Intervju: Jože Zupan – Juš

Planinski vestnik 2013/03

Dokler bo človek stremel za plezanjem, bo človeštvo zdravo

Širšemu krogu ljudi je Jože Zupan – Juš poznan predvsem kot alpinist sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. V navezi s Frančkom Knezom in z nekaterimi drugimi odličnimi alpinisti tistega časa je splezal mnogo prvenstvenih smeri, sam pa izpostavlja predvsem prve zimske ponovitve (Obraz Sfinge v Triglavu, Herletova v Ojstrici, Modec-Režek v Štajerski Rinki) v domačih gorah, v Zahodnih Alpah prvo ponovitev Ameriške smeri v Druju, v Himalaji prvenstveni vzpon v južni steni Gaurišankarja in v Andih ponovitev Francoske smeri v južni steni Huascaran Sur.

Imel je srečo, da je bil v času velikih jugoslovanskih alpinističnih odprav ravno prav star, motiviran in dober, da je bil zraven. Tudi leta 1979, ko so osvajali in osvojili Everest. Pozneje se je posvetil pedagoškemu poklicu, v katerem vztraja že dobrih trideset let. Kot učitelj športne vzgoje mlajšim generacijam poskuša privzgojiti ljubezen do gibanja, predvsem tistega v naravi. Na obisk k Jušu sem se odpravila lepega jesenskega dne. Potovanje v osrčje Zasavja je bilo zelo prijetno, pogovor s tem navdihujočim človekom na terasi luksuzno prenovljenih Rimskih term sredi prostranih gozdov in ob šumenju Savinje pa povsem nevsakdanja izkušnja. Otroško navdušen in topel možakar srednjih let preseneča s svojo neposrednostjo, iskrenostjo in obenem kritičnostjo do razvad in navad današnjega časa. Človek, ki se zaveda pomembnosti zdravega duha v zdravem telesu, je po mojem skromnem mnenju tudi zelo dober pesnik.

