GRZS, 12. marec 2007
V petek, 26. 1. 2007, smo na slavnostni prireditvi v KUD Jaka Rabič na Dovjem proslavili šestdesetletnico delovanja Postaje GRS Mojstrana. Postaja GRS pri PD Dovje-Mojstrana je bila ustanovljena 20. 11. 1946.
Ob pripravah na to prireditev smo želeli, da bi se na njej srečali člani postaje GRS, ki so pripomogli, da se je poslanstvo gorskega reševalca ohranjalo, razvijalo in prilagajalo zahtevam modernega časa, da z znanjem in tehniko rešujemo ljudi in premoženje ter pomagamo ob naravnih in drugih nesrečah.
S tem praznovanjem postaje GRS zaključujemo tudi obdobje, ko je postaja delovala v okviru PD Dovje-Mojstrana. Spremembe, ki so se v zadnjih letih dogajale v zvezi z reorganizacijo GRS Slovenije in njeno povezanostjo s PZS, so v lanskem letu pripeljale do ustanovitve GRZ Slovenije. Spreminjajo se tudi odnosi med postajami GRS in PD, v katere so bile te postaje vpete. Večina postaj GRS v Sloveniji se je preoblikovala v društva GRS in se povezala v GRZ Slovenije. V Mojstrani smo se skupaj s PD odločili, da ustanovimo društvo GRS.
Prireditev je bila sestavljena iz kulturnega programa in zgodovinskega orisa delovanja postaje od začetkov gorskega reševanja v dolinah pod Triglavom. Zgodovinski oris je bil obogaten s prikazom slik reševalnega dela in s filmom Janeza Brojana o helikopterskem reševanju.
Iz statistike, ki jo je vrsto let urejal Avgust Delavec spoznamo, da so reševalci postaje pomagali ali reševali vsaj v 723 reševalnih, iskalnih in poizvedovalnih akcijah. Rešili ali pomagali so 717 osebam. Postajo so v teh letih vodili načelniki Janez Brojan st., Dolfe Kramžar, Pavel Baloh, Franci Lakota, Janez Brojan ml. in Dušan Polajnar.
V kulturnem programu so nastopali baritonist Marko Kobal – solist ljubljanske Opere, pianistka Jelena Boljubaš ter Maja Pečar in Simon Brlogar, ki sta v vlogah Žiljeve Ance in puščavnika Sabljice predstavila odlomek iz Triglavskih pravljic. Prireditev je oblikovala in vodila Rada Polajnar.
Zahvalil bi se rad vsem dosedanjim reševalcem postaje GRS Mojstrana za humanitarno poslanstvo – pomagati ljudem v stiski, ki ste ga opravili v teh letih. Prav tako gre zahvala vašim domačim, ki vas pri tem podpirajo ne glede na letni čas in uro dneva, ko odhajate v reševalno akcijo.
Zahvala tudi članom sosednjih postaj GRS in GRZ Slovenije, s katerimi skupaj oblikujemo delo in usmeritve gorskega reševanja.
Zahvala občini Kranjska Gora, organizacijam in društvom v občini in kraju, članom ReCO Kranj, posadkam helikopterjev LPE in 15. helikopterskega bataljona SV, ki nam v akcijah pomagajo pri prevozu na kraj nesreče, pri reševanju in predvsem pri hitrem prevozu poškodovanih v dolino.
Posmrtno priznanje za Martina Čufarja, ki se je smrtno ponesrečil v reševalni akciji pod Kurico, je prejela njegova žena Nada Čufar.
Priznanje je dobil tudi dr. France Malešič za ohranjanje zgodovine GRS.
Na prireditvi so pozdravili reševalce in se jim zahvalili za delo podžupan občine Kranjska Gora Blaž Knific, podpredsednik GRZ Slovenije Drejc Karničar, predsednik PD Dovje-Mojstrana Miro Eržen, predstavniki prejemnikov priznanj sosednjih postaj ali društev GRS in Tilčev Miha v imenu gasilcev.
