Planinski vestnik 2005/07-08
“To so bili lepi časi!”
Oktobra lani mi je po dolgih pripravah le uspelo pripraviti za objavo Našo smer. Pravzaprav je bil članek bolj namenjen spominu na Janeza Gregorina – enega prvih plezalcev v Grintovcih – kot pa sami plezalni smeri. Takšni prispevki mi mi pri srcu, saj tako obudimo nekaj spomina na stare čase. Danes se namreč vse dogaja tako hitro in za pogled nazaj si ne vzamemo časa. Pa bi si ga po mojem morali …
Nedolgo po izidu oktobrskega Vestnika sem na službenem telefonu zasledil neodgovorjen klic z ljubljanskega konca. Po navadi sicer ne odgovarjam na »neznane« klice, takrat pa sem naredil izjemo. Na drugi strani je zaškrtalo in oglasil se je starejši možakar, ki ni nič vedel o kakšnem klicu. Prijazno sva se poslovila. Pa mi radovednost ni dala miru in sem šel pogledat v digitalni telefonski imenik, s kom sem govoril. Poizvedba je pokazala Mirka Gregorina, Vaše 15 C. Kar nisem mogel verjeti! To je vendar Miro Gregorin, brat Janeza Gregorina, o katerem sem pisal! Skupaj sta že pred drugo vojno po dolgem in počez preplezala Kamniško-Savinjske Alpe. Koliko je vendar star? Takoj sem poklical nazaj. Vendar je zvonilo v prazno …
Čez nekaj dni pa je telefon spet zazvonil – spet z znane številke. Takrat je bila na zvezi hčerka. Povedala je, da je njen oče prebral članek, da je bil z napisanim zelo zadovoljen in da sta se mi pač hotela zahvaliti. No, lepo, ni lepšega občutka, kot če so bralci zadovoljni s tvojim pisanjem. Vendar bi bilo treba tegale gospoda Gregorina tudi obiskati …
Plezal tudi s Tinetom Orlom!
Foto: Vladimir Habjan
V prijaznem okolju družinskih hiš sta me pričakala. Hiša z velikim vrtom, notranjost polna knjig, slik in starih fotografij. Močni stisk roke Mira Gregorina je pokazal, da je možakar še krepko pri moči. Najprej sem se razgledal. Veliko slik je narisal sam, vse so imele gorski motiv. K vsaki fotografiji na steni je imel komentar. Nekaj je bilo plezalskih, nekaj družinskih, pa vrsta fotografij s predstav. “Veste, sem bil operni pevec, solist.” Soba je bila polna spominov … “Imate še kakšne druge slike? Potreboval bi jih za članek …” Hči Vesna je prinesla velik album. Listali smo, pogovor pa je stekel.
“Koliko pa ste zdaj stari?” “Dvaindevetdeset jih bom letos. Brat Janez je bil dve leti starejši, on je bil rojen 1911., jaz pa 1913. leta.”
Spomnil sem se na njuno težko mladost. “Mama nama je umrla, ko sva bila še majhna, jaz sem imel komaj 4 leta … oče pa se ni vrnil iz Sibirije. Zato sva živela pri družini Pengov. Zelo sva bila navezana drug na drugega, zato mi je bilo zelo hudo, ko je tako mlad umrl.” Spomnil sem se na hudo srčno bolezen, ki je leta 1942 Janeza položila v prezgodnji grob, starega komaj 32 let.
“Kako ste začeli plezati?” “Janez je plezal že pred mano, kaki dve leti prej. Vendar je ugotovil, da je nevarneje, če je sam, zato je spodbudil še mene. Malo sem šel zaradi ‘baharije’, nekaj pa tudi zaradi veselja do gora. Stena me je vedno privlačila.” “Kako sta sicer plezala, kateri je plezal naprej?” “Ne maram se hvaliti, ampak pogosteje sem plezal jaz, saj je bil Janez kot solist previdnejši.” “Kje sta se učila plezanja in tehnike?” “Vsega smo se sami naučili, skupaj z Borisom Režkom in Vinkom Modcem, ta je bil izreden v vrvni tehniki. Trenirali smo v Turncu pod Grmado, tiste skale sem prelezel po dolgem in počez.” “S kom ste vse plezali?” “Največ z bratom, pa z Modcem in Režkom. Ogrinom in Omerso, pa s Tinetom Orlom …” “Kaj res? S Tinetom Orlom? Z dolgoletnim urednikom Planinskega vestnika?” “Tako je. Poznal pa sem tudi druge, Čopa, Potočnika, Tominška … Čop me je enkrat zagovarjal v Vratih, ko mi niso verjeli, da sem šel res sam čez Steno. Šele ko je on potrdil, da me je videl, so mi verjeli. Takrat sem imel komaj 16 let … On je bil pravi posebnež, zelo zabaven, rad je poslušal petje. Takrat smo veliko peli, imeli smo celo svoj kvartet. Čop po navadi ni pel, je pa večkrat povedal, da je imel zelo lep glas, a ga je enkrat odložil na okensko polico, pa so ga ukradli … Ko smo spali v Aljaževem domu v Vratih, nam je rekel, naj se, če nas bo zeblo, pokrijemo z mizo, če pa nam bo potem prevroče, naj ‘ladlce’ ven vzamemo …”
Najraje v Slovenski in Kratki Nemški
“Kje pa ste največ plezali in kako ste izbirali smeri?” “Takrat smo vsi vedeli, kje bi se dalo plezati. Precej prvenstvenih smeri sem sam predlagal, npr. v Turski gori od ‘Meniha’. Večkrat sem šel sam čez Steno (triglavsko, op.), se niti ne spomnim več, kolikokrat. Najraje sem imel Slovensko in Zimmer-Jahna (Kratko Nemško, op.). V Julijcih sem bil še v Škrlatici, Špiku … drugih se ne spomnim več … pa seveda v Kamniških. Okrešelj je bil naš in gore nad njim. Takrat je bila hoja v hribe vse nekaj drugega kot zdaj. Na pot smo se odpravili ponoči, šli v Mojstrano z vlakom, zgodaj zjutraj prehodili vso dolino Vrat do Stene, šli čeznjo in spet peš nazaj … Enako je bilo v Kamniških: do Kamnika z vlakom, peš v Kamniško Bistrico, gor, pa spet nazaj … Poznal sem vse oskrbnike po kočah! Enkrat mi je dal Torkar v Vratih liter mleka, ko sem se ves izmučen in žejen privlekel do njega.”
