“Bolje spriječiti nego, liječiti” bi bilo lahko vodilo za vse …
V Dolomitih je prekomerni turizem že zdavnaj prešel vse meje zmožnosti gorskega okolja. Ker bi se turistični propagatorji, ki se jim vse večje številke zlivajo tudi v žepe, morali že zdavnaj zavedati, da so zmožnosti omejene in ni nobenih potreb več po vabljenju in dodatnem pošiljanju ljudi na ta območja prihaja vse bolj do podražitev, zaprtij in omejevanj.
Tako so v namen omejevanja obiska priljubljenih Treh Cin (Tre Cime di Lavaredo – Drei Zinnen) tudi turistična združenja, ki delujejo na območju, v sodelovanju z občinskimi upravami San Candido, Dobbiaco, Sesto Pusteria, Villabassa in Braies sestavila sporazum, katerega namen je zmanjšati preobremenitev in stres pod Tremi Cinami s poudarkom na pretoku avtomobilov, ki se poleti vsak dan povzpnejo od Misurine do parkirišč na 2300 metrih pred kočo Auronzo.
Na zadevo že od leta 1980 opozarjajo pri Mountain Wilderness, ki so protagonist vprašanja čezmernega turizma na Tre Cime di Lavaredo. Zadeve so ponavljali in so dosegli celo točko protestiranja ob prihodih na etape Giro d’Italia, čemur so sledile pobude proti turistični uporabi motornih sani. Različni načini ukrepanja niso imeli nobenega učinka, le jezili so sogovornike. Konkretno: ni bilo prostora za razpravo o omejitvi dostopa do Tre Cime di Lavaredo.
Danes se javnost seznanja s pobudo petih občin Val Pusterie, ki odločno zahtevajo uvedbo omejitev. A očitno se jim to še ne zdi nujno in bi zadevo uveljavljali postopno – tri leta. Župani se bolj kot vprašanj, povezanih z varstvom krajine in okolja, bojijo le izgube Unescovega priznanja. Od leta 2009 so Dolomiti pod Unescovo znamko. Od takrat se Unescova fundacija Dolomiti ne zanima za Tre Cime di Lavaredo. Vendar je situacija resna že desetletja. Majhno alpsko območje poleti trpi zaradi napada več kot 13 tisoč ljudi dnevno, prihoda na višino na tisoče avtomobilov, na vse večja parkirišča, vkopana v melišča na račun pokrajine, hude nenadzorovane erozije, da se naredi prostor za avtomobile, lačne ozemlja. Antropične motnje, ki so pregnale divjo favno, dan za dnem uničujejo poti in ceste, koča Auronzo pa postaja kaotična menza. Tudi v okoliških kočah delujejo le v imenu največjega dobička, s skrajšanim delovnim časom.
Pobuda južnotirolskih občin je dobrodošla, a aktivirana metoda se zdi neustrezna za trenutne nujne primere. Po mnenju poznavalcev je dolžnost fundacije (upravnega znanstvenega odbora) UNESCO, da občino Auronzo in občine Južne Tirolske pripelje k resni razpravi za mizo z delegati okoljskih združenj, CAI in Alpenverein. Razprava naj se nujno zaključi z uvedbo omejenega števila ljudi, z uvedbo tranzita na strani ceste z Belluna z javnim prevozom ali pooblaščenimi avtobusnimi prevozi, s strogim urejanjem dostopa, ki se začne od jezera Misurina, še enega kraja, ki je zdaj osiromašen in brez pomena. V zimskem obdobju je treba preseči nespodobnost storitve prevoza z motornimi sanmi. Lastnike koč je treba pozvati, da posodabljajo objekte tudi s črpanjem javnih sredstev. Na visokogorskih poteh, zlasti na območju Belluna, je gorsko kolesarjenje tudi popolnoma nesmiselno … GognaBlog
Spet neko izmišljeno poročilo o alarmantnem stanju zaradi velikega števila turistov.
Mislim da so tam vsi srečni, da imajo lep dohodek. Izjema so mogoče lastniki vil in graščin, ki imajo raje svoj mir. Občasno grem v Dolomite, nazadnje sem bil pred 1 tednom, sprehodil sem se ravno do pod 3 Cin. Nisem opazil, da bi bil kdorkoli nesrečen zaradi turistov. Nekateri smo šli peš, nekateri so se pustili peljati z motornimi sanmi po ratrakirani cesti, nekateri so bili z turnimi smučmi. Sam sem bil posebej srečen da sem lahko zastonj parkiral pri jezeru Antorno (do tja se da pripeljati pozimi), da sem nazaj grede tam v koči spil drago pivo. Pri tem sem pomislil da je od tam do vstopa smeri Egger-Shauschek v Mali Cini (to je edina smer, ki sem jo tam plezal) ravno toliko kot od parkirišča na državni cesti v Vrata pri Aljaževem domu do smeri v Steni.
Toliko v poduk tistim, ki vpijejo kako tudi na cesti pod 3 Cine zaračunavajo cestnino – nič ti ne zaračunajo, če si pripravljen dobro uro pešačiti do stene.
Predlani sem se poleti peljal čez prelaz Falzarego. Promet se je v mojo smer premikal, v nasprotno smer je bolj ali manj stal. Nisem bil nesrečen, situacija je bila podobna kot pri nas poleti na nekaterih avtocestah. Naivno sem se hotel ustaviti na Falzaregu in spiti kapučino. Kljub velikemu številu brezplačnih parkirišč ni bilo praznega in sem se odpeljal naprej. Sem pa opazil da nihče ni nikogar zaparkiral oziroma oviral prometa. Očitno italjanske 3 veje policije vedo za kaj so plačani.