Logaške novice, 5. junij 1986
Povod za razgovor z alpinističnim inštruktorjem Srečkom Likarjem je bila skopa novica v Delu. V alpinističnih novicah je Tomo Česen opisal potek drugega državnega prvenstva v hitrem plezanju, ki je bilo 2. maja v Paklenici. Tega tekmovanja se je udeležil tudi Srečko in osvojil drugo mesto. Srečko nam je povedal, da se v Paklenici vsako leto 1. maja zbere veliko alpinistov Paklenica je pravzaprav znan mednarodni alpinistični center Letošnjega državnega prvenstva, ki ga je organizirala Planinska zveza Hrvatske, se sicer niso udeležili nekateri najboljši ekstremni športni prosti plezalci, zato pa Srečkov dosežek ni nič manjši. 40 m visoko smer je Srečko preplezal v treh minutah in 22 sekundah. Za najboljšim je zaostal za 4 sekunde.
»Tisti, ki so šli v steno med zadnjimi, zadnjimi, so imeli prednost pred nami. ki smo tekmovali prej. Videli so namreč lahko, kje so oprimki itd. Najtežje mesto je bilo ocenjeno s VI—VII, ostala pa V-VI, tako da o vzponu ni odločala samo moč, ampak tudi znanje. Zato je tudi nekaj tekmovalcev končalo plezanje še pred vrhom smeri. Med vsemi najboljšimi prostimi plezalci za sedaj še ni velikega zanimanja za tovrstne javne preizkušnje Morda bi bila tekmovanja, kjer bi bila v ospredju predvsem težavnost, zanimivejša tudi za širši krog plezalcev.«
V steni ste alpinisti sami. Tu, na tekmovanju plezate javno. Je tako plezanje kaj drugačno?
»Jaz treme nisem imel. Pravzaprav mi je vseeno, ali plezam sam ali pred publiko. Vzdušje je bilo zelo športno. Ljudje v popolni tišini spremljajo plezanje. Ko sem bil na vrhu, pa so navdušeno zaploskali. Plezam sam, zase, za svoje dosežke, zato me ljudje nič ne motijo. Potrebna pa je večja koncentracija.«
Pot do uspehov ni lahka. Tudi tvoja ni bila. Kako si pravzaprav prišel med alpiniste?
»Začel sem pravzaprav zelo naključno leta 1980. Osnov plezanja me je naučil Tone Rupnik. Skupaj s Tinetom Brusom smo kot tečajniki plezali smeri tudi do VI A2 težavnostne stopnje. Počasi se kališ. Potrebno pa je seveda ogromno dela, naporov, odpovedovanja. Od leta 1984 sem alpinistični inštruktor. Včlanjen sem v AO pri Planinskem društvu v Logatcu.«
Srečko ne pleza rad sam.
»Rad imam, da me kdo varuje. Ker nimam stalnega soplezalca, plezam največkrat s tečajniki. Zelo rad imam kratke in težke smeri. Fizični napor se da prenašati, hujši pa je psihični.«
Ko vas takole gledamo, ko plezate po skoraj navpičnih stenah, največkrat rečemo, da ste čudni. Kako je z vami, ali je tebe kdaj strah?
»Seveda me je, Strah me je nove, neznane smeri. Prava mera strahu je pravzaprav dobra. Paničen strah pa je nevaren. A kljub vsemu je želja priti na vrh, premagati steno vedno močnejša.«
V najinem pogovoru je Srečko naštel tudi najtežje preplezane smeri:
– 800 m dolga smer Levi Piussi,
– Goli Vievnica – prosta ponovitev,
– Travnik – prosta ponovitev Aschenbrennerjeve smeri,
– več smeri v Paklenici,
– Vežica – Hunikina, 3 prosta ponovitev,
– Vršiči – Mengeška smer, 3 prosta ponovitev VII +,
– Osp – Črni kamin – 2 prosta ponovitev, VII +,
– Maselnik – Osrednji steber – zimski prvenstveni vzpon,
– Italija – Divja koza – prvenstveni vzpon,
– Kanin – Mali skedenj – smer skozi preduh – 2. ponovitev,
– Špik – Skalaška smer dolga 900 m, V, VI, 2. prosta ponovitev,
– Špik – Direktna smer dolga 900 m, VI+, V+, 2. prosta ponovitev.
Srečko ima alpinizem rad. Zaradi njega se odpoveduje drugim stvarem.
»Ni težko, kajti gore ti povrnejo vse, kar si ti dal njim.«
S prvo in tretjeuvrščenim na državnem prvenstvu odhaja Srečko letos poleti na evropsko prvenstvo v hitrem plezanju, ki bo na Krimu v Sovjetski zvezi.
