Poročilo o alpinističnem taboru v Chamonixu od 28. avgusta do 4. septembra 1998

Za tabor je bil izbran termin z veliko verjetnostjo stabilnega vremena (konec poletja so nevihte redke) ter zaradi možnosti plezanja skalnih in lednih smeri (kar se ni uresničilo) ob nekoliko nižjih temperaturah. Še najbolj tehten razlog za ta termin pa je bilo dejstvo, da sem si jaz kot edini resen kandidat za vodjo tabora, šele takrat lahko vzel dovolj časa za tako delo.

Posebnih pogojev in starostnih omejitev v razpisu ni bilo, a so se prijavili predvsem mlajši z malo ali nič izkušnjami v pogorju Mt. Blanca.

Prijav ni bilo veliko, zato so se tabora lahko udeležili prav vsi prijavljeni, pa tudi tisti, ki so se za udeležbo odločili naknadno. Mogoče je za dokaj skromen odziv kriva slaba predstavitev tabora na odsekih, ali pa so glavni vzroki drugje (pozen razpis, neugoden termin, preveč poznano pogorje in enostaven dostop, že dva neuspela poskusa organizacije tabora, manj privlačna oblika druženja, premajhna finančna podpora udeležencem, medijsko manj zanimiva akcija, kriza vrednot…)?

V prihodnje je dobro pozvati načelnike naj posebej obvestijo in spodbudijo posameznike za katere sodijo, da jih utegne tabor zanimati, o organizirani in sproščeni obliki druženja kjer vsak deluje samostojno (v skupino prinaša in iz nje odnaša le pozitivne stvari).

Spisek prijavljenih za tabor v Chamonixu

Ime in Priimek	Alpinistični odsek	Leto rojstva	Naslov	Telefon
Marko Prezelj	Kamnik	1965	Kajuhova pot 10, 1240 Kamnik	061 812 828
Jernej Breščak	Akademski AO	1977	Vorančeva 11, Novo mesto	068  21 063
Matej Kovačič	Akademski AO	1977	Muljava 8 a, 1295 Ivančna Gorica	061 776 311
Urban Ažman	Kranj	1976	Višelnica 17, Zg. Gorje 4247	064 725 201
Matej Ražen	Kranj	1976	Naselje Jaka Bernarda 9, 4260 Bled	064 743 264
Grega Vida	Radovljica	1977	Podnart 13, 4244 Podnart	064 730 146
Uroš Vrhunc	Radovljica	1977	Finžgarjeva ul. 3, 4248 Lesce	064 718 272
Mitja Zakotnik	Radovljica	1976	Sr. Dobrava 18, 4245 Kropa	064 736 615
Rok Mlakar	Celje	1972	XIV. divizije 8, Rimske toplice	063 736 059
Jernej Sinkovič	Celje	1976	Pucova 2, 3000 Celje	063 452 561
Rok Dečman	Celje	1978	Miklošičeva 11 b, 3000 Celje	063 483 371
Toni Rotar	Radovljica	1978	Maistrova 1, 4240 Radovljica	064 715 822
Iztok Šeme	Vertikala	1971	Ul. 28. maja 57, 1117 Ljubljana	061 571 319
Miha Marenče	Kranj	1974	Bašelj 37 a, 4205 Preddvor	064 451 508
Marjeta Brežnik	Celje	1969
Alenka Posedel	Celje	1966
Jernej Grudnik	Zgornjesavinjski AK Planika		Okonina 50, 3333 Ljubno ob Savinji	063 841 060
18. Peter Brglez, 19. Franjo Ažman, 20. Andrej Grudnik, 21. Anton Pavlič, 22. Cene Roban, 23. Janez Marolt, 24. Primož Žehelj – vsi Zgornjesavinjski AK Planika

Tabora se je udeležila polovica prijavljenih (vsi do zaporedne številke 11) in še pet, ki se niso pisno prijavili vendar so svoj prihod najavili telefonsko. Tudi to je eden od znakov, da nekateri prijavo razumejo zgolj kot informativno obvestilo. V bodoče zato velja pred realizacijo tabora preveriti resnost prijav in opraviti z udeleženci informativni sestanek.