Kakšno je bilo vaše otroštvo v Rimskih Toplicah?
Otroci smo v tistih časih rasli z naravo, med počitnicami smo nabirali drva in delali na njivi. To je bilo naravno, tako smo preživljali prosti čas. Ogromno sem bral: Vinetuja, Rolfa Gozdovnika … Knjige so zelo močno vplivale name. Zelo rad sem hodil tudi v kino v Rimske Toplice. Užival sem v filmih, v njih sem opazoval predvsem naravo: stolpe v Arizoni in gozdove. Veliko sem fantaziral in ob tem pozabil na vse okoli sebe. V otroštvu je to fantaziranje lahko eden najmočnejših odnosov do življenja.
Narava vas je potemtakem zelo prevzela.
Popolnoma. Še zdaj se spominjam nekega točno določenega občutka: ko sem bil star pet ali šest let, so se mi noge ugreznile v mah. Prevzelo me je. Gozd, mi mu rečemo hosta, me je prevzel. Izgubil sem se v njem, tudi dobesedno, orientacijsko. Tukaj imamo tako čudovite, raznolike gozdove; borove, bukove, mešane … V gozdovih sem tudi kasneje reševal probleme, razmišljal.
Na plezalno pot ste se že v otroštvu podali skupaj s Frančkom Knezom, znanim alpinistom in plezalcem, ki je pustil ogromen pečat v zgodovini slovenskega alpinizma. Kako sta začela?
Najin primer je zelo poseben. Začela sva iz naravne želje po akciji. Tukaj pred termami rastejo ogromna drevesa, sekvoje. Verjetno sva bila prva, ki sva splezala nanje. To je bil nekakšen preizkus, iskanje nekega novega sveta v otroštvu. Ko med odraščanjem s čim nisi bil zadovoljen, je to pomenilo nekakšen beg. Sprejelo te je drevo, Savinja, skala. Tam si bil car. Na začetku sva plezala v skalnih stolpih v bližini Rimskih Toplic: v Borovkah in v Kopitniku. Ko sem bil deset metrov nad tlemi, se je vse spremenilo. Zunanji svet je izginil in vsi problemi z njim. Ostal sem samo jaz. Počutil sem se glavnega. Takrat sva plezala še brez vrvi, v škornjih.
Kdaj sta začela plezati bolj organizirano in kako je sploh prišlo do tega?
Iz Rimskih Toplic izhaja Janez Ažman – Jeti. Par let je živel pri starih starših, potem se je pa vedno vračal na počitnice. Enkrat je s seboj prinesel vrv – tisto staro najlonko, ki je kar sama pokonci stala – in železne karabince. Šli smo plezat v Borovke in takrat sem prvič videl, kako se da plezati: zabiješ klin, vpneš vponko in vrv. Bil sem prevzet. To je bilo leta 1968. Šele čez nekaj let sva šla v Celje na alpinistični odsek. V Celje sem namreč hodil v šolo in sem enkrat videl plakat, ki je vabil v alpinistično šolo.
Tam sta se spoznala z legendarnim plezalcem in inštruktorjem Cirilom Debeljakom – Cicem. Kakšno vlogo je imel pri razvoju vajinih plezalnih sposobnosti in osebnosti?
Cic je bil najbolj pomembna osebnost na začetku najine poti. Pri obeh je imel zelo veliko vlogo, verjetno pri Frančku še večjo kot pri meni. Poleg tega, da je bil avtoriteta (ki je ni vzpostavljal na umeten, ampak na povsem naraven način), je bil zelo mehak človek. Ata. Najraje je bil ata tistim, ki so bili najbolj zagnani, ki jih je vleklo plezat. Po tem, ko sem plezal v Eigerju, so me na odseku čakali novi čevlji. Cic mi jih je kupil z denarjem iz lastnega žepa. Pri Frančku, ki je še bolj potreboval potrditev, je bilo to še bolj prisotno.
Čeprav sta bila soplezalca in prijatelja, sta se s Frančkom zelo razlikovala.
Drži. Pri njem je šlo zares, on se ni zafrkaval. Štiriindvajset ur je živel za plezarijo; študiral smeri, bral literaturo, treniral. On je bil eden od prvih alpinistov pri nas, ki je začel s sistematičnim treningom. Pri alpinizmu je bil dosleden, stremel je k popolnosti v plezanju. Jaz sem bil bolj luftar. Ogromno dni, ko bi lahko plezal, sem delal kaj drugega. Veseljačil sem in počel še sto drugih stvari: veslal, hodil v hribe. Če me ne bi Franček rabil kot soplezalca, bi plezal veliko manj. Potem ko sem opazil, da je fino, da mi gre, sem tudi sam začel dobivati želje in ideje, kaj bi bilo še dobro splezati.
Se še vedno družita?
Seveda, tu pa tam se še vidiva. Zadnjič sva opazila tisto legendarno škarpo v termah, kjer je Franček tako rad treniral. Zanimivo je, da so jo vmes podrli, potem pa naredili novo, še boljšo. S takimi majhnimi oprimki, zelo pripravno za trening. Zdaj naju povezujejo neke nove stvari in opažam, da nisva slučajno začela plezati skupaj, ampak da naju veže nekaj globljega kot le zanimanje za plezanje in gore.

