V ZAVESTI NEMOČI STRMIM NEGIBEN V STRAHOTNO DOGAJANJE
Planinski vestnik, september 1999
Marjan Munda
Čez nebo so se skodrali belo napihnjeni oblaki v fantastičnih bleščečih grmadah Mehko ukrivljeni planoti Dleskovca je dalo nebesno ozadje veličastno podobo. Odkar sva s hčerko sopotnico glavne, visoke vrhove Grintovcev potisnila k strani najinih izletov, sva v njihovi soseščini, na zadnji stopnici v osrednjem grebenu, našla gorski svet po meri najinih iskanj: samotne globeli in vrtače, zasute s cvetjem, v gošče zgubljajoče se steze, opustele planine okrog razpadajočih stanov in staj, skrite lovske poti ali samo stečine. Polotila se naju je slast odkrivanja neznanega, ko ne veš, kje se bo iztekel prehod, ko te vodi neka slutnja, podobna gamsovemu instinktu. Vselej sva pristala na kraju, ki naju je obdaril z zadovoljstvom. Tudi ob izletu na Križevnik se nama je to izpolnilo.
Steza od Poljskih devic, ki panoramsko obira pobočja proti Križevniku, je opasala hrib in naju zapeljala na njegovo vzhodno stran, A hotela sva nanj. Torej, gor po prvi možnosti, ki jo bo ponudila pleša v gosto razraščenem ruševju! Cvetoča trata nama je pomagala do grebena, ki se lomi v Robanov kot. Obstala sva za trenutek, zroč v dno doline pod ostrimi odlomi stene. Potem se je lagodje končalo s pehanjem skozi nadležno vejevje borovja vse do vrha. S pravo ihto sva se lotila napornega vzpona. Zadihana in pregreta sva pristala na vršiču. Čeprav v seznamu Savinjskih Alp neznaten in malokomu znan se je pokazal, da je gora vredna truda. Severna ostenja so divja, razgled po bližnjih in daljnih gorah neomejen; le Ojstrica in Raduha sta malo napoti. Kot vedno na takih razglednih mestih iščeva naslednje cilje: greben od Škrbine do Strelovca, greben od Korana do Mrzle gore nad Logarsko, pa spet in še po prikupni planoti Veže, čeprav sva jo že večkrat prekrižarila. Kaže. da bo življenje prekratko za vse hrepeneče želje. Po stezi, ki so jo do vrha izsekali lovci, se vračava čez planino Polšak skozi macesnove gaje na Ravne.
ČEZ GREBENE ZABRLOŽNICE
Nekje je pisalo, da se pride na gozdnati Orlovec (1251 m) od kapele na začetku Logarske doline. Sprašujem pri vstopu v dolino po poti, pa mi ne vedo povedati. Mlad lovec me reši tveganega iskanja na slepo z nasvetom pristopa iz Matkovega kota nekje pri nakladališču hlodov ob Jezeri: tudi naprej po grebenih proti Zabrložnici se bo dalo. Z nama je še vnukinja Sara, gibčno desetletno dekletce, saj se ne nadejamo težjih prehodov. Gozdarji in drvarji so nam shodili pot skoraj do slemena, od tam pa smo bili prepuščeni manj razločnim sledem proti jugu čez Kipernik (1243 m). Veliki vrh (1539 m) je zahteval polne muje do skalnega vršiča. Ozko grebensko skalovje nam je dajalo vtis, da smo na pravih gorah: na obe strani globoki dolini, nad njima visoke, drzne pečine in stene Ojstrice, Planjave, Rink in krog mejnih hribov od Mrzle gore čez Pavličevo Kopo nad Matkovim kotom. Prav nasproti nas zeleni Strelovec, ki se preko Ut končuje s Krofičko. Prihodnjič moramo tja, že zato, ker se pride gor po nenavadni poti iz Škrbine pod Ojstrico, si je zaželela hči, morda tudi zato, ker je smer opisana kot zadnja med izleti za sladokusce v Stritarjevih »111 izletih«. Naprej proti jugu se prebijamo težje in bolj zamudno v skalno škrbino, okoli grebena in strmo dol v položno sedlo. Spotoma zgubimo palico, a se ne vračamo ponjo, da ne bi zapravili preveč časa, saj našemu grebenu ni videti konca. Z desne se zdi, da je prišla gor steza, morda od lovske