Pogovor s Tonetom Škarjo

Planinski vestnik 2007/01

»Himalaja me je povsem osvojila …«

Pozna štirideseta in zgodnja petdeseta leta minulega stoletja so v marsičem zaznamovala zgodbo slovenskega alpinizma. Hude nesreče v Jalovcu in Špiku, a tudi veliki uspehi v Triglavski steni (Čop in Jesihova 1945), v navpičnem severnem obzidju Šit (Belač in Zupan 1950, Levstek in Schara 1955), v Travniku (Debeljak in Perko 1950, Kilar in Levstek 1953) in v prepadnih plateh Lučkega Dedca nad Korošico (Debeljak in Kočevar 1949) so se vrstili in naznanjali uspešno, strmo pot navzgor, v sam alpinistični Panteon, na katerega je slovenska noga odločno stopila dobri dve desetletji pozneje. Eden najzaslužnejših za ta zadnji, odločilni korak je na svojo alpinistično pot stopil prav na sredini petdesetih, desetletje pozneje segel po najvišjih priznanjih takratnega časa, danes pa s svojim znanjem in bogatimi izkušnjami vodi Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Sloveniji – za blagor vseh slovenskih alpinistov, čeprav ne vsem po volji in pričakovanjih. A na Slovenskem je že od nekdaj tako – kljub najboljšim željam in dobrim namenom nikoli ne ustrežeš vsem. Seveda govorimo o alpinistu, gorskem vodniku in reševalcu Tonetu Škarji in mu nazdravljamo ob (pravkaršnji) sedemdesetletnici.
Iz kakšnih vzgibov je zraslo njegovo gorništvo, ki je kmalu preraslo v alpinistično doživljanje gora, nam razkriva sam kot pisatelj, še eden iz plejade slovenskih piscev, ki bogatijo nacionalno gorniško knjižnico. Njegova izpovedno bogata knjiga, nekakšen alpinistični življenjepis – o tem priča že njen naslov Stene mojega življenja – je pravšnje vodilo za vstop v intimni svet Toneta Škarje, v katerem je vse podrejeno človekovemu odnosu do gore z njenimi stenami in grebeni, ki so kot izziv: »… nocoj sem sam. Mesec bo vsak čas za Brano, pa bi rad, da mi pomaga čim više. Na desni se sveti v zadnjih njegovih žarkih zahodna stena, na levi pa izginja v črnino Logarske doline tisočmetrska severna stena Planjave. Ozka rez severovzhodnega grebena, meja med svetlobo in temo, je moja pot. Više in više se dvigam, hitim, pa me neusmiljeno zasleduje in dohiteva senca Brane …«.
Ves najin pogovor je bil namenjen goram in alpinizmu, čeprav sva sedela v resnobnem okolju preddverja Kliničnega centra, v katerem je bil Tone na zdravljenju stare poškodbe iz Triglavske stene. Seveda pa se nisva mogla izogniti aktualnim vprašanjem in problemom, ki tarejo slovensko planinsko organizacijo, naš vrhunski alpinizem in gorsko reševalno službo. Končno je bil Tone Škarja nekaj mandatov podpredsednik Planinske zveze Slovenije in je aktualni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva.