Spisek udeležencev v Chamonixu

Ime in Priimek	Alpinistični odsek	Leto rojstva	Status	Naslov	Telefon
Marko Prezelj	Kamnik	1965	AI	Kajuhova pot 10, 1240 Kamnik	061 812 828
Jernej Breščak	Akademik	1977	P	Vorančeva 11, 8000 Novo mesto	068 21 063
Matej Kovačič	Akademik	1977	P	Muljava 8 a, 1295 Ivančna Gorica	061 776 311
Urban Ažman	Kranj	1976	P	Višelnica 17, 4247 Zg. Gorje	064 725 201
Matej Ražen	Kranj	1976	P	Naselje Jaka Bernarda 9, 4260 Bled	064 743 264
Grega Vida	Radovljica	1977	A	Podnart 13, 4244 Podnart	064 730 146
Uroš Vrhunc	Radovljica	1977	A	Finžgarjeva ul. 3, 4248 Lesce	064 718 272
Mitja Zakotnik	Radovljica	1976	A	Sr. Dobrava 18, 4245 Kropa	064 736 615
Rok Zalokar	Radovljica	1982	P	Krnica 27 a, 4247 Zg. Gorje	064 725 162
Marko Pogorevc	Radovljica	1973	AI	Alpska 63, 4248 Lesce	064 718 125
Rok Mlakar	Celje	1972	A	XIV. divizije 8, 3272 Rimske toplice	063 736 059
Jernej Sinkovič	Celje	1976	A	Pucova 2, 3000 Celje	063 452 561
Rok Dečman	Celje	1978	P	Miklošičeva 11 b, 3000 Celje	063 483 371
Jaka Jovan	Celje	1978	P	Goriška 10, 3000 Celje	063 471 080
Ines Božič – Skok	Škofja Loka	1962	A	Kopališka 18, 4220 Škofja Loka	064 623 106
Janez Skok	Škofja Loka	1961	A	Kopališka 18, 4220 Škofja Loka	064 623 106

Kronološko poročilo

27. 08.
Vodja tabora, Jernej Breščak in Matej Kavčič smo prišli v Chamonix. Uredil sem režim kampiranja (v kampu »Le Grand Champ« (za hotelom NOVOTEL), 167 chemin glacier de Taconnaz, tel.: 04 50 53 04 83) ter pridobil prve informacije za nemoteno delovanje tabora. Janez in Ines Skok sta v JV steni »Grand Capucin« – 3838 m preplezala smer »Guliverjeva potovanja«.

28. 08.
Vsi udeleženci so prek dneva prišli v kamp.
Jernej Breščak in Matej Kavčič sta zjutraj odidšla plezat v »Igle« s Plan de l’Aiguille, vendar sta zaradi nepoznavanja področja in ambicioznosti brez zadostne informacijske podlage za plezanje, zgrešila načrtovano steno in se po nekaj raztežajih plezanja bogatejša za dragoceno izkušnjo popoldne vesela vrnila v kamp.
Gorenjska in štajerska skupina je popoldne plezala v plezališču »Les Gaillands« v bližini Chamonixa.
Zvečer smo se spoznali med seboj, določili »pravila igre« in skušali opredeliti aktivnosti za prihodnje dni.

29. 08.
Dopoldne sem udeležencem razkazal pomembnejše točke mesta (ENSA, pošta, vodniški urad, PGHM, …) in jim predstavil pomen in načine pridobivanja informacij.
Popoldne sem se pridružil skupini (Jernej Breščak, Matej Kovačič, Urban Ažman, Rok Zalokar, Grega Vida, Uroš Vrhunc, Mitja Zakotnik in Marko Pogorevc), ki je skozi tunel odšla v Courmayeur od koder smo se z žičnico odpeljali do koče Torino.
Matej Raženj, Rok Mlakar, Jaka Jovan in Jernej Sinkovič so odšli na Plan de l’Aiguille kjer so ob jezeru »Lac Blue« postavili šotor, Ines in Janez Skok pa na kočo Argentiere. V dolini je ostal le Rok Dečman, ki se je drugi skupini pridružil naslednji dan.