koče v Matkovem kotu. Srečno prebrodimo z listjem nasute strmine. Stezo smo izgubili ali pa je sploh ni. Ko dosežemo grapo, se mi zdi, da je Zabrložnica, saj se čuje šumenje potoka. Če bi hoteli čez, bi morali poizkusiti precej višje, da bi prišli na planino pri lovski koči. Glede na našo majhno gornico se je bilo pametneje spustiti po prehodnem gozdu navzdol nad strugo in k vodi že skoraj pod oknom na običajni poti na Zabrložnico. Napetost pohoda po neznanem svetu smo si ohladili s studenčnico, si odpočili – potem pa poskočno navzdol. Pri domu planincev si z Jerico bistriva vtise s kavo, Sara pa s sokom. Nismo še ohladili podplatov, pa že gledamo, kaj nas čaka za prihodnji izlet. Krofička seveda, saj se nam kar nasmiha in nas vabi. Hčerki se je vsidrala med prednostne cilje. Zvesto je čakala še tri leta.
POSLEDNJA IZPOLNITEV
Odpravila sva se enako kot že na več kot mnoge izlete v dvoje: uhojena, opremljena, s traso smeri pohoda v spominu, pripravljena na lazenje po brezpotju, na šest ur hoje ali več, če bo potrebno. V koči na Klemenčih jamah sva spila čaj in se vpisala v knjigo. Hladno, rosno jutra nama je bistrilo misli in spešilo hojo. A cvetoče poljane so naju kot vedno zadrževale, ponujajoč v občudovanje, razpoznavanje in fotografiranje razkošje rož. Oranžne glavice kranjske lilije – rože nad rožami, nič pretirano imenovane zlato jabolko; sveže beli koški kamniške nebine z rumenim cekinom v sredi; grmiči rdeče cvetočega slečja; iz goste travne ruše spogledujoče se rožnate murke; zvezdice štirirobe lepnice, odcvetajoče z luščki ovešene šparnice, v kosmatine cvetnih čaš skrite škržolice, sončeca, zlatice, prstniki, nebesno modri kimasti zvonci zvončic, strumne preobjede, vase zagledane čemerike; z vonjem so nama prišli naproti dehteči klinčki; samozavestni lepen še čaka v popkih, da bo naznanil bližajočo se jesen; in še in še nasutega cvetja, dišečih trav in zeli ter težkih vonjav po smoli ruševja. Enkrat si bova privoščila dan brez napornega cilja in umika, samo za rože: od stebla in bilke do lista in cveta jih bova užila. Šele na Škrbini (1800 m) sva v soncu, pri sebi hvaležna za dosedanjo senčno pot. Čez senco Robanovega kota se kažejo resna obličja sten od Moličke peči do Križevnika. Z razglednega roba se vračava nazaj na stezo, kjer je enostaven pristop k razu nad škrbino. Z nelagodnim občutkom se ji bližava: bova zmogla pogum in moč prelesti izpostavljeni raz in žleb? Skrbi so bile odveč: pot je zavarovana z jeklenico. Na širnih tratah Zadnjega travnika sva sproščena in spet vsa vesela cvetja, razraslega v pisane blazine, kot se za visokogorske trate spodobi, Zanese naju previsoko pod jarek, ki pada izpod ozke škrbine v grebenu. Jerica poizkuša prehod, a se vrne, ker se ji zdi, da na drugi strani ni prehodno. Spustiva se po skrotju do ruševja, kjer najdeva sledi stopov skozi labirint žilavih vej, ozke goličave in skalna rebra, primerna za vzpenjanje. Na vrhu sva, zadovoljna, vesela. Segla sva si v roki. Še nikoli doslej nisva tega storila. Ne vem zakaj se je to zgodilo prvič prav na tem vrhu in nikjer poprej. Neka nepopisna vzhičenost je bila v naju, dasi sva podobnih in mnogo težje pristopnih vrhov doživela že gotovo več kot sto. Le kaj je to v nas, kar se nenadoma prebudi, nas preplavi z nedoumnim čustvom, z željo po bližini nekoga, s potrebo po izpovedi? Ali znamo prisluhniti takim klicem? Vse preredka je navada, da si gorniki na cilju podajamo roke in s tem potrdimo medsebojni stik ob doživetju skupnega zanosa.
