več, za boljše kot ima sosed, boljši avto, večjo hišo, lepšo ženo, več ljubic, dražjo puško, lepše/močnejše roglje, višji gamsport… Več, več, več. In za ves ta več in boljše mora nato več delati in vse to večkrat za ceno zdravja in družinske sreče. Ko pa ima vse, kar zadeva materialnih dobrin, sta na vrsti moč in nadvlada nad ,navadnimi‘ ljudmi. Nekdo je zapisal: »Bolj kot spoznavam ljudi, raje imam živali.« Tudi sam se vedno bolj nagibam v to smer. V živalskem svetu ni favšije in pohlepa, le zdrava tekmovalnost, ki služi ohranjanju zdrave populacije. Močnejši kot je kozel, ki zaplodi mladiče, močnejši in bolj zdravi bodo mladiči in lažje bodo kljubovali surovim razmeram, ki vladajo v gorah. No, pa smo spet tam! Če pred prskom postrelimo najlepše poke, bodo pač otroke delali otroci in negodni kozli, ki ne bi prišli na vrsto, če bi bili poki v najlepših letih in polni moči še živi, namesto da obeljeni s peroksidom krasijo stene bogatih nemških tovarnarjev, ki mislijo, da so za šop evrov kupili ,i šefa i stanicu‘.
Iz misli me predrami predirljivo vreščanje dveh kun, ki sta se zravsali za polha, ki ga je ena ujela, druga pa bi ga rada brez truda zase. Mogoče pa le imajo tudi živali kakšno človeško slabost, bogve.
Tema se je začela za spoznanje redčiti, treba bo vzeti pot pod noge. Bo bolje, da jaz čakam njih, da vstanejo, ker oni mene ne bodo.
Počasi se ogrevajo premrli sklepi. Bolj po občutku tipljem za potjo iz Spodnje jame, ki jo s svojimi kremplji še vedno oklepa tema. Z enakomernimi koraki stopam proti Zgornji jami, od koder se odcepi Kopinjškova pot na Ojstrico. Pazim, da ne stopam na suhe vejice in ne prožim kamenja. Mokra tla so prava za tih zalaz.
Postojim in čakam dušo, da pride za mano; še požirek iz ta ploščate pa spet naprej. Ravno ko si oprtam nahrbtnik, zaslišim gruljenje. Naj me bes opali, ta mali petelin! Slišal sem že, da ga v jeseni še enkrat prime, da bi povasoval, doživel pa tega še nisem. Hitro se potajim za grm ruševja in zapiham v klobuk, ču-šššš, malo počakam, pa spet: ču-ššš. Petelinček se pripelje bližje ter vznemirjen hodi po čistini, dvajset korakov od mene, in vabi vsiljivca na boj. Nemirno vozi kočijo in jezno piha. Še enkrat ga podražim, zažene se proti meni in spozna prevaro. Prestrašen zleti proti Škrbini. Zaželim mu srečno prezimitev. Človek bi pomislil, da jih bom srečal na vsakem koraku, odkar so jih prepovedali jagati, pa vendarle ni tako, celo manj jih je. Dokler so jih še jagali, je marsikdo še nastavil trlico kuni ali nasul svinca predrzni zvitorepki; dandanes pa je to vsem odveč. Nekaj prida še sova kozača, pa ris, ki se tudi vztrajno širi po Alpah, in imamo rezultat. Nekateri pišejo, da petelin po petem letu starosti ni več ploden in noben greh bi ne bil dati v načrt enega ali dveh, saj bi se marsikateri mladenič rad postavil s krivci na aufbiks v nedeljo pred cerkvijo in bi bil zato pripravljen jagatilisice in kune. Pa pustimo take reči gospodi, ki je šolana, da odloča o njih.
Prvi žarek me poboža tik pod vrhom Planinšce, še zadnjič se ustavim, da si privežem dušo. Na oni strani sedla bo treba vsak gib trikrat premisliti.
