Delo 31. julij 2002
Kot da gre za prizor, ki sta ga sponzorirala Kodak in Fuji
Za vas pod goro, ki kajpak še zdaleč ni edina, saj mogočne gore z Jalovcem in Loško steno kot velikanski obrambni zidovi vse naokoli kipijo navzgor iz doline Koritnice, je Mangart simbol in upanje hkrati
Je že tako, da moraš hoditi po svetu, če se želiš na koncu zavedeti, da imamo veliko približno takega, kakršni so cilji naših daljnih potovanj, tudi doma. Ko sem po vrnitvi s potovanja po Kaliforniji trosila naokoli navdušenje nad tem, kar sem videla v znamenitem narodnem parku Yosemite, ko sem opisovala vrtoglavost El Capitana in enako imenitnega soseda Half Domea, me je streznila hladna opomba Žarka Mlekuža. “V Logu pod Mangartom imamo več sreče kot Kalifornijci. Oni premorejo le Half Dome, torej pol katedrale, mi imamo celo, Mangart namreč.”
Za besedno igro se skriva domneva, da če bi betico Mangarta z ostrim rezom razpolovili, bi iz tega dobili legendarnemu plezalskemu svetišču Half Domu zelo podobno goro. Vse ustreza, celo višina. Dva tisoč šeststo in še nekaj metrov. In česa sploh Triglavski narodni park nima, kar ima elegantni Yosemite?
Mangart je najbolj razpoznavna reč Loga pod Mangartom. Za vas pod goro, ki kajpak še zdaleč ni edina, saj mogočne gore z Jalovcem in Loško steno kot velikanski obrambni zidovi vse naokoli kipijo navzgor iz doline Koritnice, je Mangart od nekdaj simbol in upanje hkrati. Tako je še vedno, kljub tragediji, ki se je porodila prav v skalnatih nedrjih ljubljene gore. Predlanska nesreča s plazom je zaznamovala tudi prebujajoči se turizem Loga pod Mangartom. Odkar so junija letos ponovno odprli mangartsko cesto, je Mangart spet zelo oblegana gora. Več prometa kot katera koli cesta čez mejne prehode v zgornjem Posočju ima znova tudi cesta čez Predel. Ljudje prihajajo, toda tudi odhajajo. V gostiščih Mangart in Encijan, ki sta največji turistični postojanki Loga pod Mangartom, se pozna, da je turiste še vedno strah preživeti noč v vasi, ki je novembra predlani doživela tragedijo s plazom.
“Tako pač je,” so s kriznimi razmerami zbogani Ložani. Vedo pač, koliko časa so potrebovali v bližnjem Bovcu, da so se po potresu leta 1998 pobrali in obnovili stare turistične tokove. Tudi o tem smo se pogovarjali z Žarkom Mlekužem. Pokazal nam je še nedokončano maketo doline Koritnice in gora, ki jo obdajajo. Velika reč. “S sinom sva jo začela delati pred nesrečo. Po njej sva pobočje Mangarta na maketi preoblikovala in vnesla spremembe, ki jih je v naravi naredil plaz. Maketa je najino darilo vasi.” Na ogled bo vsem, ki prihajajo.
Žarko Mlekuž je prijatelj filozofije, ki pravi, da ko je kriza največja, napoči čas za odpiranje najširših horizontov. Te so nedavno Ložanom pomagali odpirati tudi arhitekti in urbanisti, zbrani na mednarodni delavnici ustanove Maksa Fabianija v Logu pod Mangartom. Na njej se je porodilo mnogo prav imenitnih zamisli za prihodnost vasi. Poleg vsakdanjih in potrebnih o tem, kako in kje v vasi graditi nove hiše, so predlagali celo muzej plazov, razgledno ploščad in nekakšno formo vivo ob cesti. Utopija? “Ne, futurizem pa zagotovo. Ob pravem času smo dobili podlage za lokacijske načrte vasi.”
Saj, utopično se je zdelo, ko se je vaška zadruga odločila, da iz stare loške šole naredi hotel. Objekt je kljub nesreči pod streho in kaže, da ga bodo odprli ob pravem času, ko bo húdo pozabljeno in bo Log pod Mangartom spet zanimiv za daljša počitnikovanja. Do takrat bo svoje veliko delo končala tudi Cerkev, ki se je lotila preureditve loškega farovža v nekakšen mladinski dom duhovnosti. Eno z drugim, vas, ki premore okoli 70 bolj ali manj kakovostnih ležišč, jih bo do časa imela najmanj 60 več. Najmanj zato, ker Ložani verjamejo v turizem, in kar nekaj se jih zdaj trudi, da bi pri sebi doma tudi uredili sodobne sobe in stanovanjca za turiste.