STRAHOTNO DOGAJANJE V ZAVESTI NEMOČI
Preden sva posedla k okrepčilu, sva se vrtila okoli za razgled, ker so se poprejšnje megle raztrgale in dvigale zavese pred veličastnimi prizori Savinjskih Alp. Jerico »zmoti« živahni skalnati in rušnati greben čez Ute k Movzniku pa naprej na Strelovec. To pa kdaj drugič z nasprotne smeri, ji omejim sanjarjenje. Fotografirava sem in tja, posebej Ojstrico, ki se pne v navpičnicah od Škrbine pod nebo; slika bo za prijatelja z Velebita, Toma, Zadrčana, ki je nekoč zlezel na to lepo gora po pravkar zavarovani Kopinškovi poti, na kar je sila ponosen.
Dan je miren, prav spokojen; sili k zbranosti. Čeprav sva vstala zgodaj, sva sveža, kot bi bila prepojena z zelenilom dolin v vznožju gorskih hrbtov in odprta v neskončni prostor neba nad gorami. Rada bi čim več tega blagoslovljenega trenutka odnesla s seboj v vsakdan. Kdo nas bo razumel, če bomo, gorniki, pripovedovali, da zaradi takih trenutkov hodimo ure in ure visoko na goro!
Preden začneva sestopati po markiranih sledeh na severno stran, se opozoriva na previdnost na krušljivi nezavarovani poti. Hčerka, vajena strmin, gre z zanesljivim korakom naprej. Od časa do časa počaka in pogleduje nazaj, kako mi gre. Res postajam s svojimi leti manj gibčen, bolj previden, skoraj bojazljiv. Pod nepreglednim pobočjem se sredi gozdovja zeleni jasa Plesnikove planine, kjer naju bo vodila pot s Strelovca v dolino. Prehodiva sitno strmino, steza se spušča, vkopana čez drnasto strmino, nad skrotastim žlebom. Hči, sedem, osem korakov pred menoj, nenadoma zakrili z rokami in obema palicama, se nagne navzven ter se prekucne na glavo pod pot. Padec je silovit, brez upiranja, brez lovljenja. Valjenje in premetavanje čez glavo po skalovitem bregu se nadaljuje po žlebu, čez prag na gruščast jezik. Tam za hip obleži negibno. A mel ne miruje: polzi in se sesipa navzdol, potegne telo s seboj in se zruši čez rob. Izgine mi izpred oči… Strmim negiben v strahotno dogajanje v zavesti nemoči in skrajne usodnosti padca. Ne vpijem, ne kličem, saj ga ni, ki bi mu zaklical. Nekaj groznega se podira v meni ter me obvladuje s pošastnim občutkom obupa, me prazni, votli, vleče k tlom, dol, v prepad. Vem, da hči ni več živa – čemu bi bil živ še jaz? Skupaj sva prišla, tudi oditi morava skupaj… Vse naokrog tišina, kot da se ni nič zgodilo, spremenilo. Krofička je poveznjena nad menoj kot zla senca. Čez trenutek me nekaj prešine: ne slast do življenja, nekaj večjega, težjega, kot od drugod danega. Dolžnost? Ne sprašujem se, ne pogajam se, ne oklevam. Premerim možnost sestopa po smeri padca. Spuščam se, morda drzno s tveganjem, a s trdnim namenom priti do Jerice. S praga ugledam spodaj na grušču negibno telo. Na ploski skali, kjer stojim, je krvavo znamenje udarca. Poljubim ga kot sveto podobo, ihteč in roteč: Bog, zakaj si to dopustil! Poberem kos zgubljenega oblačila, palico, nekje del fotoaparata. Poprijemam veje ruševja ob žlebu, lezem navzdol, že ves pri sebi z realnim dojemanjem stanja. Resnost položaja me postavlja pred odločitve in dejanja, ki jih bom moral opraviti. Udarec pa je tako strašen, težak. Ga bom zdržal? In še ni zadnji, še eden me čaka, nič manj tragičen: povedati materi, da se je ubila njena Ejca, da je izgubila še tretjo hčer.
