Primož Blaha se je 20. junija 2026 vrnil na Ojstrnik, da bi po petih mesecih poiskal smučko, ki jo je izgubil v snežnem plazu 31. januarja. Takrat je med turnim smučanjem doživel nenaden zdrs snežne plošče na severni strani gore, kjer je bil sneg suh, napihan in slabo sprijet. Plaz ga je odnesel skozi strm, zaraščen gozd in mu med drsenjem izbil eno smučko, ki je ostala nekje v grmovju pod gozdnim robom.
Junijski povratek je bil zanj predvsem pot iskanja in razumevanja. Na Ojstrnik se je odpravil sam, saj je pričakoval naporno lomastenje po brezpotju. Za pristop je izbral avstrijsko stran in se z gorskim kolesom povzpel iz Blač proti planini Werbutz. Kljub zgodnji uri ga je spremljala sopara, na planinah pa omejeni razgledi zaradi vročinskega vala. Nadaljeval je proti planini Dolinca, kjer se je znašel v labirintu gozdnih kolovozov, ki se na karti zdijo logični, v resnici pa pogosto vodijo v slepe krake. Po nekaj trme in improvizacije je le našel prehod proti severnim travnikom pod smučarskimi tereni.

Od tam je nadaljeval peš po brezpotju do mesta, kjer se je pozimi ustavil plaz. Pogled na strm, gosto poraščen gozd ga je presenetil – težko si je predstavljati, da ga je pozimi prav tam odneslo. A poletni teren je razkril, kako malo je bilo snežne podlage in kako hitro se je lahko napihan sneg odpeljal po gladkih, skritih prehodih med grmovjem. Uhojene živalske stezice so mu olajšale vzpon, hkrati pa so pokazale, kako hitro lahko pozimi izgubiš občutek za dejansko podlago.
Iskanje smučke je bilo neuspešno. Kljub več kot uri prečesavanja pobočja in grmovja je ni našel. Sestopil je nazaj do kolesa in se po planini Dolinca spustil v dolino, kjer ga je končno pričakala hladna voda potoka. Dan je bil naporen, vroč in delno neuspešen, a je prinesel pomemben vpogled: boljše razumevanje terena, razmer in razlogov, zakaj se je plaz sploh zgodil.
Primož je ob koncu poti sklenil, da ima Ojstrnika za nekaj časa dovolj – a hkrati je dobil izkušnjo, ki jo bo v gorah težko pozabil.









Tudi sam sem leta 1998 , marca meseca, sprožil snežni plaz, pobral še dva hribovca (eden je že pokojni prijatelj, drugega sem spoznal med hojo na Kamniško sedlo).
Po kakih stotih metrih, pa se je ustavil.
Zame je bilo to super doživetje, ker sem adrenalinski odvisnež …
Objavil bi še marsikaj, a je tako neverjetno, da mi ljudje ne bi verjeli …