“Imate v spominu kakšno posebno plezalno smer?” “Niti ne. Seznam prvenstvenih smeri iz oktobrske številke Vestnika je kar točen. Spomnim se, da je bila Štajerska Rinka med lažjimi, vendar zelo krušljivimi gorami. Večkrat sem se tudi obrnil – v Špiku, pa v Direktni v Koglu zaradi slabega vremena …”
“Imate še kak poseben spomin na plezanje?” “Imel sem srečo, nikoli se nisem znašel v kakih hudih težavah, nikoli nisem padel. Spoznal pa sem, da videz plezalca ni pomemben. Enkrat smo šli pod steno z atletskim možakarjem, pa se je tam obrnil in se vrnil v dolino. Bili pa so tudi drugačni, manj ‘razviti’, ki so dobro plezali.”
“Kakšno opremo ste imeli in kje ste jo dobili?” “Oprema je bila draga in jo je bilo težko dobiti. Za današnje razmere je bila seveda stara. Čelad nismo imeli. Če smo šli plezat v krušljivo steno, smo si pod klobuk nabasali časopisni papir … Plezalnike smo imeli iz žakljevine, naredil jih je čevljar. Pa so se ‘scufali’ že po nekaj turah … Čevlji so bili okovani, zelo težki, vendar trpežni. Vrvi smo imeli 30-metrske, konopljene. Če so bile mokre, so bile zelo težke, in če si plezal naprej, je bilo veliko trenja in te je vleklo nazaj …”
“Ste tudi kaj reševali?” “Reševalec nisem bil, smo pa večkrat pomagali reševati. Nekoč sva z Ogrinom rešila zakonski par z Mrzle gore, in to ponoči. Bilo je zelo težko in zahtevno. Baterija mi je med vzponom padla v neko mivko in je še vedno svetilu, ko smo se vračali. Spomnim se, da je žena ob vrnitvi rekla: “Mirček, zdaj sva pa rešena!” Sodeloval sem tudi pri iskanju Sandija Wisiaka v plazu v Planjavi. V Steni je enkrat 25-leten Hrvat podel prav pred naju z Ogrinom, čeprav sva ga svarila. Takrat sem plezal nazaj in je bilo kar težko. Aktiviral sem reševalce in ti so ga potem rešili.” “In kako je bilo z njim?” “Revežu so morali odrezati nogo.”
Iz sten na operne odre
“Kdaj ste nehali plezati?” “Med drugo vojno sem se zaposlil v operi. Tam je bil tudi Rudolf Francl, ki je tudi plezal. Nekaj se jih je ukvarjalo s turnim smučanjem, tudi sam sem se. Ko pa je enkrat predstava odpadla zaradi pevca, ki se je na turi prehladil, so nam prepovedali vse take ‘športe’. Tako sem moral tudi sam nehati … Ampak v hribe sem hodil vse življenje, tudi s pokojno ženo in otroki. Nazadnje sem bil v gorah, ko sem imel 85 let, šli smo na Okrešelj.” “In smo ga komaj dohajali, tako dolge korake je delal …” je pristavila hči.
“In potem ste se posvetili petju …” “Naredil sem srednjo glasbeno šolo v Slogi pri Herbertu Svetelu, potem sem pel kot solist pri Akademskem pevskem zboru, v ljubljansko opero sem prišel leta 1941, pozneje pa sem 25 let pel v mariborski. V Miklovi Zali pa sem tudi igral, in to v 64 predstavah! Po moji upokojitvi smo se z družino preselili v Medvode in tu sem še danes.”
“Greste še kdaj v Vrata ali Kamniško Bistrico?” “Še, vendar me odpeljejo tja z avtom. Ne maram gneče. Včasih tam ni bilo toliko ljudi …”
“Ali poznate vsakoletna srečanja alpinistov veteranov?” “Ja, saj mi vsako leto pišejo.” Hči je prinesla veliko razglednico s podpisi vseh veteranov. “Pa bi šli kdaj zraven?”
“Ne, sem bolj samotar.” Hči pa je pripomnila, da bi lahko šel, saj ima rad tudi družbo. No, bomo videli, oktobra se oglasim in ga kar sam odpeljem tja …
“Še kaj spremljate dogajanje v alpinizmu?” “Kolikor le morem. Občudujem jih. Kar je bilo nekoč ekstremno, je danes lahko. Danes imajo umetne stene, na katerih lahko trenirajo, mi smo to počeli v naravi. Ampak to so bili lepi časi! Imam veliko žalostnih spominov, še več pa lepih …”
Vladimir Habjan
