Delo, 19. december 1993
Zlasti tisti, ki jim je helikopterski prevoz rešil življenje ali zmanjšal bolečine, so bili gotovo začudeni nad radikalnim razmišljanjem in brezprizivnim tonom dr. Tineta Velikonje (Delo, 11. 12. 1993) o nesmiselnosti helikopterskih prevozov v klinični center. Prepričani smo, da tudi manj prizadeta javnost pozna trud vseh tistih, ki rešujejo v gorah, in tistih, ki morajo s strokovnim delom kar se da hitro pomagati bolnikom oziroma poškodovancem. Pri tem delu je nezamenljiva tudi vloga helikopterske enote policije.
Njeni piloti so v 28 letih opravili 444 gorskih reševalnih akcij, v bolnišnice so prepeljali 520 huje ali laže poškodovanih, žal pa tudi 152 oseb, ki so umrle za ranami. Za to so leteli 1034 ur. V vseh teh letih so s helikopterjem prevažali tudi dojenčke v inkubatorjih. Zdravniki so tisti, ki odločajo, koga je treba prepeljati, policisti piloti pa tudi tukaj uresničujejo eno izmed temeljnih zahtev svojega poklica – pomagati ljudem. Pri tem so pripravljeni tudi tvegati, nikakor pa se igrati z lastnimi ali tujimi življenji.
Piloti radi letijo, radi imajo svoj poklic, vendar helikopterjev nimajo za igrače. Helikopterji so tehnično sredstvo, s katerim lahko bistveno prej kot po cesti pripeljemo ranjenca oziroma bolnika v bolnišnico. Za primer navajamo, da je v letu 1993 reševalna akcija trajala od poziva do zaključka le 1,25 ure.
Končna sodba o smiselnosti helikopterskih prevozov je sicer stvar zdravnikov, mogoče tudi nekaterih ekonomističnih pogledov na vrednost človekovega življenja in zdravja, ministrstvo za notranje zadeve in piloti pa bodo naredili vse, da bi pomagali človeku v stiski.
Ivo Trbovc, ministrstvo za notranje zadeve, služba za stike z javnostjo