Dušan Polajnar, načelnik postaje GRS
– – –
Dušan Polajnar:
Prav te gore so vabile s svojo lepoto, a zanjo zahtevale tudi davek.
V naših gorah so bile nesreče že od nekdaj pogoste. Dogajale so se pri delu na paši, spravilu lesa in sena. Ponesrečence so spravljali v dolino sodelavci ali vaščani.
Ko so se začeli nekateri domačini ukvarjati z gorskim vodništvom, so bili prav vodniki najbolj izkušeni in zato primerni za reševanje v gorah.
Ob koncu 19. stoletja, v času vladavine Franca Jožefa Habsburškega, cesarja avstro-ogrske monarhije, v katero smo spadali tudi Slovenci, in v času delovanja Jakoba Aljaža se je v okviru nemško-avstrijskega planinskega društva, izoblikovala nekakšna gorska reševalna služba, kajti tedaj so se planincem in turistom že primerile prve nesreče.
Prva reševalna služba pod vodstvom Winziga se v Mojstrani omenja že leta 1902. To naj bi bil začetek organizirane službe pri nas. Nosači ponesrečencev so bili najeti in za to delo plačani, vodniki-reševalci pa so svoje akcije opravljali prostovoljno in brezplačno. Pri reševanju so si pomagali s sanitetnim materialom, ki jim ga je namenila planinska organizacija. V Mojstrani je bil v omarici prve pomoči shranjen v gostilni pri Koširju.
6. septembra 1903 je, na dan otvoritve Tominškove poti, iz doline Vrat proti Triglavu 32-letni Anton Gregorc – znani litograf in fotograf iz Ljubljane, iskal motive in nameraval s poti za Cmirom izstopiti onstran snežnega Rjavčevega grabna naravnost navzgor na greben Rjavčevih glav. Višje je zašel, padel 8 metrov globoko in obležal brez posebnih poškodb v grušču na široki polici, odkoder si ni znal in mogel pomagati.
Tri dni je klical na pomoč in slabel, nato pa ga je po naključju slišal gonjač Tomaž Lakota, po domače Turk, in obvestil lovce, ki so ta dan lovili po Cmiru. Lov so takoj prekinili. Rešil ga je lovec Janez Rabič s Tomažem Lakoto in drugimi gorskimi vodniki, ki so bili lovci in gonjači na lovu. To je bila prva stenska reševalna akcija na območju Triglava. Za reševanje sta Rabič in Lakota naslednje leto prejela posebno pohvalo dunajskega ministra za zunanje zadeve – je na podlagi virov zapisano v knjigi dr. Franceta Malešiča Spomin in opomin gora.
Omenimo še reševalno akcijo iz leta 1908, v kateri so mojstranski vodniki in šest Dunajčanov iskali ponesrečenega Karla Wagnerja. Zimmer in Jahn sta ob iskanju ponovno preplezala Dolgo nemško smer. S seboj sta vzela mladega Koširja in to je bil tudi prvi mojstranski vzpon po triglavski severni steni. Pri reševanju v steni in iz nje sta poleg Sineka in Rudovskyja sodelovala Janez Košir in Janez Hlebanja. Ostali domači reševalci pod steno pa so bili: Janez Rabič, Janez Košir st., Valentin Bertoncelj in Orehovnik.
Do ustanovitve prve slovenske reševalne postaje pri nas 16. junija 1912 v Kranjski Gori zasledimo v zabeležkah o reševalnih akcijah poleg dunajskih tudi imena naših domačih reševalcev.
V prvem obdobju je bilo gorsko reševanje pri nas pretežno v rokah kranjske sekcije nemško-avstrijskega Alpen Vereina (DÖAV), v povojnem času pa je to dolžnost v celoti prevzelo Slovensko planinsko društvo, ustanovljeno 1893.