30. 08.
S koče Torino smo odšli plezat v JV steno »Grand Capucin« – 3838 m (Jernej Breščak in Matej Kovačič ter Urban Ažman, Rok Zalokar in Marko Prezelj) in v JV steno »Pointe Adolphe Rey« – 3535 m (Grega Vida, Mitja Zakotnik, Uroš Vrhunc in Marko Pogorevc). Prva skupina je preplezala kombinacijo smeri »Flagrant delire« – »Švicarska« (450 m, ED inf., 6a, A0) in kombinacijo smeri »Flagrant delire« – »O sole mio« (450 m, ED, 6c,). Z vrha smo sestopili s spusti po vrvi in se pozno zvečer vrnili v kočo Torino. Druga skupina je vstopila v JV steno »Pointe Adolphe Rey«, vendar so zaradi različnih težav (iskanje smeri, nov tip skale, …) obrnili in se vrnili v kočo.
Rok Mlakar, Jaka Jovan in Jernej Sinkovič so plezali v S – steni Grands Charmoz-a (3445 m), smer »Eperon Cordier« (TD inf., 650 m). Po preplezanih 350 metrih (od 8h do 18h) so se preudarno odločili za sestop prek smeri in se z nočjo vrnili do šotora ob jezeru.
Janez in Ines Skok sta plezala skalne smeri nad kočo Argentiere in naslednji dan sestopila v dolino.

31. 08.
Naveze smo nekoliko spremenili, kljub temu pa je večina (Grega Vida, Mitja Zakotnik, Uroš Vrhunc, Urban Ažman in Rok Zalokar) spet odšla plezat v JV steno »Grand Capucin« kombinacijo smeri »Flagrant delire« – »Švicarska« (450 m, ED inf., 6a, A0), ker tura ni zahtevala dodatnih informacijskih naporov – dostop, sestop in natančen potek smeri v steni so že poznali. Dva (Marko Pogorevc in Marko Prezelj) sva odšla plezat v V steno »Pilier des trois pointes« – 3855 m (levo od »Supercouloirja« v Mt. Blanc du Tacul-u) kombinacijo smeri »Tobogan – Puzzle« (400 m, ED inf., 6b,), ostala dva (Jernej Breščak in Matej Kovačič) pa sta splezala po normalni smeri na »Velikanov zob« – 4013 m. Vsi smo uspešno zaključili turo.
Matej Raženj je s Plan de l’Aiguille sestopil v dolino, Rok Mlakar, Jaka Jovan in Jernej Sinkovič so s Plan de l’Aiguille prestavili šotor pod J steno Aiguille du Midi. Tam se jim je pridružil še Rok Dečman.
Jaka Jovan in Jernej Sinkovič sta v J-steni Epron des Cosmiques (3760 m) preplezala smer »La Rebufat« (5c, 120 m).

01. 09.
Vsi udeleženci tabora smo se vrnili v dolino, ker se je v visokogorju vreme nekoliko poslabšalo. Večji del skupine s koče Torino (Jernej Breščak, Matej Kovačič, Rok Zalokar, Marko Prezelj, Grega Vida, Mitja Zakotnik, Uroš Vrhunc in Marko Pogorevc) je po povratku odšel plezat še v steno »Les Vuardes« nad mestom Cluses ob reki Arve. Stene v tej dolini so pretežno apnenčaste in razmeroma dobro opremljene s svedrovci. Naveza »Zakotnik – Vrhunc« je preplezala smer »La Costa« (TD, 250 m, 6a), naveza »Vida – Pogorevc« je preplezala smer »La Costa« z raztežajem težavnosti 6b po smeri »Plenitude«, naveza »Breščak – Kovačič – Zalokar« pa je preplezala dva raztežaja smeri »Christian Anselme« pomotoma nadaljevala en raztežaj po smeri »Fantasia« in izplezala po smeri »Christian Anselme« (TD, 220 m, 6a+/A0). Jaz sem poskrbel le za vodenje in prevoz do izhodišča, ker sem nekaj opreme pozabil v kampu.
Rok Mlakar in Rok Dečman sta imela sprva bolj smele načrte, vendar sta se zaradi slabega vremena odločila za pristop na Mt. Blanc du Tacul. Rok Dečman je po uri hoje obrnil, Rok Mlakar pa je v treh urah in pol prišel sam na vrh in sestopil. Jaka Jovan in Jernej Sinkovič sta poskusila s prečenjem Mt. Blanca, vendar sta se zaradi megle odločila za povratek in opravila pristop na Mt. Blanc du Tacul. Vsi so se v dolino vrnili okrog 17 h.
Janez in Ines Skok sta odšla domov.

