Ko gore in hribi postanejo prostor, ki ga je treba »popraviti«

Leta 2023 (in še danes) se je vsak, ki rad hodi in opazuje, lahko prepričal, da so gozdne ceste in vlake v hribovskem in gorskem okolju vse po vrsti prvovrstni hudourniki. Razdejanja, ki so ga ob bogatejših padavinah te »prometnice« povzročile po dolinah, so povzročila le zlivanje denarja v » nekakšno obnovo«. Ugotavljanja in odpravljanja vzrokov seveda nismo videli, saj to ne prinese nobene materialne koristi »pijavkam,« …

Nekaj odgovorov in opozarjanj na neumnosti, ki se dogajajo v naravnem prostoru, je spet osvetlil Luca Rota. Velja prebrati tudi, da ne živimo več v demokraciji, ampak v časih, ko so mediji povsem obvladani s strani (pre)vladujočih …

Kot piše Luca v prispevku «Che schifo i sentieri di montagna!» se včasih zdi, kot da bi se nekateri upravljavci gorskih pokrajin sramovali prav tistega, kar dela gore goré: tišine, divjine, neudobja, počasnosti. Kot da bi jih motila samotna pot, ki se vije med drevesi, ali ozka steza, ki se izgublja v travah. Kot da bi jim bilo neprijetno, da je narava še vedno narava in ne prizorišče, ki bi ga lahko upravljali z gumbi in preklopniki.
V tem duhu se po italijanskih dolinah razrašča nenavadna miselnost: da je treba gore izboljšati, jih narediti bolj dostopne, bolj udobne, bolj podobne mestom. Da je treba v njih vrisati nove črte, širše, ravnejše, bolj bleščeče. Da je treba naravo »valorizirati«, čeprav ta beseda v praksi pomeni predvsem to, da jo je treba pretvoriti v izdelek, v nekaj, kar se lahko prodaja, oglašuje, konzumira.
Tako nastajajo nove ceste, široke in gladke, speljane skozi gozdove, čez travnike, po pobočjih, ki so bila stoletja nedotaknjena. Uradno naj bi služile kmetom in gozdarjem, a pogosto vodijo v kraje, kjer že dolgo ni več ne kmetov ne gozdarjev. Neuradno pa so namenjene turistu, ki naj bi se po njih pripeljal čim bliže tja, kjer bi moral sicer hoditi.

Gore se tako počasi spreminjajo v kuliso, v prostor, ki naj bi bil prijazen, udoben, predvidljiv. A prav v tem je največja nevarnost: da se izgubi tisto, kar je v gorah najbolj dragoceno — občutek, da si v svetu, ki te presega, ki te ne potrebuje, ki te sprejme le, če ga spoštuješ.
V nekaterih dolinah se ta proces odvija skoraj neopazno, drugje pa z brutalno jasnostjo. Tam, kjer so nekoč potke vijugale med skalami, se zdaj rišejo široke trase, ki se ne trudijo niti prikriti svojega namena. Tam, kjer je bila tišina, se pripravlja prostor za hrup. Tam, kjer je bila pokrajina občutljiva, se vanjo zarezujejo brazde, ki bodo ostale desetletja.

Najbolj boleče pri vsem tem je spoznanje, da se to dogaja v imenu »razvoja«, ki pa v resnici pogosto pomeni le razprodajo. Lokalnim skupnostim ne prinaša novega življenja, temveč nove stroške, nove rane, nove izgube. Gore postajajo prostor, kjer se odločitve sprejemajo od daleč, brez razumevanja, brez občutka, brez ljubezni.
In ko se enkrat zareže prva cesta, pride druga. Ko se enkrat razbije prvo okno, se razbijejo tudi ostala. Tako se začne proces, ki ga je težko ustaviti: pokrajina se navadi na rane, ljudje se navadijo na hrup, narava se umakne.
A gore niso lunapark. Niso prostor, kjer bi morali vsi priti povsod, takoj, brez napora. Niso prostor, ki bi ga bilo treba olepšati, da bi postal privlačen. Njihova lepota je prav v tem, da niso udobne. Da zahtevajo trud. Da te naučijo poslušati, opazovati, čakati.
Ko to pozabimo, izgubimo več kot le poti. Izgubimo odnos do prostora, ki nas je oblikoval. Izgubimo spoštovanje do pokrajine, ki nas je učila ponižnosti. Izgubimo del sebe.
In morda je prav to največje vprašanje današnjega časa: ali bomo gore še znali doživljati kot gore, ali pa jih bomo spremenili v nekaj, kar je podobno vsemu drugemu — in zato ničemur več dragoceno …
Na koncu se Rota vpraša, ali bo kdo sploh imel pogum njegove besede objaviti. Ne zaradi njega, temveč zaradi gora, ki jih brani. Eden od lokalnih medijev je že pokazal občutek in odprl prostor razpravi, drugi pa – upa – bodo sledili istemu zavedanju, da je dolžnost novinarstva poslušati tiste, ki opozarjajo na rane v pokrajini, še preden se te rane spremenijo v brazgotine. Njegova želja je preprosta: da bi se našel kdo, ki bo prisluhnil ne zaradi polemike, temveč zaradi spoštovanja do gorskega sveta, ki ga imamo vsi le v začasnem varstvu.