Najprej nekaj zelo osebnega. Veliko pišeš, komentiraš in polemiziraš; to je sicer hvalevredno in nujno za očiščenje in prevetritev našega planinskega ozračja, vendar s tem nisi prav vsakemu po volji, še posebno ker trdno vztrajaš pri svojih stališčih in poveš svoje mnenje, ki je pogosto kritično, vendar nikdar razdiralno, ampak skuša iskati boljših rešitev. Kaj torej meniš o zdajšnjem stanju slovenskega vrhunskega alpinizma?
Najprej velja omeniti, da za slovenski alpinizem “skrbita” dve komisiji: za alpinizem in za odprave v tuja gorstva. Nekoč je bilo z njunim sodelovanjem za blaginjo slovenskega alpinizma precej težav vsakršne, tudi osebne narave, zadnji čas pa dobro sodelujemo – to je seveda edino logično, če želimo “spraviti pod streho” tisto, kar smo si zastavili. Na kratko: stanje našega alpinizma je dobro in perspektivno.
Kaj je pravzaprav najpomembnejša naloga obeh komisij?
Zbiranje denarja, vendar ne gre le za to, saj je tu še veliko drugega, predvsem organizacijskega dela. Vendar se pri denarju pač vse začne in konča. Uradni vir za alpiniste je država oziroma ministrstvo za šolstvo in šport, za odprave pa »črpamo« sredstva pri Fundaciji za šport. Komisija za alpinizem skrbi za vzgojo in vrhunskost alpinistov, Komisija za odprave v tuja gorstva pa za »prireditve«, pomembne za ugled Slovenije, torej za himalajske odprave in za prevečkrat v kot odrinjeno šolo v Manangu, v Nepalu. Seveda pa bi le s tem denarjem težko poslali na pot toliko odprav, kot jih, zato ne smemo pozabiti zelo dragocenega prispevka najrazličnejših sponzorjev. Seveda govorim le o odpravah, ki delujejo pod pokroviteljstvom Komisije za odprave v tuja gorstva. Odprave raznih planinskih društev in alpinističnih kolektivov si vsa potrebna sredstva pridobivajo same, ko gre za dobre cilje, pa dobijo nekaj podpore tudi od naše komisije.
Kakšno pa je sodelovanje obeh komisij s Planinsko zvezo Slovenije kot krovno organizacijo?
To pa je problem, ki ga nekoč, v drugih časih in z drugimi ljudmi, nismo poznali. Sodelovanja pravzaprav sploh ni, če ne štejem tega, da imata komisiji na voljo pisarno zveze in prostore v Domu Zlatorog, vendar jima jih PZS preprosto oddaja z obveznostjo kritja materialnih stroškov.
Torej v svoji lastni hiši plačujete najemnino …?
Tega dobesedno ne, vendar nam od tistega, kar nam pripada, odbijejo te stroške.
Ker sva že pri planinski organizaciji, me zanima, kako kot njen nekdanji podpredsednik in ne nazadnje njen dolgoletni član gledaš na vztrajno upadanje njenega članstva. Sam se spomnim časov, ko smo se hvalili, da smo planinci najbolj množična telesnokulturna organizacija v državi, in to smo z več kot sto tisoč člani prav gotovo zares bili. Danes nas je le še za dobro polovico nekdanje množice. Je vzrok za to le nezanimanje ali kaj globljega?
Mislim, da ljudje v PZS ne vidijo več organizacije, s katero bi se istovetili, še manj pa od nje oziroma od planinskih društev pričakujejo kakšnih otipljivejših koristi. Članarina je sorazmerno visoka, zavarovanje v primeru nesreče, ki bi moralo izhajati prav iz nje, pa je slabo urejeno. Kar poglej vse te polemike in pritoževanje – ponesrečenec je prepričan, da je zavarovan, zavarovalnice pa se branijo izplačevanja. Seveda v tem zapletenem položaju nič ne pomaga, če PZS kolektivno zavaruje svoje članstvo, ko pa zavarovalnice hočejo imeti pred seboj konkretnega človeka. Zato je med slovenskimi planinci vedno več takšnih, ki sklepajo z zavarovalnicami individualno zavarovanje in potem ne potrebujejo članstva v PZS. Poleg tega je pri nas vedno več tistih, ki pogosteje zahajajo v tuje gore, pa čeprav samo v Zahodne Julijce ali na severno stran Karavank, in se včlanjujejo v tamkajšnje planinske organizacije – v italijansko, v avstrijsko. Tam plačana članarina jim povsod po svetu zagotavlja zavarovalnino v primeru nesreče. Vedeti pa moramo tudi, da vedno več naših ljudi hodi v hribe iz najrazličnejših športnih nagibov in za to ne potrebujejo nikakršnega članstva. Planinskih koč ne obiskujejo in še manj spijo v njih in prav popusti pri spanju v kočah so tista pozitivna razsežnost članstva v PZS, ki jo velja poudariti. Z organizacijo članstva tako kot drugod po Evropi bi PZS zelo veliko pridobila.