02. 09.
Zjutraj so bolj vestni udeleženci tabora najprej pospravili posledice večernega proslavljanja uspešnih vzponov v skupni jedilnici. Rok Mlakar, Rok Dečman, Jaka Jovan in Jernej Sinkovič so odšli domov.
Ostali smo ponovno odšli plezat v stene nad dolino Arve.
Naveze »Vida – Breščak«, »Vrhunc – Pogorevc«, »Zalokar – Ražem« in »Zakotnik – Kovačič« so plezale v stenah »La Duchere«, vsaka naveza po dve smeri dolžine 150 metrov, ocenjene od 6a do 6b+.
Urban Ažman in Marko Prezelj sva v Z ostenju »La Maladiere« preplezala 270 metrsko kombinacijo smeri »Indiana jaune«, (6 raztežajev, do 6b+) in smeri »Vade retro Satanas« (štiri raztežaje, do 6c).

03. 09.
Zjutraj je deževalo, vendar se je že opoldne zjasnilo. Domov odidejo Urban Ažman, Matej Ražen, Marko Pogorevc, Grega Vida, Uroš Vrhunc, Rok Zalokar in Mitja Zakotnik. Matej Kovačič z navdušenjem obišče knjižnico ENSA kjer najde obilo koristnega branja.
Jernej Breščak in Marko Prezelj sva odšla plezat v plezališče »Malsaire« kjer sva plezala v krajših smereh do ocene 7a+.

04. 09.
Tabor smo očistili in zapustili še zadnji trije (Jernej Breščak, Matej Kovačič in Marko Prezelj).

05. 09.
Vsi udeleženci tabora smo se vrnili domov. Matej je štopal, Jernej in jaz pa sva se na poti domov ustavila še v plezališču Lumignano pri Vicenzi kjer pa se zaradi močnega dežja nisva mogla naplezati.

Tabor je pokazal nekaj izrazitih značilnosti

• Tabora so se udeležili predvsem mlajši (najmlajši je imel 16 let), ki so v organizirani aktivnosti videli možnost za sproščen obisk njim manj znanih gora.
• Pred odhodom je bilo nekaj manjših problemov s prevozom (nekateri so nameravali potovati z vlakom), ki smo jih uspešno rešili z združevanjem prijavljenih (tistih s prevozom in tistih brez prevoza). Bila je tudi potreba po organizaciji prevozov v času tabora.
• Predvsem mlajši so še pred začetkom tabora izpričali precejšnjo lakoto po informacijah, kar kaže na to, da bi lahko KA zadolžila nekoga, ki bi prek celega leta skrbel za informacijsko pomoč alpinistom.
• Skoraj polovica udeležencev (sedem) je bila pripravnikov. Potrebne bi bile uradne prijave odsekov s pisnim jamstvom o usposobljenosti in znanju prijavljenih, saj se je pokazalo, da nekateri nimajo osnovnih tehničnih znanj za hojo po ledeniku.
• Ideja o druženju ljudi je popolnoma uspela. Skupinska motivacija pa je učinkovala bolje kot sem pričakoval. Udeleženci tabora so posredno spodbujali drug drugega in z neposredno primerjavo ustvarili razmeroma sproščeno vzdušje. Nova znanstva, ki so se rodila na taboru so prispevala k novim načrtom mešanih navez v prihodnosti.
• Ta vrsta druženja je veliko prispevala k medsebojnem spoznavanju in spoznavanju gorstev, manj pa k pridobivanju tehničnega znanja – v primerih, ko sem se jaz pridružil posameznikom sem skušal predvsem poudariti praktično uporabo znanja.
• Potreba po organizaciji tabora v bodoče je bila med udeleženci jasno izražena.

