Glas, 30. marec 1974
Lavinski odsek pri Gorski reševalni službi na Jesenicah je edini pri nas — Enajst lavincev je s svojimi psi u stalni pripravljenosti — Anton Novak in Borut Razinger uspešno sodelovala pri reševanju dveh mariborskih alpinistov, ki sta se ponesrečila februarja v Prokletijah
Lon in Don, nemška ovčarja in imenitna lavinska psa, sta poskakovala okrog svojih gospodarjev — Antona Novaka in Ignaca Hrovata — ko smo merili korake proti Hrovatovi hiši v Jeseniških Rovtih. Uživajoč prostost sta se precej oddaljila, a sta se že na prvi klic vrnila. Psa kot mnogi drugi, ki jih lastniki po mestnih ulicah vodijo na sprehode, bi rekli, a bi se pošteno zmotili. Lon in Don pa psica Sidra in še drugi »člani« lavinskega odseka na Jesenicah so tako izvrstni lavinski psi, da jim ni enakih. Nekako krivični bi bili, ko ne bi omenili tudi njihovih prednikov, ki so se v preteklih letih v marsikateri akciji reševanja imenitno izkazali: Hrovatov pogumni Črt, na primer, ali Činč in drugi. Dostojanstveno in upravičeno so ti psi in seveda tudi sedanji nosili posebne značke gorske reševalne službe, kajti vedno znova so dokazovali svoj pogum in vztrajnost.
Seveda pa ne sodelujejo samo psi v reševalnih akcijah. Šele pod vodstvom svojih vodnikov, ki morajo biti dobri gorski reševalci, lahko pokažejo lavinski psi vse svoje sposobnosti. Povsem napačno je mnenje in prepričanje, da lahko vsakdo, ki ima dobrega psa-slednika, rešuje izpod sneženih plazov. Nekdo, ki na nevarnih plazovih ne zna pravilno ravnati, ki ne pazi na svojo varnost in ki ni dovolj telesno vzdržljiv, se akcij nikakor ne more udeleževati. Lavinski pes tudi ni pasma psa kot nekateri zmotno mislijo. Lavinski pes je šolan pes, a ne popadljiv, odličen sledar, z obilo telesne vzdržljivosti in ubogljivosti. Najpogosteje je to nemški ovčar, ki se precej giblje in je tudi zadosti močan. Ni nujno, so dejali v našem pogovoru Ignac Hrovat, Janez Ramuš in Anton Novak, da je pes čiste pasme. Že odlične ovčarje so imeli, ki niso bili plemenitega rodu, a so bili odlični!
Torej, če hočete s svojim psom sodelovati v raznih akcijah — mnogi člani Kinološke zveze bi radi sodelovali — potem se boste morali vključiti kot pripravnik v naše alpinistične odseke in napraviti izpit. Vsako drugo leto boste s svojim psom morali izpit obnavljati tako, kot ga morajo sedanji jeseniški lavinci. Sami boste morali znati psa pravilno voditi’ in usmerjati na lavini, opraviti izpit iz prve pomoči in reševanja ter obenem skupaj s svojim štirinožcem poiskati na plazu dva zasuta ponesrečenca in dva njegova predmeta. Če vam bo šlo vse po sreči, potem boste prejeli za svojega psa oceno zelo dobro. Skratka: odločila bo predvsem iskalna sposobnost psa in vaše ravnanje.
Vendar jeseniški lavinci svetujejo: če imate zares odličnega psa slednika ki obvlada vaje poslušnosti, sami pa nikakor ne bi mogli postati član gorske reševalne službe, se ukvarjajte s psom naprej, kajti lahko se zgodi, da se boste nekoč znašli nekje, kjer bo potrebna vaša pomoč. Očividec, pravijo, lahko naredi več kot vse poznejše reševalne akcije. Psa lahko dobro izvežbate tudi po nasvetih iz knjige Plazovi, ki je že na naših knjižnih policah. Predvsem je najbolje, da se pes veliko giblje v goratem svetu in da ga vzgajate sami, kajti tako boste največ dosegli.
IN KAKO DELA LAVINSKI ODSEK NA JESENICAH?
»Odsek smo ustanovili leta 1951,« pravita predsednik Janez Ramuš in prvi in dolgoletni član Ignac Hrovat, »ustanovili smo ga na pobudo alpinista Uroša Zupančiča, ki je vabil tedanje planince, da bi se zbrali v okviru lavinskega odseka. Prva dva člana sta bila Ignac Hrovat in Niko Bernard starejši, ustanovni občni zbor smo imeli v Kamniški Bistrici. Pozneje so se včlanili tudi drugi kot Marjan Perko iz Tržiča, Škerleb, Franc Krajnar (ki je odsek dolgo časa vodil) in Zvone Ažman. Pozneje so pristopili tudi Cveto Jakelj, Janez Rakovec, Silvo Brane. Leta 1957 je bila prelomnica v našem dotedanjem delu, ko se je zgodila nesreča na Korošici v Kamniških Alpah. Tedaj je1 Črt, pes Ignaca Hrovata, našel ponesrečenca. Pozneje smo reševali tudi na Bjelašnici.
