Železar, 12. december 1974
Ob dnevu republike, je mladinski odsek planinskega društva Jesenice, organiziral dvodnevni izlet pod Špik. V petek popoldan nas je petnajst krenilo po novo zapadlem snegu proti koči v Martuljku, kjer so se nam zvečer pridružili še člani alpinističnega odseka. Ko je mesečina posrebrila mogočen venec gora Martuljkove skupine in so se na jasnem nočnem nebu pričele prižigati prve zvezde, smo se tiho odpravili v temino gozda, kjer smo občudovali zlato iskrenje snežnih kristalov, katerih čar je spreminjal sivino skal in smrek v prečudovite odtenke barv, zlivajočih se s srebrnimi luninimi žarki.
Ustavili smo se na Jasni, od koder smo lahko opazovali mogočno Špikovo lice, njegovo mrko, nepremagljivo steno, odeto v bel pajčolan, ki je krasoto gore, kipeče pred nami v črno nebo, še jasneje in lepše risal v tišino noči. Polni nepozabnih vtisov smo se vrnili v kočo, od koder smo zjutraj, brž ko so prvi sončni žarki obsijali vrh Frdamanih polic, nadaljevali pot v osrčju Špikove skupine. Pred nami je rasel v modro nebo mogočen amfiteater sten, ponosnih in sivih, polnih skrivnosti, ki znova in znova privlačijo. Na drugi strani doline pa so se v topli sončni luči kopali vrhovi Karavank.
Po plazu, na čigar pobočju smo se do pasu udirali v globok sneg, smo prilezli na Kurji vrh, kjer je za kratek čas tudi nas obsijalo toplo sonce. Potem smo se po strmem pobočju pričeli spuščati v dolino. Beli vrhovi Razorja, Prisojnika, Mojstrovke, Jalovca in Mangrta, so vpijali zadnjo svetlobo dneva, nekje daleč za temi vrhovi pa je ugašalo sonce, katerega čar’smo uživali dva tako hitro minula dneva.
Marko Šurc