V okviru te so nastajale podružnice, med njimi tudi Triglavska. Triglavska podružnica Dovje-Mojstrana, ustanovljena leta 1928, ima sedež v Dovje-Mojstrani, poseduje eno planinsko postojanko (kočo na sedlu Mlinca). Ima 99 rednih članov. Predsednik: Potočnik Tone, posestnik Belca. Tajnik: Kovač Tone tovarniški uradnik, Mojstrana – je zapisano v priročniku za planince leta 1939 avtorja Arnošta Brileja. Dodal pa je še to: v okviru SPD je tudi reševalni odsek, ki mu načeluje Jože Čop, z Jesenic (skupaj z jeseniško in kranjskogorsko podružnico SPD).
Predsednik podružnice Tone Potočnik in Gregor Lah, vodja reševalne službe, sta v primerih nesreč telefonsko poklicala jeseniške skalaše-reševalce, ki so z vodjem Jožo Čopom izvajali vsa zahtevnejša reševanja, domači vodniki pa so jim pomagali. Pri nekaterih poizvedovanjih in reševanjih so sodelovali tudi skalaši.
Postaje so imele skromen reševalni material: nosila, vrvi in sanitetni material v zaboju. V Mojstrani je bila taka postaja pri Preckinu. Na tej hiši je bila tabla z napisom REŠILNA POSTAJA SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA. Med tukajšnjimi gorskimi vodniki in skalaši-reševalci zasledimo med obema vojnama tale imena: Gregor Lah – Preckin, Janez in Anton Hlebanja – Luksova, Tomaž, Jakob in Janez Lakota – Turkovi, Janez Košir, dr. Miha Potočnik, Feliks Zima – Železnik, Ivan Eržen, Alojz in Franc Rekar – Kunavčeva, Franc Rekar – Psnakov, Janez Brojan, Jože Jakelj – Jozelnov in drugi.
Ustanovitev postaje
Na pobudo GRS Slovenije s sedežem na Jesenicah – njen načelnik je bil Uroš Župančič – in reševalne baze za gorenjski kot – načelnik je bil Drago Korenini – so v podružnici Dovje-Mojstrana stekle priprave za ustanovitev reševalne postaje.
Septembra 1946 je podružnica objavila razpis za prostovoljno delo v reševalni službi. Prijavili so se tile gorski vodniki-reševalci in drugi planinci: Franc Rekar – Kunavčev, Janez Brojan, Andrej Smolej – Grabnar, Jože Pavlovčič, Engel Merkel, Jakob Lah – Preckin, Janez Polda, Avgust Delavec, Jože Zorman, Franc Zima – Železnikov, Filip Švajger, Ivan Jenko, Jože Razboršek in Maks Dimnik. Vendar vsi prijavljeni pozneje niso aktivno sodelovali.
20. novembra 1946 je bil sklican ustanovni sestanek, na katerem je bila formalno ustanovljena postaja GRS Mojstrana. Za načelnika postaje je bil soglasno izvoljen Janez Brojan, za tajnika Ivan Jenko, kasneje pa Janez Svoljšak. Postaja je imela obveščevalne točke v Aljaževem domu, na Kredarici, v Staničevi koči, Planiki, Radovni, Belci in na Vrtaški planini.
V letu 1947 so reševalci iz Mojstrane že šestkrat sodelovali z Jeseničani v reševalnih in poizvedovalnih akcijah. Postaja je v začetku naslednjega leta imela štiri stalne člane (Janeza Brojana, Avgusta Delavca, Janeza Svoljšaka, Matevža Šuštarja) in več pripravnikov (Jožeta Razborška, Janeza Peternela in pozneje še druge, ki so morali znanje šele pridobiti. Število reševalcev je v naslednjih letih ostalo skoraj nespremenjeno, torej okoli 6 do 8. Postopno pa so se v reševalno delo vključevali tudi mlajši člani.
Reševalna oprema je bila preprosta: reševalne vreče z drogom, vreče z ročaji, konopljene vrvi, pomožne vrvice, torbice s sanitetnim materialom, nekaj klinov in vponk ter za vse potrebe Gramingerjev sedež.
Po organizacijskih spremembah in premestitvi sedeža centrale GRS z Jesenic v Ljubljano leta 1953 je tudi na naši postaji prišlo do sprememb.
