Porezen

Visok, na samem stoječ gorski mejnik med Primorsko in Gorenjsko je. Od glavnega grebena Julijcev ga loči sedlo Petrovo Brdo, kjer se proti jugu začne dvigati izrazit greben z vzpetinama Hoč in Pohoški Kup prav na vrh. Globoka travnata in gozdna pobočja se z mu z vrha spuščajo več kot kilometer globoko k Zadnji Sori v zatrepu Selške doline, v Baško grapo in preko južnega predvrha Medrce, sedla Velbnika in razvlečene Cimprovke na Cerkljansko. Njegova vznožja so zgled kultivirane krajine, kjer oko ne najde še tako skromne ravnice v sicer strmem in grapastem svetu, na kateri bi ne stalo človeško selišče, vzhodno Poreznovo predgorje pa daje prekrasno sončno lego najbolj razpršeni slovenski gorski vasici – Davči, od koder se široko grebensko sleme nadaljuje k smučarskemu Črnemu vrhu in vsakršnih sredogorskih zanimivosti polnemu Blegošu. Na jugu, pod Davčo in Novaki v tesni soteski Pasici Partizanska bolnica Franja spominja na izjemna človekoljubna dejanja in hkrati opominja človeški rod pred nesmisli in norostmi vojne.

Z izhodišči Porezen res nima zadrege, kajti poti, takih označenih in vseh drugih, uhojenih s pastirsko ali lovsko nogo, je preveč za tukajšnje kramljanje o tej postavni gori. Zato poglejmo najprej, kako bomo na Porezen zlezli s severne strani, s Petrovega Brda (803 m). Od prijazne planinske kočice na križišču cest v Baško grapo, na Sorico in navzdol proti Železnikom, se odpravimo po ozki cesti naravnost proti jugu, mimo domačij Grohar, Zalodnikar, Plašajtar in Rovtar (do sem in še nekoliko više, do Podhočarja, se lahko pripeljemo z avtom), od tod pa naravnost po grebenski poti pod Hočem (1514 m) in mimo Podhoškega Kupa (1542 m) do Koče na Poreznu (1590 m), od koder je le še nekaj nekoliko daljših korakov do vrha, k spomeniku, ki na pogorišču nekdanje koče (zgorela je med drugo svetovno vojno) spominja, tako kot Franja globoko spodaj, na vojne nesmisle. Porezen je izrazit razgledni balkon, pomaknjen daleč na jug, stran od osrednje gmote Julijcev, zato so razgledi z njegovega vrha brez meja, razen tistih na obzorjih. Na eni strani triglavska visokogorja in dolomitske ostrice, na drugi strani pa notranjska gozdna prostranstva z ljubko kraško skrivnostnostjo, preden vse skupaj ne zdrkne v jadransko valovje Tržaškega zaliva.

Z juga bomo na Porezen krenili iz Novakov (452 m), pri Podnjivču zapustili pot k Franji in jo ubrali na zahod v Poljane, kjer se bomo med Drnovo (1004 m) in Slevo (834 m) združili s potjo, ki pripelje s Cerknega prek Labinja. Potem pa le še navzgor k severu, pod Cimprovko z najvišjo vzpetino Kopo (1360 m) na Velbnik 1331 m) in prek Medrce (1410 m) na vrh.

Porezen je res gora – spomenik, žal gre predvsem za spomin na vojno. Danes, po tolikih desetletjih hoja mimo vojaških utrdb, bunkerjev in strelskih jarkov sicer izgublja na resnosti in tragičnosti in postaja vse bolj zanimiva zgodovina, kot tista po gorah nad Sočo, ki je še četrt stoletja starejša, vendar občutljivejšega popotnika še vedno nagovarja k razmisleku o končnih smislih človekovega početja.

O Poreznu je napisanega več kot bi tu lahko omenili, zato opozorimo le na dva zelo pregledna zemljevida: Škofjeloško pogorje 1:40.000 ter Idrijsko in Cerkljansko 1:50.000.

Mitja Košir 

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja