Planinski vestnik 2005/07-08
Lepa Zmaga
Obetal se jo sončen in vroč konec tedna. Vremensko napoved je trdila, da precej prevroč za konec maja. Zato je bila odločitev med plezališčem in svežino severne stene nekje v Julijcih lažja. A kam naj bi se odpravil plezalec v tako zgodnji sezoni, da na dostopu ne bi gazil gnilega snega in mu v steni ne bi curljalo za vrat? Na prvi pogled težko vprašanje, a v naših hribih je mogoče najti kar nekaj primernih ciljev tudi za ta letni čas. Z Miho sva se odločila za Krmo. Odločitev, kam se bova tam obrnila, pa sva soglasno preložila na naslednje jutro, ko si bova ogledala razmere bolj od blizu. Najprej sva razmišljala o Parižanki v steni Debele peči: vsekakor je lepotica, a meni že precej dobro poznana iz prejšnjih let. Ne nazadnje sva jo skupaj s pokojnim Tinetom odkrila, preplezala in ji dala ime. Smer je zgodaj kopna in suha, plezanje je lepo in napeto, če želiš, pa se po koncu težav preprosto spustiš po vrvi nazaj pod steno, stojišča so opremljena. Ker pa sem glede Krme po vseh teh letih plezalsko še dokaj neizobražen, me je mikalo tudi kaj novega, nepoznanega. Veliki Draški vrh morda? Je tam kaj primernega? Viktorija, to bi bilo nekaj – če le ni prezgodaj za veliko in resno steno …
Pa ni bilo. Prvi jutranji pogled v Krmo nama je odkril, da je strah pred snegom odveč in izbira smeri ni bila težka: greva v večjo steno. Turni smučarji, ki so se hkrati, kljub revnim snežnim razmeram, napotili v breg z »dilcami« na nahrbtnikih, pa so bili verjetno nekoliko razočarani. Na desni se je takoj odprl pogled na strme plati Temena Rjavine: odlična stena, ko bi bil le dostop malo prijaznejši … Pot pod Veliki Draški vrh pa je v nasprotju s sosedo na drugi strani doline zložna, prijetna, čeprav ne tako kratka, kot bi sodil na prvi pogled. Zelenice pod stenami Draških vrhov so vabile, da bi se človek kar prepustil prijaznemu soncu … Vendar danes ne, načrti so drugačni. Še kratka »poseka«, ki jo je skozi macesnov gozdiček pod meliščem očitno napravil snežni plaz, in že sva bila na robu ostankov snežišča pod steno. Ustavila sva se in med počitkom ugibala, kje poteka smer, v katero sva bila namenjena. Stena, po kateri poteka Viktorija, je od spodaj videti kar strma.
Prvih plezalcev v naši smeri ni treba posebej predstavljati. Stane Belak – Šrauf in Aleš Kunaver sta bila veliki osebnosti našega alpinizma in kot dobra skalna plezalca nista spregledala »pozabljene klasike«, vabljivega stebra v steni Velikega Draškega vrha. Res pa je, da v tem delu stene od daleč ne opaziš posebno izrazitih razčlemb in prehodov: možnosti se pravzaprav odpirajo sproti, ko si v steni. Verjetno je morala smer zato počakali na odkritje do leta 1977. Potem pa je imela kar nekaj obiskovalcev. Verjetno ne brez razloga, saj je Tine v Slovenskih stenah napisal, da je smer »najlepša izmed najzahtevnejših plezalskih ciljev nad Krmo«. Podprta s takšno popotnico, čudovitim pomladanskim dnem in pričakovanjem prvega letošnjega stika s skalo Julijcev, sva se s soplezalcem zares veselila naslednjih ur v steni.