Udeležencem tabora sem skušal nazorno pokazati, da so lahko zanimivi tudi cilji, ki niso tako opevani, da je dobra družba pomembna za občutek varnosti, in da uspeh ne pomeni le absolutnega dosežka, pač pa tudi dobro voljo in počutje ter veselje do varnega gibanja v času ture – občutek, da smo dali vse najboljše od sebe. Posredno se je skozi to kazalo tudi osebno vrednotenje posamezne ture.
Svoje poglede na alpinizem sem bolj neposredno lahko posredoval le tistim s katerimi sem šel skupaj v gore. V bodoče je priporočljivo, da sta na takem taboru vsaj dva, ki lahko vsem interesentom posredujeta različne alpinistične poglede in izkušnje.
Ideja srečanja je bila predvsem usmerjena v spoznavanje področja kjer so se in se še preizkušajo vsi svetovni alpinisti. Področja, ki ga alpinist današnjega časa ne more kar prezreti. Druga, enako pomembna ideja je bilo nekoliko pozabljeno druženje slovenskih alpinistov v manj poznanem okolju in s tem izkoriščanje vseh dobrih lastnosti skupinske motivacije.
Namen srečanja je bilo tudi pokazati mladim kje in kako lahko pridejo do informacij ter jim skušati čim bolj predstaviti pomen dobre informacije, ki ob zanemarjanju pogosto botruje različnim težavam. Najbolj pomembno pa je bilo navajanje na samostojen in odgovoren pristop k turam v razmeroma neznanem pogorju. Poudarek je bil torej predvsem na pridobivanju izkušenj za samostojno aktivnost in ne na težnji k uresničevanju nekih medijsko zvenečih dosežkov.
Posebno pozornost sem torej posvetil pristopu k turi skupaj s pridobivanjem informacij za kar je treba žrtvovati tudi nekaj časa, ki se ob dobri pripravi na turo kasneje lahko povrne (dobro informacijsko podkovan alpinist je upravičeno bolj samozavesten, hitrejši in s tem tudi varnejši). Posebej smo se držali pravila, da je treba načrtovano turo posebej vpisati v zvezek s poudarkom na predvideni uri povratka. Po turi je večina vpisala tudi svoj komentar. Vsi udeleženci tabora so spoštovali »pravila igre«, ki smo jih določili na začetku.
Pokazalo se je, da so udeleženci potrebovali in pričakovali sproščeno obliko vodenja in svetovanja. Žal pa jih jaz nisem mogel takoj ciljno usmeriti, ker jih nisem poznal.
V začetku sem jim predstavil le splošne informacije s posebnim poudarkom na celovitem pristopu k določenem vzponu, ki je v obiskanih gorah le en del celotne ture pri kateri je treba poleg priprav posebno pozornost posvetiti vsaj še dostopu in sestopu.
Tisti, ki so se na določeno področje podali sami, so sicer dobili dragocene (in najbolj trajne) izkušnje s pomočjo rekla »na napakah se učimo«, tisti katerim sem se pridružil jaz, pa so se obnašali precej samozavestno in na koncu relativno poceni prišli do novih izkušenj in informacij.
Razmišljanja: »Če bo šlo kaj narobe, imamo pomoč v bližini.« niso glasno izražali, so ga pa močno izžarevali. Zato mislim, da je prisotnost starejšega v njihovi bližini na njihovo samozavest delovala zelo pozitivno. Poleg tega je imela skupina sama po sebi podoben učinek na izbiro cilja in motiacijo.
Jaz sem skušal delovati čim manj pokroviteljsko in čim bolj svetovalno. Kako sem uspel v tem hotenju lahko ocenijo udeleženci tabora.
V začetku so zaradi res lepega vremena nekateri delovali nekoliko zaletavo – zelo se jim je mudilo v stene, ker so se bali, da se bo vreme hitro poslabšalo. Dajali so tudi vtis, da jih zanimajo predvsem razvpiti cilji (Dru, Mt. Blanc, …), čeprav še niso imeli osnovnih predstav o celotnem pogorju in trenutnih razmerah. Na koncu se je vsak zase relativno srečno in uspešno umestil »v prostor in čas«.
Upam, da sem jim na sproščen način uspešno pomagal okusiti drobec zanimivosti, razsežnosti, pestrosti pa tudi nevarnosti in zahtevnosti pogorja okrog Mt. Blanca.
Lahko zapišem, da smo imeli precejšno srečo z vremenom in manjšo smolo z razmerami na ledenikih in v lednih stenah, ki so bile zaradi visokih poletnih temperatur dokaj suhe ter zato nevarne za plezanje. V takih razmerah so bile primerne edino skalne stene in grebeni, ki niso izpostavljeni padajočemu kamenju in ledu. Široke krajne poči so v nekaterih stenah predstavljale resen problem. Glede na vse našteto so udeleženci tabora opravili primerne vzpone, čeprav se niso lotevali daljših in bolj kompleksnih tur, ki bi bile v danih razmerah zagotovo nad njihovimi trenutnimi izkustvenimi sposobnostmi. Mislim, da so si postavili solidne temelje za bodoče obiske pogorja.
Prvi dan smo se skupaj sprehodili skozi Chamonix. Obiskali smo poslopje ENSA s knjižnico, ki je prava zakladnica alpinističnih informacij, preučili smo maketo pogorja in se seznanili z glavnimi alpinističnimi cilji, obiskali smo vodniški urad, pokazal pa sem jim tudi glavne točke in napotke za čim cenejše in udobno bivanje v okolici Chamonixa. To dopoldne je bil poleg večernega sestanka tudi edini čas, ki smo ga porabili za splošno skupinsko informiranje, saj sem moral prvi dan počakati, da so vsi prišli v kamp.
Po prvih turah se je v visokogorju vreme nekoliko pokvarilo zato sem udeležencem tabora predstavil še odlične možnosti plezanja v dolini reke Arve, petdeset kilometrov zahodno od Chamonixa. V večini področij, ki smo jih obiskali smo plezali več raztežajev dolge smeri, ki so opremljene s svedrovci in ponujajo »športno« nadomestilo za aktivnosti ob slabšem vremenu okrog Mt. Blanca.
Takšna oblika organizirane aktivnosti se je pokazala kot zelo koristna. Mislim, da so mladi neposredno in poceni prišli do koristnih informacij, ki jih bodo s pridom lahko uporabili v prihodnje, ko bodo pogorje obiskali samostojno in bodo upravičeno imeli tudi resnejše ambicije. Prepričan sem, da bodo marsikatero tudi uresničili.
Poleg določene stopnje samozavesti so namreč pridobili tudi dober pregled nad cilji za prihodnje obiske. Izkoristili so vse prednosti skupine, se posredno spodbujali in se spoznali med seboj.
Edino resno pripombo lahko dam le na vzdrževanje osnovnih norm čistoče v kampu in v koči Torino. Pokazalo se je, da je na tem področju skupinski duh deloval negativno. Skupna jedilnica je bila v kampu in v koči Torino po polnih želodcih mladih slovenskih alpinistov običajno umazana (nepospravljena posoda, hrana in ostanki hrane, embalaža, …). To verjetno ni bil najbolj učinkovit prispevek k promociji našega alpinizma in akterjev le tega.
Nekaj problemov je bilo tudi s pošiljanjem pisnih poročil po končanem taboru. Zadnje poročilo sem prejel 2. novembra.
Predlagam, da se takšen tabor organizira dvakrat letno in postane ena od prednostnih akcij KA.