Truplo je mrtvo. Leži na obrazu z nogami proti izteku melišča. Na glavi je rana, ki ne dopušča trohice upanja za življenje. Lice je oblito s krvjo – podoba, ki je ne pomnim z najbolj mučne slike Križanega v naročju Sočutne. Oči, te blage, čokoladne rjave sijoče oči, so za vekomaj zaprte. Kri je oškropila kamenje, se zlila v grušč; použila so jo žejna nedra gore. Vitko, jedro telo je vrženo kot na poslednji oltar. Ko ga pokrižam, me obsije nekakšna vdanost, da lepšega kraja svojega konca ne bi mogla najti: obrobje jarka je pisano cvetoče, vejevje borovja kot sklonjene žalujke. Je umrla takoj po prvem udarcu? So se v boleče udarjajoč fortissimo oglasile strune njenega klavirja in izzvenele čez plavajoč allegro v mehkobo blagega preludlja nekega začetka, zahrumele najmogočnejše piščali orgel v iztekajoč se odmev cingljajočih zvokov pod neskončnim nebesnim obokom? Se ji je zasvetil sončni dan nad vrhovi, jo je použil v poslednjem pogledu vrtinec gorskega obzorja, jo je vsrkal mehak, beli oblak in jo odnesel v brezčasje?
Ostal sem sam. Kdo bo odslej z menoj po strmih poteh? Bom sploh še kdaj stopil na goro, na ta krvavi žrtvenik? Stotine prizorov skupnih tur mi drvi skozi možgane, eden dragocenejši od drugega V katero šatuljo spominov naj jih zaklenem, da se mi ne bodo razsuli? Naključje je hotelo, da je bil prav ta izlet, najin stoenajsti, v dvoje poslednji. Zdrznem se: le kako lahko v teh trenutkih sploh pomislim na svoj delež v zapuščini skupnega zaklada gorniških doživetij? Iz njenega nahrbtnika izvlečem pelerino, prekrijem truplo, robove obložim s kamni. Dvajset metrov pod krajem je steza. Ob rob položim njeno majico in palico za znamenje, če bo kdo prišel. Odhitim navzdol prijavljat nesrečo: »200 metrov pod vrhom Krofičke smrtni padec gornice Jerice M., 41 let, 6. julija 1999 ob 12,05.« Šele čez štiri mučne ure zaropota nad dolino reševalni helikopter. Ni prepozno, saj je le pogrebec.
Čez pet dni smo celotna družina v Logarski. Na nesrečnem kraju prižigamo sveče, zataknemo križec, v najden kozarec natrgamo cvetja. Megle se obešajo po gorah Krofička se prikaže v presledkih iz raztrgane zavese. Mati se z zgubanim, izjokanim obličjem zazira v njeno razorano skalovje: »Prekleta!«
V Ljubljani, 10. avgusta 1999