Življenjska pot vas je kmalu zanesla tudi v Himalajo. Je doživetje tega gorovja res tako pomembno za alpinista? Ali res naredi na človeka tako velik vtis, da iz njega lahko črpa moč, navdih in energijo še celo pohimalajsko življenje?
To je pa zelo težko definirati. Vsak posameznik ima svoj pristop in svoj način doživljanja. Za vse pa je skupni imenovalec ta, da je doživljanje Himalaje zelo intenzivno. Nekateri lahko res iz teh občutij črpajo še celo življenje, zelo malo je tistih, ki to doživijo in potem pozabijo, nekateri pa so s tem celo zasvojeni. To enostavno morajo dobiti in dobivati naprej, sicer ne znajo in ne morejo živeti. Občutijo praznino, če ne gredo tja plezat.
Ali se v človeku pojavi sprememba v zavesti, v doživljanju sveta, ko je tam, na visoki gori?
Prav gotovo. Pri meni se to zgodi. Par trenutkov se zelo jasno spomnim in še vedno čutim mravljince. Spomnim se trenutkov, ko sem šel leta 1981 na Daulagiriju iskat Emila (Tratnik), Šraufa (Stane Belak) in Ceneta (Berčič), ki so plezali v južni steni. Nismo se našli. Po Francoskem ledeniku sem šel do vstopa v smer, na 5800 metrov. Okoliščine so bile zelo težke. Ledenik je bil dolg, raven, čezenj je tekel potok. Nikjer nobene zemlje ali kamenja, samo led in sneg, zadaj kulisa Daulagirija. Kar naenkrat sem začel študirati: “Stari, je to res? Saj ne more biti. Sam sem, daleč naokoli nobene žive duše.” Počutil sem se, kot bi bil nekje drugje.
Ali lahko te občutke primerjate z drugimi pomembnimi dogodki v življenju, npr. rojstvom otroka, trenutki bližine z ljubljeno osebo?
Ne. To je drugače. Ne bom rangiral, kaj je več: dobiti otroka ali biti na osem tisoč. Merila za eno in drugo niso ista. Ob vsakem takem dogodku sem nekaj drugega. Pomembna razlika je v tem, da si pri plezariji sam. Drugje si, dobesedno v drugem svetu. Zemljepisno in v prenesenem pomenu.
Iz vaše poezije je čutiti nostalgijo, hrepenenje po teh srečnih časih mladosti. Kako črpate iz teh občutkov?
Rečeš si: lepo je bilo. Poglej, kaj mi je bilo dano. Neizrekljivi trenutki. Pomagajo ti, da se znaš spopadati tudi z bolj banalnimi, vsakodnevnimi težavami. Rutino. Moraš pa znati izstopiti iz tega. Prešaltati. Moraš si dopovedati, da si zdaj tu in da moraš reševati težave tu in zdaj. Kdor tega ne zna, zelo trpi. To je hudo.
Kako pa se konča, če ne znaš izstopiti iz tega?
Imaš probleme sam s sabo, s soljudmi, z vsakdanom. Ne znaš se spopadati z življenjem. To lahko vodi npr. v alkoholizem.
Nekaj vaših pesmi govori o modrecih, starih ljudeh z ogromno znanja in izkušnjami, ki so kot nekakšni viharniki in nas pomembno opozarjajo, kam gremo. Se že čutite takšnega modreca ali ste na poti tja?
Nekje vmes sem.
Pesniška zbirka Tukaj tam onkraj (izšla leta 2010 v samozaložbi) je bila že velikokrat označena kot zbirka gorniške poezije. Zdi se, da je tematika le nekoliko širša, bivanjska. Rdeča nit zbirke je čas. V vseh izpeljankah: od odraščanja, staranja, hrepenenja, minevanja, nostalgije, spremembe … Ali je alpinizem neke vrste iskanje ljubezni?
Absolutno. Alpinist išče zlitost z naravo. Tudi naslov zbirke je pravzaprav povezan s časom: tukaj – zdaj, tam – prej, onkraj – potem, večno.
Kako sprejemate svojo poezijo?
Vsega, kar sem napisal, ne razumem. Moje pesmi so le majhen poskus, da bi napisal, kar čutim. Vendar v tem nisem nikakršen mojster. Ne znam tega izraziti tako dobro, kot želim ali čutim.
Ali v procesu pisanja pesmi veliko popravljate?
Nikoli nisem čisto zadovoljen. Vse bi popravljal, brisal, pisal na novo. Včasih me prime, da bi kar čečkal po že izdani knjigi mojih pesmi!
Se lotite pisanja preko proze do verzov ali verzi kar vrejo iz vas?
Ne, verzi ne privrejo kar tako. Najprej pišem stavke, v katerih se poskušam izraziti. Rečem si: “Bog pomagaj, škoda, da sem sploh kaj napisal!” Potem pa črtam besedo za besedo in na koncu ostane par besed iz vsakega stavka, iz katerih nastane pesem.
Pišete za pisalno mizo ali v naravi?
Ko me prime. Pesem napišem v nekem iks trenutku. Včasih tudi na šihtu v telovadnici. Enkrat sem sodil košarko in me je prešinila dobra ideja, preblisk. Rekel sem, naj par minut počakajo, šel v kabinet in stvar zapisal v parih minutah. Če ne izkoristiš teh asociacij, jih pozabiš.

Mojca Volkar Trobevšek

Ptica
Te gore še ptica ne preleti.
Sredi leta ji utrujena krila
omahnejo v sivo globino.
V vznožju na belih kamnih
obleži mrtva.
Viharji ji mrščijo
polomljena krila.
Med pičlim cvetjem bo ostal
le še spomin
na nebo brez konca.
Mi pa bomo še naprej
hlastali po zvezdah.