Leta 1954 je postal načelnik Dolfe Kramžar, sodelovali pa so še Janez Brojan, Avgust Delavec in Jože Razboršek ter pripravnika Janez Lah in Janez Polda. Naslednje leto sta opravila izpit Franci Lakota in Janez Jeklic. Kasneje so se vključili še Pavel Baloh, Emil Benet, Janez Lavtižar in Franc Lipovec.
V letu 1957 je bila postaja številčno in strokovno že dovolj usposobljena za samostojno reševanje. S sidrnimi klini so reševalci opremili Slovensko smer v Severni steni Triglava, po kateri so kar nekajkrat reševali.
Alpinisti so premagovali vedno zahtevnejše plezalne smeri. Z vključitvijo novih članov in alpinistov pripravnikov je moč postaje narasla. Načelnik je postal ponovno Janez Brojan, ki je to nalogo opravljal do leta 1966.
Reševalni službi so se pridružili še Stanko Kofler, Justin Lavtižar, Stanko Klinar, Klavdij Mlekuž, Mirko Guzelj, Alojz Pezdirnik, Zvone Hrastar, Rado Košir in Janez Brojan ml.
Leta 1966 je prevzel dolžnost načelnika Pavel Baloh. Na prvem rednem letnem občnem zboru so reševalci prevzeli razne stalne obveznosti. Tehnični vodja je bil Franci Lakota, gospodar Janez Lah, tajnik in blagajnik Avgust Delavec, preglednik računov Janez Brojan st.
Nekaj reševalcev je prenehalo aktivno delati, na novo pa so se vključili Janko Ažman, Slavko Dereani, Franci Salberger, Zvone Kofler, Janez Dovžan, Kristjan Langus in Miha Smolej.
Novo znanje so pridobivali z izobraževanjem doma in tudi v tujini in Franci Lakota je postal pozneje zavzet inštruktor GRS.
Leta 1969 je bil pri reševanju prvič v pomoč helikopter, ki je postal daleč najuspešnejše reševalno sredstvo.
Leta 1970 je prevzel vodstvo postaje Franci Lakota.
V drugi polovici 60. in 70. let člani naše postaje niso bili samo vrhunski alpinisti, osvajalci tujih sten in himalajskih vrhov, ampak so bili med najsposobnejšimi reševalci. Pomagali so sosednjim postajam, katerih člani so se v reševalnih veščinah šele kovali.
V reševalno delo so se vključili Izidor Kofler, Angel Ozebek, Stane Šmid, Jože Martinjak, Toni Urbas, Dušan Polajnar, Franci Rabič, Ljubo Nemeček, Jernej Brežan, Martin Čufar, Franci Teraž in Zoran Matič.
Leta 1978 je vodstvo postaje prevzel Janez Brojan ml. Članstvo postaje si je nabiralo teoretične in praktične izkušnje v vsakoletnih tečajih, predvsem pa pri reševalnem delu. V vedno več reševalnih akcijah je sodeloval helikopter. Inštruktor GRS je postal Dušan Polajnar, ki je ob pomoči Francija Lakote zavzeto skrbel za izobraževanje članov domače postaje, kot član podkomisije za izobraževanje v slovenskem merilu pa tudi druge reševalce. Brojan ml. je postal inštruktor letalskega reševanja in kasneje namestnik načelnika slovenske GRS.
Nekaj reševalcev je prenehalo aktivno delovati, vključili pa so se Nande Kern, Martin Pavlovčič, Senad Halilovič, Mitja Peternel, Rajko Lotrič in Iztok Arnol. Postaja je ob 50-letnici štela 28 članov s pripravnikom Mihom Pintarjem.
Po letu 1996 so se v postajo vključili Gregor Berce, dr. Damijan Vidovič, Grega Kofler, David Šmid, Jure Noč, Tomaž Novak, Vojko Robnik, Sebastijan Šilar in Klemen Tomazin. Nova inštruktorja GRS sta postala Iztok Arnol in Rajko Lotrič. Nekateri reševalci letalci so prenehali delati. Kot reševalci letalci pa so delovali Gregor Berce, Senad Halilovič, Izidor Kofler, Rajko Lotrič, Miha Pintar in Stanko Šmid, zdravnik dr. Damijan Vidovič in inštruktor Janez Brojan. Kot vodnik reševalnega psa je prenehal delati Martin Pavlovčič.