Moji predlogi pa so naslednji:

• Dobro je organizirati tak tabor vsaj dvakrat letno (v dveh terminih) na dveh različnih področjih (Chamonix, Švica, Dolomiti, Avstrija, …).
• Na taboru naj sodelujeta vsaj dva v vlogi vodje, ki opravljata svetovalno vlogo in se lahko dopolnjujeta.
• Razpis in izbor za vodje tabora mora biti zaključen pred razpisom za udeležence, ki mora biti objavljen najkasneje do konca maja.
• Idealno je, da se tabora udeleži vsaj polovica takih, ki področje že nekoliko poznajo in polovica takih, ki področja sploh ne poznajo. V prvem delu tabora bi se lahko pomešali med seboj in si tako izmenjali izkušnje.
• Vsi pripravniki bi morali v prihodnje prinesti pisno potrdilo svojega odseka o tehnični usposobljenosti za gibanje po ledeniku (hoja, reševanje, nevarnosti, …) oziroma priti v spremstvu alpinista.
• V bodoče velja razmisliti tudi o organizaciji transporta in poskrbeti, da bo imel vsak udeleženec zagotovljen neodvisen prevoz tudi v času tabora.
• Zaradi organizacije in odnosov na taboru, je priporočljivo opraviti uvodni sestanek na Planinski zvezi Slovenije pred odhodom. Tako je izkoristek časa na taboru lahko večji.
• Bivanje v kampu je bilo udobno in prijetno. Dobil pa sem tudi uporabne informacije o možnosti organiziranega bivanja v ENS-i. Ob predhodni rezervaciji s strani planinske organizacije je cena za polni penzion v dvoposteljnih sobah s tušem med 135 in 150 francoskimi franki. Mislim, da je to zelo ugodna cena, ker ob odhodu v gore priskrbijo tudi zadostno količino suhe hrane. Poleg tega pa je na voljo tudi prostor za morebitna dia predavanja in podobno.
• Komisiji za alpinizem predlagam, da v prihodnje nameni več sredstev za boljši informacijski in izkustven pretok informacij na mlajše alpiniste. S tem mislim, da jim ni potrebno v izrazito večji meri pokrivati neposrednih stroškov pač pa jih bolje oskrbeti s čim boljšimi informacijami in izkušenimi alpinisti. Neke vrste vodniška oskrba bi bila poleg pokritja stroškov bivanja in morebiti prevoza, zagotovo dovolj močan motiv za udeležbo mladih alpinistov na takem taboru.
• Glede na to, da so sredstva, ki so bila letos namenjena za to akcijo (400.000 SIT) še ostala, predlagam, da Komisija za alpinizem kupi fotokopirni stroj, ki bo pretok informacij olajšal. Če to ni mogoče naj se preostanek denarja (120.000 SIT) nameni za organizacijo skupnega srečanja vseh udeležencev letošnjega tabora.

