Trenutki so lahko bežni, prosti, svetli, temni, srečni, prelomni ali zgodovinski. Lahko so trenutki tišine, olajšanja ali nepazljivosti. Čas, ki se zdi zelo kratek, pa je lahko tudi pravi trenutek.
Včerajšnja nesreča, v kateri je ponesrečenka v trenutku nerodnosti zgrmela s poti in se huje poškodovala, je pokazala, da se lahko nerodnost zgodi v pravem trenutku, če se že mora. Bohinjski gorski reševalci sprva niso bili takega mnenja. Že na poti proti postaji so se pripravljali na dolgo pot proti Doliču in še daljši transport nazaj v dolino. Na postaji so te priprave prenesli v fizično obliko in dve terenski vozili, naloženi do vrha, sta se v nekaj minutah odpeljali proti planini Konjščica.
Pravi trenutek? Mogoče. Ob pričetku hoje proti Jezercem so v nerazločnem hreščanju, ki je odmeval iz njihovih postaj, uspeli razbrati pilotove besede, da so h ponesrečenki uspeli odložiti reševalca letalca in zdravnika. Dober znak, a pešaki so svojo pot vseeno nadaljevali. Nikoli ne veš.
Na Jezercu, kjer so imeli za nekaj časa zadnjo možnost, da bi jih pobral helikopter in jih prestavil bližje, so v bolj razločnem tonu zaslišali stavek: “Smo pobrali in smo na poti v Klinični center”. Bohinjski gorski reševalci so se pogledali in si mislili, da je bilo to res hitro. Iz debate pilota in zdravnika je bilo razbrati, da so poškodbe resne in bi bil “talni” transport za ponesrečenko zelo neprijeten. Kako bi bilo reševalcem v tej zgodbi ni bilo bistveno? Verjetno bi se “en mal” namatrali, a tako pač je!