Člani postaje so delovali ali še delujejo v organih komisije za GRS. Tako je bil Klavdij Mlekuž načelnik podkomisije za opremo, Janez Brojan dve mandatni obdobji načelnik komisije za letalsko reševanje, Dušan Polajnar predsednik NO GRS in eno mandatno obdobje načelnik komisije za GRS pa tudi predsednik Ustanove Sklada Okrešelj.
S sprejetjem Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (1994) se je delo GRS razširilo še na druge dejavnosti, ki so povezane z gorami ali težko dostopnimi območji. Reševalci so vključeni v sistem zaščite in reševanja ob naravnih nesrečah. S svojim znanjem in pomočjo so na voljo tudi gasilcem. Leta 2000 so bili del ekipe, ki je opazovala plaz v Logu pod Mangartom, v Vratih pa so preprečili, da bi voda zalila Šlajmerjev dom in transformatorsko postajo.
Sodelujejo pa tudi z drugimi reševalnimi postajami – ne samo v zahtevnejših oblikah reševanja ampak se radi udeležijo tudi spominskih in drugih prireditev. Sami že 34 let prirejajo spominski Koflerjev memorial v Vratih, ki se ga se poleg domačih reševalcev zelo radi udeležijo tudi reševalci iz Avstrije in Italije. Posebne vezi so se stkale med postajami GRS iz Kötschach-Mauthena na Koroškem in Forni-Avoltrija iz Furlanije. Poleg vsakoletnih smučarskih tekmovanj reševalcev prirejajo ti kraji skupaj s še nekaterimi drugimi vsakoletno srečanje otrok na taborih Alpe-Adria. Srečanja se izmenično izvajajo vsako leto v drugem kraju.
Člani postaje aktivno sodelujejo pri planinskih pohodih, pri šoli v naravi in še kje. Vrh Aconcague so leta 1996 v organizaciji in izvedbi GRS Mojstrana dosegli Rajko Lotrič, Mitja Peternel in Tonček Urbas, drugi so osvojili tudi najvišji vrh Bolgarije Musalo, lani pa sta dva člana uspešno prečila Alpe od Chamonixa do Zermatta.
Za svoje delo so reševalci prejeli tudi priznanja. Posebej bi radi poudarili priznanje Targa d`Argento, ki ga podeljujejo v Italiji v kraju Pinzolo za plemenita dejanja predvsem gorskim reševalcem in ga je kot prvi Slovenec prejel Janez Brojan.
V šestdesetih letih delovanja so člani postaje opravili vsaj 723 reševalnih, iskalnih in poizvedovalnih akcij. Rešili ali pomagali so 717 osebam. To delo je opravilo skupaj 4430 reševalcev.
Vsekakor je v tem obdobju moč opaziti izjemen napredek pri reševalni opremi. Opremljajo se v skladu s programom Komisije za GRS in potrebami postaje. Ob 90-letnici KGRS S so zamenjali terensko vozilo. Ostaja želja, da bi se kmalu začela gradnja Planinskega muzeja, kjer naj bi pridobili nove prostore.
Kako naprej? Leta 2004 je funkcijo načelnika prevzel Dušan Polajnar. Spremembe v času in nove razvojne možnosti v družbi so opazne tudi v delovanju postaje. Če bi o načrtih povprašali vsakega reševalca posebej, bi zanesljivo čisto na koncu, po vseh standardnih programih za naslednja leta, dodal še to: da bi še dolgo zdrav zahajal v gore; da bi pomagal, če bi že moral, pravočasno in da bi se srečno vračal domov.
Zatorej, dragi naši reševalci, hvala za vse opravljeno delo, čestitke za vaš jubilej in naj bo Gregorčičeva pesem v izvedbi Jelene in Marka prijazna popotnica v srečno in še bolj prijazno prihodnost.
