Slovenec, 30. avgusta 1899 (dLib.si)
Poroča se nam iz Kranjske Gore: Že več let je obiskovala razna letovišča radovljiškega okraja dunajska učiteljica iz okraja Hitzing, gospodična Ivana Stein. Tudi letos je prišla na Gorenjsko in sicer v Rateče. Bila je jako dobra turistinja, obiskala je baje celo Monte Roso in Ortler; tudi na Kranjskem je bila na mnogih gorah, celo na Triglavu. V soboto zjutraj pa se je napotila še pred 6. uro zjutraj, čeprav se ji je to opetovano odsvetovalo, sama brez vodnika na Ponco. Predno je šla od doma, zapisala je v spominsko knjigo slov. plan. Društva kjer se podpisavajo tujci, sledeče besede: 26. august 1899. Vor 6 Uhr Früch von Ratschach aufgebrochen; gegen 8 Uhr von hier aus allein den Weg über die »Ponca« angetreten. — Du Schicksalslenker alles Lebenden, Dir gehör ich an; Führ’ mich unversehrt nach Ratschach ohne Mann!
Johanna Stein
Prosila je razen tega pred odhodom neko žensko, naj se zanjo moli pri sveti maši. Slutila je torej nekako že naprej, da se ji utegne kaj pripetiti. Značilno je to, da ni nobenemu svojih znancev povedala, kam gre; le ženi, pri kateri je stanovala, je naznanila, da gre na Ponco; najbrž se je bala, da bi jo pregovorili, naj opusti svojo namero. Dospela je srečno na vrh Ponce; od tod je hotela iti k Belopeškim jezerom. Z vrha se precej daleč doli vidi lepa ravninica, in človek bi mislil, da se prav lahko pride do nje. V resnici pa je proti omenjeni ravnici globok prepad, in tako je prišlo, da je učiteljica padla ob navpični steni navzdol proti ravnini na kup kamenja in se ubila. Brez dvoma je morala biti takoj mrtva. Truplo je jako poškodovano. To se je moralo zgoditi že v soboto ; kajti od jedil, treh jajc, nekaj kruha in steklenice mleka je bila použila le eno jajce ; steklenica je bila seveda popolnoma razbita. Pokojnica je bila 57 let stara, jako krepka in zdrava, pa silno nervozna. Bila je jako izobražena ženska in dobrega srca; od svojega zaslužka pošiljala je svojim nečakom, ki na Dunaju študirajo, in dajala revežem in otrokom. Delovala je nenavadno navdušeno za slovesno otvoritev koče slovenskega plan. Društva v Planici, dasi je bila Nemka. Vsem se zdi nerazumljivo, kako je imela pogum, da je prišedsi po zaznamovani poti srečno na vrh, šla na drugo stran navzdol proti Belopeškim jezerom, kjer sploh nobene zaznamovane poti ni in kamor celo izkušen turist ne gre brez vodnika.
Pogrešali so gospodično že v soboto zvečer ; ker jo pa drugo jutro ni bilo, poslal je domači rateški župnik gospod Lavtižar, ki je sam jako dober turist in si je že veliko zaslug nabral za Slov. plan. društvo, štiri rateške izkušene može po njo, ki je pa niso dobili. Vsled naloga podružnice radovljiške slov. plan. društva zbral je učitelj meščanskih šol na Dunaju, g. Ivan Vrščaj, bivajoč v Ratečah na počitnicah, sedem izkušenih vodnikov in vodil ekspedicijo ponedeljek ob 4ih zjutraj na Ponco. Malo kasneje je snoval načelnik radovlj. podruž. slov. plan. društva partijo za nevarno, skoraj nemogočo pot raz Ponco proti Strugi v smeri proti Mangartu, na katerega se je tudi že prej odpravljala.
Ker pa je ta partija kmalu srečala odposlanca ekspedicije v Rateče, se je vrnila. Eden oddelek je šel iz doline Planice na Ponco, drugi pa od belopeške strani, s katerim je šel g. Vrščaj. Ti so našli nesrečnico na omenjenem kraju. Gospod Vrščaj jo je takoj spoznal. Pri sebi je imela daljnovid in 55 kr. v denarnici. Z velikim naporom in v vedni nevarnosti so jo spravili ob 9. Uri zvečer v rateško mrtvašnico. Vse vodnike in nosilce je radovljiška podružnica slov. plan. Društva bogato odškodovala za njih nenavadno veliki napor.
Pogrebne stroške je prevzela rateška občina. Ta nesreča naj bo nov opomin takim hribolazcem, ki hodijo nezadostno preskrbljeni brez vodnika na neznane gore in nevarna pota. — Radovljiška podružnica »Slov. plan. društva« položi v nedeljo 3. septembra pred odhodom k otvoritveni slovesnosti kočice v Planici venec planinskih cvetic na grob ponesrečene turistinje ; pevski zbor jej zapoje žalostinko.