Pred kratkim je PZS izgubila enega svojih najpomembnejših stebrov, Gorsko reševalno službo, ki je »šla na svoje«. Desetletja si že gorski reševalec, bil si tudi načelnik postaje v Kamniku. So po tvojem reševalci storili pravi korak?
Z njihovega stališča najverjetneje pravega, sam pa menim, da odhod ni bil potreben. Najpomembnejši vzrok za ustanovitev lastne zveze je bil denar, vendar ga GRS ne bi imela nič manj, če bi ostala v okviru PZS, le drugače bi bil razporejen, oziroma nadzorovan, kajti sredstva, ki jih država namenja delu gorske reševalne službe, so namenska in jih na PZS nikakor ne bi mogli porabiti za kakšno drugo dejavnost. Seveda imajo reševalci zdaj, ko so na svojem, dober občutek, ker sami, neposredno upravljajo njim namenjeni denar. Je že tako, da ima vsak rad svojo denarnico v svojem lastnem žepu, manjka pa občutek za skupnost.
Kaj pa očitki glede nehvaležnosti, saj naj bi reševalci rasli in se usposabljali tako rekoč na prsih planinske organizacije?
To je nesmisel, saj vsi, ki se s tem ukvarjamo, vemo, da reševalci prihajajo pretežno iz alpinističnih kolektivov, ki svoje izobraževanje opravljajo povsem prostovoljno, najpogosteje na prijateljskih temeljih, urjenje reševalcev pa je domena posameznih postaj. Planinska zveze kot taka pri vsem tem nima tako rekoč nič.
Bodi dovolj tega razpredanja, pojdiva raje »v hribe«. V generaciji, ki je Slovenijo popeljala v alpinistični svet, je bila zelo opazna kamniška naveza Škarja-Humar-Šimenc. Kadar prebiram tvojo knjigo, se mi zdi, da ste živeli in delovali v »zlatih« časih.
Predvsem smo bili mladi in dobro smo se ujeli. Metod in Pavle sta bila odlična soplezalca in bera, ki smo jo opravili v domačih gorah in na tujem, predvsem v Zahodni Alpah, je precejšnja. Središče takratnega alpinističnega dogajanja je bila Ljubljana, v kateri je bilo zbranih največ takratnih vrhunskih alpinistov, mi trije pa smo prihajali iz »province«, izpod kamniških gora, in smo ves čas stali nekako ob strani. Smo pa zato imeli veliko prednost v domačem okolju, čeprav smo morali vsak dinar, ki smo ga dobili od planinskega društva, zaslužiti z udarniškim delom pri naših planinskih kočah. Sicer pa so bili najboljše spričevalo naši vzponi, z njimi smo lahko mirno stopili ob bok vsaki ljubljanski navezi.
Vsi trije ste bili tudi v Himalaji, na Kangbačnu.
Če pravim, da je bila alpinistična Ljubljana zagledana predvsem vase, to ne velja za vse. Že pri prvi odpravi na Kangbačen, leta 1965, je Pavle Šegula, ki je vodil komisijo za odprave, sestavil moštvo tistih, ki so takrat bili na alpinističnem vrhu, in to je bilo zares slovensko. Ko je Komisijo za odprave v tuja gorstva od Šegule prevzel Aleš Kunaver, ki je vseskozi razmišljal odprto in videl po vsej Sloveniji, je slovenski alpinizem odločno in za zmeraj prestopil meje ozkih, pa naj bo še tako kakovostnih krogov. Aleš je to odprtost gojil do konca. Bil je neprecenljiva in neponovljiva osebnost, zato sem se, ko sem prevzemal za njim Komisijo za odpravo v tuja gorstva, še toliko bolj zavedal zahtevnosti in odgovornosti dela, ki me je čakalo.
Skoraj tri desetletja so že pretekla od velikega uspeha na Everestu. Takrat si bil drugič vodja (prvič je bilo leta 1974, ko si vodil odpravo na Kangbačen) in od takrat skoraj ni bilo večje odprave v Himalajo, ki bi odšla na pot brez Toneta Škarje.
Himalaja me je povsem osvojila, zato se vanjo vedno rad vračam in se bom še, dokler bo mogoče. Kar pa zadeva Everest, naj povem, da me je na vodstveno mesto dobesedno »porinil« Aleš Kunaver. Vsi smo bili prepričani, da bo, ker je veliko svoje energije posvetil pripravi te odprave, tudi sam prevzel vodstvo, vendar se je temu odrekel in me toliko časa »obdeloval«, da sem prevzel nalogo, ki je bila vse prej kot lahka. Odgovornost za uspeh je bila prav zaradi Everesta izjemno velika, tudi zato to medsebojno podajanje vodstva. Kako se je vse skupaj izšlo, pa vemo. Ja, Himalajo imam preprosto rad.
Začela sva pri knjigi in še končajva z njo. Še kaj pišeš? Imaš še kaj v predalu?
Imam. Knjigo o Kangčendzengi, ki jo počasi končujem, tako da postaja vse bolj dokumentarna, ker neposredni vtisi počasi bledijo. In prav to, ta dokumentarnost, je moj namen. Z Božem Lavričem iz Planinske založbe pa se dogovarjam za dopolnjeno izdajo Sten mojega življenja. Za zdaj kar zadosten zalogaj.

Tone, vse najboljše ob jubileju in še veliko lepih srečanj z gorami.

Mitja Košir