Slovenske novice 15. avgust 2021
NA VRHU TRIGLAVA
Sedmega avgusta 1895 so ga postavili, 22. pa slavnostno odprli. Župnik si je denar sposodil od nečakinje.
»Dne 7. avgusta 1895 opoldne je prvikrat solnce obsijalo najvišjo stavbo na Slovenskem,« je javnosti, predvsem planinski, s tistim časom primerno zamudo objavil Planinski vestnik, glasilo Slovenskega planinskega društva in potem še dolga desetletja glasilo njegove naslednice, Planinske zveze Slovenije. Isto leto, ko je začel izhajati, 1895., je nekaj številk prej sporočil svojemu hribovskemu občinstvu, da »je dobro znani slovenski rodoljub in turist velečastni gospod Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, v čigar župniji stoji deloma slovenski (take so bile takrat meje, op. a.) velikan Triglav, sprožil drzno misel, vrhu Triglava postaviti majhen stolp. Marsikomu se morebiti zdi ves načrt neizvršljiv, a jekleni vztrajnosti in požrtvovalnosti g. župnika se bode gotovo posrečila izvršitev te čudovite stavbe, katero bode postavil g. Aljaž ob svojih troških.«
Starši umrli v nesreči
Pravilno bi moralo pravzaprav pisati »ob troških Aljaževe nečakinje in kuharice Marije Žagar«. Z denarjem, ki mu ga je posodila, je namreč okrog Triglava postavil del sedanje »triglavske infrastrukture«, ki se imenuje po njem, nobenega dvoma pa ni, kot je tudi sam napisal, da »bi brez tebe, Micka, pol manj naredil po planinah«. Najmanj pol turna na najvišji točki Slovenije je torej Mickinega.
Marija in njena sestrica Manca sta v zgodnji mladosti ostali siroti, ko so se njuni starši smrtno ponesrečili med prevozom bruna za kozolec. Žagarjevo kmetijo so morali prodati, denar so naložili v banko na hčerkini imeni, strica Jakoba Aljaža pa imenovali za skrbnika sirot in njunega denarja. Aljaž, ki so ga takrat poslali za kaplana v Tržič, ju je vzel s seboj, z njim sta odšli še na Blejsko Dobravo, kamor je bil premeščen, takrat 20-letna Micka pa je šla z njim tudi leta 1889, ko so ga poslali za župnika na Dovje. Tam je bila njegova kuharica, »v prostem času« odlična korovska pevka, citrarica in organistka, vodila pa je tudi cerkvene zborovske pevske vaje. Nobenega dvoma ni, da jo je teh veščin naučil stric.
Ko se je zamisel o stolpu na vrhu Triglava začela uresničevati, je bilo treba seči v žep; kleparski mojster Belec iz Šentvida pri Ljubljani, ki ga je izdelal po Aljaževih načrtih, seveda ni živel od idealov. Še najmanjši strošek, en goldinar, je bila 16 kvadratnih metrov velika parcela na vrhu gore, ki jo je Aljaž odkupil od desetih članov srenjske skupnosti Dovje. Čeprav so na to kupo-prodajno pogodbo prilepili predpisani kolek, je šlo le za simbolni dokument, saj prepisa ni bilo mogoče izvesti. Tako je zapisal Aljažev biograf Janko Mlakar, sicer oče znamenitega Trebušnika, ki je po svoje hodil na Triglav. Aljaž je bil torej le lastnik stolpa na gori.
Še istega leta 1895 je uradno svoje imetje na Triglavu podaril Slovenskemu planinskemu društvu, kar je lastnoročno zapisal v Dovško župnijsko kroniko: »Turn sem podaril Slovenskemu planinskemu društvu.« Zemljišča na vrhu gore ni niti omenil, ker svet, na katerem stoji stolp, pač ni bil nikoli njegov. Pravzaprav pa bi se morala s tem dejanjem vsaj strinjati tudi plačnica Micka, saj je ona pokrila vse stroške za izdelavo in postavitev stolpa.
Pel ji je podoknice
Aljaževa nečakinja, ki je bila prikupnega videza in družabna, v razmerjih s fanti ni imela sreče. V resni zvezi je bila z nekim Bavarcem Hansom, ta se je tik pred načrtovano poroko smrtno ponesrečil v Karavankah. Potem je mičnemu dekletu dvoril neki Čeh, zaposlen pri gradnji cestnega predora pod Ljubeljem, ki ji je pel in igral podoknice, in je menda Aljaž nečakinji večkrat rekel, naj se mu čim prej pokaže, »da ne bodo ljudje mislili, da so podoknice namenjene meni«.
Serenade so se končale, ko so Čeha premestili na Tirolsko. Slednjič je bila Micka v najresnejši zvezi z Mojstrančanom Poštbarjevim Janezom in predvsem takrat, pa tudi že večkrat prej, je svojega strica spomnila, naj ji vrne sposojeni denar. Ko so njenega ženina vpoklicali v vojsko, tam je bil ranjen in je zaradi gangrene umrl, nesrečno dekle ni več mislilo na poroko. Nikoli se ni poročila. Do Aljaževe smrti je bila njegova kuharica, farovška Micka, potem se je preselila h Golobovim na Dovje, zadnja leta pa je preživela v revščini in pomanjkanju v jeseniški hiralnici, tam je 15. februarja 1952 tudi umrla. Medtem ko so strica Aljaža 4. maja 1927 z vsemi častmi pokopali na dovškem pokopališču, po naročilu dovškega kaplana Pečariča pa so odnesli na Triglav črno žalno zastavo in jo obesili na Aljažev stolp, kar je bil edinstven dogodek, so ubogo Micko na istem pokopališču pokopali brez pogrebcev v grob, ki še dandanašnji nima nagrobnika z njenim imenom.
Dolgoletni predsednik Planinskega društva Kranj in nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije Franci Ekar, ki zadnja leta išče luknje v slovenski planinski zgodovini, meni, da bi se spodobilo farovški Micki po več kot pol stoletja od smrti vsaj na grob na Dovjem, če že ne celo na Aljažev stolp na Triglavu zapisati ime. Prav tako bi bilo treba slovenski javnosti vnovič povedati, da je Aljažev stolp last Planinske zveze Slovenije, se pravi vseh slovenskih planincev; če je že bil razglašen za spomenik državnega pomena, še ne pomeni, da ga je bilo treba podržaviti.
Marjan Raztresen