Spodaj, v prvih sto metrih plezanja, je izbira velika: lahko začneš na desni po žlebu ali pa kar po ne prestrmem stebru v vpadnici kaminov, ki so skriti za lusko na levi strani značilne položne zajede. Večina plezalcev, ki se odpravljajo v to smer, na začetku verjetno ne bo čutila potrebe po navezovanju. Pod kamini pa te stojišče s klini opozori, da bo odslej šlo vsaj nekoliko bolj zares. Ocena je dobra štirica, a Miha, ki je medtem že priplezal do vznožja kamina, je rekel, da je plezanje čudno … Vrv se kar ni premaknila, potem pa mu je le uspelo namestiti varovanje in kmalu se je pojavil na izstopu iz kamina, kjer ga je čakalo udobno stojišče. Prav zanimalo me je, kaj neki ga je zaustavilo spodaj, kjer se nisva videla. Kraj je bil res videti previsen, a razkorak v na videz neprijazno ploščo na levi strani je rešil vse težave. Če plezaš le meter bolj na desni, pa je zadeva res nerodna, skala pa je kot nalašč ravno tam precej sumljiva. V naslednjem raztežaju sem se prav hitro znašel pod prvim težjim mestom, gladkimi in kompaktnimi ploščami, čez katere je bilo treba najti pot poševno na levo, na steber. Tako je vsaj pisalo v opisu. Videti je bilo prav vabljivo in pri soplezalcu sem si izprosil še ta raztežaj z izgovorom, da je bil prejšnji čisto kratek, da ga pravzaprav skoraj ni bilo, pa tudi, da rad iščem in raziskujem vse, kar ni razvidno na prvi pogled … Miha me je seveda razumel in že sem iskal prehode; ti so bili res nekoliko prikriti, a lepi, prava plezalska poslastica tam okoli zgornje pete stopnje. Klinov je bilo dovolj in kar prehitro sem stal na stojišču tik pod razom. Lepo!!! Da bi bilo le še naprej tako… Tudi prečnica na raz je bila lepa in fotogenična, zato sem pridno slikal, dokler v nekem trenutku nisem zaznal zloveščega drsečega zvoka … Seveda, tako zdrsne akumulatorska baterija iz ležišča v mojem fotoaparatu: zvok, ki sem si ga zapomnil lani v Triglavski steni … Samo odbila se je še nekje spodaj in ni je bilo več. Glasno in iskreno sem jo pospremil z besedami, ki se jih ne spodobi zapisovati, in Miha je bil prepričan, da mi je padel v dolino vsaj fotoaparat. Toda dogodek je le za hip zmotil plezanje. Dan je bil prelep, da bi se razburjal zaradi malenkosti…
Stena je nato postala nekoliko položnejša, a le za kratek čas. Po dveh raztežajih sva dosegla odlom v obliki polmeseca, ki ga je bilo treba zaobiti po levi, pa nad njim spet rahlo na desno. Zdaj sva bila v nekoliko bolj krušljivem, a še vedno prehodnem svetu. Razčlembe so vodile rahlo proti levi in proti koncu raztežaja je bilo potrebno nekaj previdnosti: precej strm prehod v značilni rdeče rumeni barvi je bil res nekoliko podrt. A vse je bilo še v mejah, ki so za naše stene sprejemljive, poleg tega je bilo krušljivo le nekaj metrov in tudi kakšen klin se je našel v bližini, ko se nisva več počutila najbolj varna. Potem pa naju je spet čakala lepša skala in smer naju je pripeljala do nekakšne širše, razgibane police pod navpično steno. Slutila sva, da je vrh blizu. Še pol dolžine vrvi po polici na levo, pa po nekoliko mokrem kotu navzgor in stena je že popuščala, postajala položna … Še lahek raztežaj po zavitem žlebu in vrh! Ne kateri koli vrh, ampak Draški vrh, ki te po lepi plezanji nagradi s poležavanjem na soncu, na mehkih dišečih zelenicah svojih južnih pobočij in razgledom po izbiri: na zeleni Bohinj z modrim jezerom na južni strani ali na sivo beli pomladanski mozaik našega očaka zadaj na severu. Nikamor se nama ni mudilo. In kot da to razkošje ni dovolj, se je v kotlini za Trapezom pojavila čreda enajstih mogočnih kozorogov, ki jih, kot kaže, nisva prav dosti motila pri njihovem lenarjenju. Pravzaprav razumljivo, saj sva bila »njihova«, če že ne po načinu plezanja, pa vsaj po horoskopu …
Življenje je lepo, sva ugotavljala s soplezalcem. Ne vedno, a v takšnih dneh prav gotovo …
Dostop: Od konca ceste v Krmi po markirani poti v Zgornjo Krmo in na levo navzgor čez grušč pod steno (3h).
Sestop: Sestopimo na bohinjsko stran in kmalu naletimo na markirano pot proti Vodnikovemu domu na Velem polju (do tja z vrha uro in pol). Od tam je v Krmo čez Bohinjska vratca še 2 uri. Približno enako dolg je sestop čez Uskovnico v Bohinj.
Vodniška literatura: Mihelič T., Zaman R., Slovenske stene, Radovljica: Didakta, 2003.
Pavle Kozjek
