Če bi Tine Mihelič še živel, bi se verjetno le grenko nasmehnil. Leta 1993 je v vodniku za Julijske Alpe zapisal željo, skoraj prošnjo: da bi njegov vodnik vsaj malo razbremenil Triglav, ki je že takrat stokajoč nosil težo množic. Želel si je, da bi planinci razširili svoj akcijski radij, da bi se razpršili po širnem gorskem svetu, ki ga Slovenija ponuja v izobilju.
Tri desetletja in še nekaj pozneje je jasno, da se je zgodilo ravno nasprotno. Triglav ni le ostal oblegan — postal je ustoličen. Ne kot gora, ampak kot božanstvo.
In kar je najzanimivejše: to ustoličenje ni opravila Cerkev, temveč (leva?) politika. Tista, ki se rada razglaša za sekularno, napredno, racionalno. A ko pride do Triglava, se v hipu prelevi v duhovščino, ki deli svetniški sij, blagoslavlja množice in razglaša nove praznike.
Slovenija je dobila praznik Triglava. Ne praznik gora. Ne praznik narave. Ne praznik planinstva. Praznik ene same gore.
Kot bi rekli Japonci: naša Fudžijama.
Ta teden je bila v Državnem zboru v koalicijskih strankah sprejeta odločitev, da spremembe zakona o državnih praznikih v tem mandatu oz. do njegovega konca v roku naslednjih dveh mesecev, ki bi določal dan Triglav kot državni praznik ne bo na dnevnem redu zasedanj Državnega zbora, ki se bodo še zgodila do konca tega sklica.
Vloženi predlog zakona z novim mandatom bodisi propade bodisi ga posvoji – v roku meseca dni novega mandata – kdo od novih poslancev in pripelje do konca.
Mihelič je to napovedal, še preden smo vedeli, da jo potrebujemo
Ko je Mihelič pred tremi desetletji in še nekaj sto dnevi pisal o »mističnem oboževanju« Triglava, je bil skoraj prerok. Že takrat je videl, da se gora spreminja v simbol, ki presega geografijo. Osamosvojitev je to samo pospešila: Triglav je postal državni oltar, kamor se hodi po potrditev identitete.
Danes je ta proces institucionaliziran. Triglav ni več gora, ampak državni sakralni objekt.
In politika, ki se rada pohvali, da je »neverna«, je pravzaprav opravila tisto, kar bi v drugih kulturah opravila religija: dala je gori praznik, ritual, liturgijo, romanje.
Tine Mihelič (o tem, da prejšnje izdaje vodnika niso prinesle sprememb): »Kar zadeva razbremenitev stokajočega očaka, zagotovo ne. Čaščenje naše najvišje gore je dobilo razsežnosti, ki jih je mogoče primerjati le še z domala mističnim oboževanjem in obleganjem Fudžijame. Osamosvajanje Slovenije je naskakovalcem Triglava navrglo še dodatne vzpodbude in goro dokončno ustoličilo kot pravo nacionalno svetinjo. Tudi splošni obisk gorskega sveta se je nesluteno povečal. Slovenci se lahko upravičeno in s ponosom imenujemo narod gornikov. V Alpah so našle svoja igrišča nekatere nove dejavnosti in »športi«, ki pa vsi niso ravno povšeči naravi in njenim avtohtonim prebivalcem. Treba je priznati, da v tem času gora nismo polepšali, prej nasprotno. »Okrasili« smo jih z nekaterimi novimi ali pa veličastno povečanimi postojankami, pa tudi nekaj brezpotij smo prečrtali s čopičem. Tu pa nas nenadejano z markacijami in žico dohitevajo Italijani, ki sem jih v prejšnjih izdajah hvalil kot bolj planinsko ubrane. Skrivnostna roža blodika se umika v čedalje bolj nepristopne kraje. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi docela izumrla!
Mislim pa, da smo planinci pri poseganju v naravo vendarle zagrešili manj škode kot gozdarji in smučarji (pa ne turni), ki so v gorovje zarezali nekaj težkih, najbrž nezaceljivih ran. Ekološka osveščenost obiskovalcev gora se je v zadnjem času vendarle nekoliko izboljšala in upati je, da lahko v bodočnost gledamo optimistično.« … Julijske Alpe, planinski vodnik (1993)
Medtem pa gora ostaja — ranjena
Mihelič je že leta 1993 opozarjal, da gora ni postala lepša. Da smo jo »okrasili« s postojankami, žico, markacijami, posegi, ki jih je težko popraviti. Da se blodika umika v nedostopne kotičke. Da so gozdarji in smučarji vrezali rane, ki se ne bodo zacelile. In da se nekvaliteten obisk zaradi nedelujočega, zastarelega in polastlinjenega sistema triglavskega narodnega parka samo še povečuje.
Če je bil Triglav takrat »stokajoč«, je danes s turizmom in njih (z)vodniki že skoraj na intenzivni negi.
A namesto da bi se vprašali, kako ga razbremeniti, smo mu dali praznik. Kot bi utrujenemu konju namesto počitka nadeli še zlat okras.
Triglav kot božanstvo: komu to koristi?
Praznik Triglava ni nastal iz skrbi za goro. Nastal je iz skrbi za simbol. Za politično uporabnost simbola.
Triglav je postal najbolj priročen skupni imenovalec, nekaj, kar lahko objame vsak politik, ne glede na barvo. Nekaj, kar ne zahteva odgovornosti, ampak samo poklon.
Kot bi rekli v planinskem žargonu: veliko ceremonije, malo varovanja.
Kaj bi rekel Mihelič?
Verjetno bi ponovil tisto, kar je zapisal leta 1993: da smo Slovenci narod gornikov, a da to ne pomeni, da smo narod varuhov gora.
Da smo v treh desetletjih naredili marsikaj dobrega, a tudi marsikaj slabega.
Da smo gore »polepšali« predvsem na papirju, ne pa v resnici. In da je Triglav postal simbol, ki ga je lažje častiti kot varovati.
Borut Peršolja: »Nekoliko sem zadržan do tega praznika, odprl sem danes celo vrsto problemov, ampak dejstvo je, da bo zakon v državnem zboru uveljavljen. Zato je toliko bolj pomembno, katero vsebino mu bomo dali.« … Gorenjski Glas, 14. februar 2026
Triglav ne potrebuje praznika. Miheličevi nasledniki, ki danes pišejo vodnike, bi lahko zapisali isto željo kot jo je on leta 1993 — le da bi jo tokrat podčrtali z rdečim: razširite svoj akcijski radij.
Pustite Triglavu dihati. Nenazadnje: ostanite v svojem močvirju.
PN