Previdno vstavim naboj v cev in repetiram, saj je puška stara svojih sto in nekaj let ter ima tako glasen zaklep, da če bi repetiral dvesto metrov od gamsov, ne bi bilo z jago nič. Potajim se za skrivenčen, od strel stolčen macesen, in z daljnogledom motrim svet pod sabo. Mrzla senca leži tostran hriba. Zdaj jih ugledam; ne mudi se, črnuhom, vstati, dan je še dolg. Počasi se pomikam med skalami in posameznimi grmi ruševja. Ko se jim približam na slab streljaj, se ugnezdim za kot miza veliko skalo, ki se je kdove kdaj utrgala iz ostenja Lučke Babe. Pripravim se na čakanje, nahrbtnik položim na skalo ter nanjo naslonim puško. Skozi daljnogled opazujem trop: same koze z mladiči pa negodni kozleti zraven. Žensk in otrok ne bom streljal. Počasi vstane vodnica in se dolgo razgleduje okoli. Ko ne opazi nič sumljivega, da mladini in ostalemu kozlovju znak, da je čas za zajtrk. Gamsi se mirno pasejo, mladina ima hitro dovolj in začne uganjati norčije. Polagoma se trop pomika desno proti travnim policam, kjer raste boljša trava. Veter vleče navzgor čez Grlo, proti meni. To je dobro, ne dobijo me zlepa v nos, če bo sreča mila. Pol streljaja stran stoji kriv macesen in na njem pristane krokar – dobro znamenje za lov.
Sonce dobiva moč, trop pa se počasi pomika na prisojno stran, da si na toplih policah najde prostor za počitek. Presneto, pa ja ni bila vsa pot zaman! Tu ne bo nič z jago! Ali naj še čakam ali grem še kam drugam? Kam? Po tem grušču ne kaže hoditi, ker se sliši, da kar odmeva. Nič, malo še poležim, pa bo, kar bo. Jata rdečenogih planinskih kavk se pripodi čez steno Babe. Opazujem njihovo predrznost, do podrobnosti imajo premišljen vsak gib. Ko že mislim, da ptica ne bo zvozila, da je konec z njo, samo za spoznanje ukrivi perut in zadnji trenutek spremeni smer.
Sonce prijetno greje in veke kar same lezejo skupaj. Po hladni in neprespani noči kar prija nastaviti se žarkom. Počasi me zmanjka…
Predrami me ropot kamenja na moji levi. Previdno pomolim glavo čez skalo in iščem, kdo povzroča hrup. Pritajeno čakam, ropot se približuje. Takrat ga zagledam. Star tršat kozel z zelo razkrečenimi roglji in dolgim portom. Pravi je! Sivkasta dlaka ga izdaja, da ima svoje najboljše čase že za sabo. Utrip naraste, srce bije v sencih. Pravi bo, samo malo bližje naj še pride, ker na puški nimam strelnega daljnogleda. Počasi se pase proti meni. Pomerim, čakam, samo še en korak, pa bo moj. Stoji. Obrača glavo proti vetru in v nos lovi sporočila iz okolice. Muha je za plečko, počasi povečujem pritisk kazalca na petelina. Presneto krepelo soldaško, kako ima trdo proženje! Še malo … Zdaj!
TRRRRRRR …! Prekleta ura frdamana, pa ravno zdaj, ko sem ga že skoraj imel. Nič ne pomaga, vstati bo treba, lepe sanje so bile. Morda bo naslednjo noč moj?
Narečne in pogovorne besede ter besedne zveze (pogovorne besedne zveze s kazalnim zaimkom ,ta‘,: ta najboljši, ta ploščata, ta mali petelin … ):
angležinja – angleška puška
aufbiks, na aufbiks – izzivanje na pretep
dekna – deka
favšija – nevoščljivost
flanelka – izdelek iz flanele, navadno rjuha
gver – puška
jaga, jager, jagati– lov, lovec, loviti
jagermajster – žganje, v katerem se močijo zdravilna zelišča lepi čeveljc – gorska roža
licitacija– dražba; javna prodaja, pri kateri dobi blago, kdor ponudi zanj največ
patroni– naboji
podves – prostor pod skalnim previsom
pok – odrasel/zrel gams
repetirati– potegniti zaklep pri puški nazaj in naprej (izvreči tulec izstreljenega naboja – in potisniti spet nov naboj v nabojišče cevi)
trlica – lesena past za kune (pah)