Predstavnik naše lavinske službe je Zvone Ažman. Prizadevamo si, da bi se vključili tudi drugi, predvsem mlajši alpinisti. Zdaj nas je enajst: Ignac Hrovat, Zvone Ažman, Cveto Jakelj, Janez Ramuš, Janez Rakovec, Janez Tonejc, Anton Novak, Anton Gasar, Borut Razinger, Dolfe Kramžar in Ciril Cencelj.
Pri našem delu nam pomagata naša postaja ter komisija za GRS Slovenije, ki nudita opremo in pomoč. Vsako leto organiziramo več tečajev, v Tamarju, na Komni ali pri Valvasorju. Teh tečajev se lahko udeležujejo tudi tisti, ki niso naši člani.
Tesne stike smo v zadnjem času navezali s sosedi Avstrijci. Povabijo nas na njihove vaje in tečaje, oni pa se radi odzovejo našim povabilom. Imajo dobro organizirano lavinsko službo, kar je po eni strani razumljivo, saj je pri njih visokogorska smuka bolj razvita in je zato več nesreč. Udeležili smo se že tudi tečajev v Švici, posebno ob koncu zime, ko je treba preizkusiti sposobnost psov, posebno tistih, ki so prvi na ,alarm’ listi — tistih torej, ki jih ob nesreči najprej pokličejo.«
LON IN SIDRA NA SVOJO PRVO VEČJO PREIZKUŠNJO
Februarja letos se je v masivu Karanfila v Prokletijah zgodila huda gorska nesreča. Pogrešali so dva alpinista iz Maribora: Branka Logarja in Maksimirja Časa. Skupini sedmih alpinistov iz Varšave in petih alpinistov iz Slovenije sta jih zadnjič videli 10. februarja.
Ekipe GRS iz Črne gore, vojaki in tudi domačini so začeli z mrzličnim iskanjem. Takoj so poklicali na pomoč tudi gorsko reševalno postajo na Jesenicah in na pot sta se takoj odpravila Anton Novak z Lonom in Borut Razinger s Sidro. Psa sta kar dobro prenesla vožnjo z avionom ter poznejšo pot, ki je trajala več. kot osem ur.
Prvi dan reševanja ni bil uspešen. Šele po namigu domačinov, da bi alpinista utegnila biti na drugem koncu in poteh, ko so na tem drugem kraju našli plezalno vrv in cepin ponesrečenih, sta Lon in Sidra začela ponovno iskati. Noč so prespali kar v bivaku in navsezgodaj usmerili oba psa na lavino. Lon je prvi našel zaščitna očala, potem pa je Sidra dajala jasne znake na kraju, kjer so pozneje izkopali ponesrečenega Branka. Lon in Sidra sta iskala izmenično, vsak po pol ure, kajti pes in vodnik se pri takem iskanju hitro utrudita. Lavina je imela 1100 metrov višinske razlike, visoka je bila najmanj dva kilometra in ponekod široka tudi več kot sto metrov!
Potem sta psa našla še drugega ponesrečenca Maksa Časa. Reševanje je bilo težavno predvsem zaradi tega, ker so bile vremenske razmere zelo neugodne in je obstajala nevarnost novih lavin.
»Večkrat me je Lon opozarjal,« pravi reševalec Anton Novak, »vendar to niso bili znaki, ki jih je nakazoval ob vajah, ko je iskal živega ponesrečenca. Tedaj je vedno živahno kopal, zdaj pa so bili znaki medli in nejasni, kot da bi pes slutil, da je ponesrečenec že mrtev! Psa sta osem ur intenzivno iskala na veliki lavini. Bilo je zelo naporno, predvsem zaradi tega, ker je pihal veter in snežilo je,« se spominja Anton, ki je s svojim Lonom več let, preživel kot meteorolog na Kredarici.
Lon in Don sta lajala ob mojem odhodu, a ne prehudo in ne popadljivo. Seveda obvladata osnovne vaje poslušnosti in ubogljivosti, a najboljša in neprekosljiva sta v lavini, kjer velja, da je pogum in izkušenost dveh — psa in njegovega vodnika — vedno življenjskega pomena.
D. Sedej