Nekaj stališč iz poročil udeležencev:

• Teden, ki smo ga preživeli skupaj je bila ena najlepših »plezarij«, kar sem jih kdaj doživel.
• Tabor je bil izvrstno pripravljen.
• Po tem taboru imam že veliko boljšo predstavo o celotnem masivu …
• Prvi dan sva se sicer precej izgubila, vseeno pa sva dobila prvi vtis o plezanju v granitu.
• V mislih smo imeli predvsem pristop na Mt. Blanc in s tem doseganje osebnega višinskega rekorda. Prav tako smo hoteli videti kako naše telo deluje na takih višinah.
• Mislim, da bi bil tabor lahko finančno nekoliko bolj podprt.
• Glede na to, da smo se tabora udeležili predvsem študentje, bi se lahko povrnil del stroškov (potovanje, žičnice, spanje v kočah, …)
• … vodja tabora se je kot poznavalec hribov in samega mesta ter v alpinističnem duhu zelo izkazal s čimer nam je prihranil mnoge nevšečnosti.
• Za nas, ki smo bili prvič v Chamonixu, bi se lahko naredil izbor primernih ciljev – smeri od pete stopnje navzgor.
• Pred odhodom naj bi se poslal spisek priporočljive opreme za plezanje v granitu (zatiči, metulji, veliko trakov in prusiki) z opozorilom, da je potrebna tudi zimska oprema.
• Posebno koristni so bili nasveti in način razmišljanja vodje tabora.
• Na taboru mi je bilo všeč, da si od nas zahteval kar največ samostojnosti pri izbiri in iskanju smeri pa tudi sicer.
• Spoznali smo tudi, da se kljub nekoliko slabšim razmeram v visokih hribih, v Chamonix-u lahko do sitega naplezaš.
• Vodja nas je naučil, da je potrebno naštudirati dostope in sestope in jih vkalkulirati v čas ture.
• Vzdušje na taboru je bilo zelo pozitivno, ker smo se člani ter vodja tabora zelo dobro razumeli.
• Sam tabor, način delovanja in potek mi je bil zelo všeč, zato upam, da bo PZS še večkrat organizirala podobne tabore.
• Mogoče sta nam prva dva dneva potekala prepočasi. Ogled mesta bi lahko opravili že prvi dan.
• Edina nesoglasja so nastala zaradi »štale« v taboru, vendar smo se tudi pri kuhanju in čistoči trudili po najboljših močeh.
• Naj izrek vodje tabora: »Štala, fantje štala, pospravt!« dan na dan.

Svoja opažanja in ideje v zvezi s taborom sem pripravljen predstaviti tudi osebno članom komisije za alpinizem ali morebitnim kandidatom za vodje podobnega tabora.

Smatram, da je tabor uspel in bil relativno poceni (skupen strošek tabora je bil 280.900 SIT), čeprav je res, da je to stvar usmeritve Komisije za alpinizem.

Marko Prezelj
Kamnik, 3. novembra 1998