Prvenstvena smer v Daufineji – 14. decembra 2019 je minilo eno leto od smrti Anteja Mahkote
Konec avgusta 1957 so se v Chamonixu, na Montenversu, križale poti treh mladih alpinistov. Kot piše Wolfgang Stefan v jesenski številki Österreichische Alpenzeitung je bil tam s soplezalcem Adijem Hojosom, ki si je na ogledni turi do Rognona zvil gleženj in moral predčasno domov. Tako je Stefan spoznal Slovenca Anteja Mahkoto in Nadjo Fajdiga. Skupaj so načrtovali vzpon v smeri Charlet po vesini Aiguille Verte Nant Blanc, a jih je slabo vreme že ob šestih zjutraj prisililo v umik in v nalivu so se vrnili v Montenvers.
Leto pozneje, konec julija 1958, sta bila Stefan in Kurt Diemberger v majhnem šotoru pod severno steno Eigerja, ko ju je obiskala Nadja Fajdiga. Prišla je skupaj z Antejem, a tudi tokrat jima vreme ni bilo naklonjeno. Marca 1959 je Stefan v Ljubljani imel potopisno predavanje, ki je poželo velik aplavz — morda tudi zaradi Antejevega tolmačenja, saj je bil že takrat izjemno nadarjen govornik. Po predavanju sta se z Mahkoto odpeljala še na Jesenice, nato pa pozno zvečer nadaljevala v Tamar, kjer se jima je pridružila Nadja. V slabem vremenu so se povzpeli na Jalovec, naslednji dan pa še na Kotovo špico. Tam se je porodila ideja o skupni poletni odpravi v Daufinejo.
Julija 1959 sta se Stefan in Mahkota znova srečala v Chamonixu. Stefan je imel garažo Lionela Terraya za svoj bazni tabor, saj je leto prej z Diembergerjem preplezal severno steno Eigerja in Walkerjev steber. Terray je rad pripovedoval o svojih vzponih — o drugem prečenju Eigerja, o Makalu, Jannu in Fitz Royu. Včasih je Stefan kosiloval z gospo Terray in njenimi gosti; nekoč je Anglež ob njenem odhodu v kino pripomnil, da bosta vsaj pomila posodo, nato pa sta oba zapustila vedno odprto stanovanje.
Z Mahkoto sta se z njegovim BMW‑jem 250 odpeljala proti Grenoblu. Stefan je sedel z alpinistično čelado na glavi, ki je v vetru tulila, in se spominjal, kako počasna, a udobna je bila njegova lastna Puchova stopetdesetka. Po ovinkih ob reki Vénéon sta prispela v La Bérarde. Ker nista imela šotora, sta najprej razmišljala o prenočevanju v tovornjaku z odprto ponjavo, a ko sta ugotovila, da gre za vozilo žandarmerije, sta raje prespala na travniku pod zvezdami.
Naslednji dan sta ugotovila, da sta opise smeri pozabila v Chamonixu. Ker nihče od njiju ni znal francosko, bi jima Nadja prišla še kako prav. A sreča je hotela, da sta spoznala Belorusa Igorja, ki jima je prevedel opis severne stene Ailefroide in dodal dragocene napotke.
Vzpon v severni steni Ailefroide
22. julij 1959. Po dolgem počitku sta se odpravila proti sedlu Col de Temple in zvečer dosegla majhen bivak nasproti severne stene Ailefroide. Odločila sta se za poskus čez viseči ledenik in direktno na osrednji vrh.
23. julij. Ob treh zjutraj sta vstala, ob štirih sestopila na Glacier Noir in ob petih vstopila v ledeni kuloar na 3100 metrih. Skala je bila mrzla in nezanesljiva, a Mahkota je plezal suvereno, izkušen iz Julijskih Alp. Na 3350 metrih sta dosegla rob visečega ledenika — ključno mesto smeri. Vreme se je slabšalo.
Stefan je prevzel vodstvo. Oprema tistega časa je bila skromna: cepini brez zakrivljenih okel, dolgi ledni klini, ki so služili kot varovanje, in veliko fizičnega napora. S pomočjo klina je premagal previs, nadaljeval čez rampo in do raza, kjer sta uredila zračno varovališče. Sledil je še en previs, prečnica in izstop na zgornji rob odloma. Raztežaj je trajal celo uro.
Nadaljevanje je bilo manj tehnično, a naporno. Snežiti je začelo. Do vrha ju je ločilo še 200 metrov. Po zaledeneli rampi in krušljivi zajedi sta dosegla škrbino vzhodno od Ailefroide Central — 3928 metrov. Uspelo jima je: opravila sta prvenstveni vzpon čez severno steno Pic Central Ailefroide.
Sestop je bil dolg in zahteven. V megli sta iskala prehode, prečila razpoke in šele ob deseti uri zvečer dosegla kočo Sélé.
24. julij. S pomočjo zemljevida in višinomera sta našla pot čez Col du Sélé in sestopila skoraj 1300 metrov do Refuge Carrelet, nato pa se znova povzpela proti Col de la Temple. Noč v bivaku je bila mrzla, a jutro je prineslo razgled vse do Barre des Écrins.
V La Bérardu sta srečala Sergea Coupéja, člana odprave na Makalu, ki je potrdil prvenstveni vzpon in jima dal nasvete za južno steno Meije. Igor jima je znova priskočil na pomoč in prevedel opis smeri.
Južna stena Meije
25. julij. V La Bérardu je bil praznik gorskih vodnikov. Trg je bil okrašen s plezalnimi vrvmi, vodniki v narodnih nošah, množica pa je napolnila vas. Popoldne sta se odpravila proti koči Promontoire.
Leta 1959 luksuzna aluminijasta koča še ni obstajala; tam je stal le majhen leseni bivak. V steni sta bila sama, brez opisov in skic, ki so danes samoumevni.
26. julij. Plezanje se je začelo v senci in mrazu. Mahkota se je sprva zaplezal, kar je vzelo uro časa; kasneje se je enako zgodilo še Stefanu. Pausejeva misel, da »prave smeri ni vedno lahko najti«, se je izkazala za resnično. Na veliki polici pred Glacier Carré sta si oddahnila, nato pa zaradi bojazni pred vremenom izbrala lažji izstop. Preko južnega raza sta dosegla vrh — zračno ostrico z veličastnim razgledom. Sestop po normalki ni povzročal težav.
27. julij. V rahlem dežju sta se vrnila v La Bérarde in zapustila Daufinejo.
TM