Najmanj sto in en razlog je za počitnice v Logu pod Mangartom. Kajpak ne moremo odmisliti plazu, ki je bil, kot Ložani pravijo, posledica tega, da se je tistega nesrečnega 17. novembra 2000 mnogo nepredvidenih nesrečnih okoliščin zgostilo v eno samo, usodno. Recimo, da se kaj takega ne more več ponoviti. Sicer pa se bo tudi država kmalu pomujala okoli načrtovanih objektov, ki bodo vas stoodstotno zaščitili pred ponovitvijo hudega. Eno z drugim, celo posledice plazu postajajo eden izmed razlogov, da turist obišče Log pod Mangartom. Od tod tudi zamisel o muzeju, ki bi ga uredili v znamenitih hišah, ki so, čeprav stojijo tik nad strugo Predelice, kakor po čudežu preživele predlansko razdejanje. Po tem so postale znane vsemu svetu.
Če odmislimo plaz, nam ostane še sto razlogov, da se v Logu pod Mangartom nastanimo za več dni. Ne zaman dolini Koritnice pravijo tudi dolina stoterih slapov. Za loške slapove, ki se pozimi v veliko veselje plezalcev odenejo v ledene oklepe, velja, da se ne razkazujejo na veliko. Skriti v soteskah in pod previsi se mnogi pokažejo le tistim, ki jih srčno iščejo. Sploh pa je dolina primerna za vse vrste ljudi. Tistim, ki se radi tako ali drugače samo sprehajajo in občudujejo, se pridružujejo izkušeni in prepadnih sten vajeni gorniki in ekstremni gorski kolesarji. Teh na Mangartu letos kar mrgoli. Enih in drugih, plezalcev in kolesarjev, je že približno enako število. Poti mnogih od teh se stekajo v Mangartski koči, kjer diši po dobri hrani in po čaju, ki je nekakšen eliksir iz mangartskih dišavnic, kjer je prijeten klepet z Erikom in Vando Cuder. Tokrat je nanesel na mejo, ki deli Mangart na položnejši slovenski in vrtoglavo prepadni italijanski del. Iztočnica je bila revija Alp Vacanze, ki med vršaci zahodnih Alp predstavlja tudi Mangart. To je zanimivo branje o tem, čigava noga je bila leta 1794 prva (noga grofa Franza Hohenwarta), čigava kasneje, druga in tretja in tako naprej, ki je priplezala na vrh te imenitne gore. Preseneča, da članek o Mangartu morda prvič podrobno opisuje nevšečnosti, ki so jih za časa nekdanje Jugoslavije imeli s tedanjimi graničarji tuji plezalci. Erik Cuder, ki z družino že mnogo let skrbi za kočo pod Mangartovo skalnato betico, pove, da je bil v tistih časih Mangart res hudo zastražen, da pa so mnogi tujci tudi zdaj, ko je meja na gori do vseh prijazna, polni strahu in predsodkov. Strinjava se, da se bodo slednjih morda otresle šele generacije naših pravnikov. Kakor koli že, vsaj tako kot nekoč za vojsko je za turista mirnega časa tudi iz strateških razlogov zanimiva mangartska cesta. Res drzno so jo čez prepade in skozi skalnate predore speljali med italijansko okupacijo. Konča se 2100 metrov visoko na Mangartskem sedlu, kjer čepi koča in velikanski glavi podoben vrh te imenitne gore. S Sedla se ponujajo osupljivi pogledi na vse strani mangartskega podnožja, na Belopeška jezera, dežele treh narodov, na morje?
Kje si lahko človek, ki ni pripravljen hoditi in plezati navkreber v gore, privošči tako razkošje, ne da bi prelil kapljo znoja! In kakšni so razgledi! Sprehod po Mangartskem sedlu, kjer parkiranje stane 700 tolarjev (komur se zdi preveč, naj se spomni, da loška zadruga ta denar vlaga tudi v vzdrževanje mangartske ceste), je poletni čas sprehod po preprogah planinskega cvetja, mimo domekov svizcev in domovine kozorogov ter gamsov, je obračališče za junake na gorskih kolesih in mesto srečanja bolj ali manj drznih gornikov. Zlasti slednji imajo v “zidovih” Mangartove trdnjave veselje do izbire več previsnih poti, kot telovadec orodja v najspodobneje opremljeni telovadnici. “Železne poti”, vie ferrate, na italijanski strani Mangarta, veljajo celo za najbolj drzno speljane tovrstne v Julijcih. Že kukati čez robove Mangartovih prepadov in videti od daleč tiste, ki visijo na jeklenicah in klinih, je veliko doživetje. In teh na Mangartu in v dolini še ni konec. Obeta jih celo drobnica, ki se včasih spravi kar na cesto in te spomni, da je spodaj 1295 metrov nad morjem znamenita planina s pravljičnim okoljem bukovega gozda in potoka Mesnovka, da tam delajo prav imeniten sir in da je tak naprodaj tudi v vasi. Malo nižje spodaj se začne območje plazu.
In spet smo tam. Tako pogosto ga turisti fotografirajo, da se ti utrne misel, da gre za prizor, ki sta ga sponzorirala kar Kodak in Fuji skupaj.
Katja Roš
