Po prstih v stene

Minulo soboto sta z ljubljanskega letališča Brnik odpotovala v ZDA ameriška plezalca Earl Wiggins in Ajax Greene, 22-letna fanta, ki sta poldrugi mesec plezala v slovenskih in hrvaških gorah. Vrnila sta obisk tržiškima alpinistoma Borutu Bergantu in Iztoku Tomazinu, ki sta lani ta čas plezala v ameriških gorah. Njuno bivanje pri nas ne bi bilo nič nenavadnega (saj naposled obišče Jugoslavijo vsako leto vrsta odličnih alpini­stov z vsega sveta), če se mlada Američana ne bi ukvarjala s čisto posebnim, ki se v Evropi šele uveljavlja, v Ameriki pa je že velika moda: s prostim plezanjem.

Plezanje takšne vrste je na ameriški zahodni obali enako priljubljeno kot letanje z zmaji ali jadranje na deski. Medtem ko so na primer, še pred nekaj leti obiskovali narodni park Yosemite v Kaliforniji in občudovali predvsem njegovo navpično tisočmetrsko steno iz granita, imenovano El Capitan, le redki oboževalci naravnih lepot, so upravitelji tega parka našteli lani že okrog tri milijone ljudi, ki so prišli pod steno: da bi hodili pod njo, lovili ribe, jahali, si po­stavili tam v neokrnjeni naravi šotor – ali plezali.

Izkoristiti je treba vsako razčlenitev stene, najti vsak najmanjši prijem, vsako še tako majhno stopinjo: Matjaž Ivnik med napornim prostim plezanjem, ko ima za pasom vse, kar potrebuje za varovanje (vse foto Stane Klemenc).

Vendar teh plezalcev ne zanima takšno plezanje, kakršno je v navadi pri nas v Evropi, ko si človek v boju s steno lahko pomaga z vsemi mogočimi tehničnimi pripomočki od klinov in vponk do lestvic in vrvi. Prav tako jih niti malo ne zanimajo stene, ki niso koli­kor mogoče navpične in gladke. Stene, po katerih so oprimki tako veliki, da se je mogoče po njih sprehajati kot po promenadi, so zanje popolnoma nezanimive. Bolj kot še tako visoka razčlenje­na stena jih zanimajo balvani, ve­like skale, ki so jim ledeniki dav­nih geoloških dob zlizali robove. Bolj kot sodelovanje na odpravah v najvišja pogorja sveta jih zani­majo le nekaj metrov visoke glad­ke skale, po katerih bi lahko na prvi pogled plezali le pajki in mu­he, a na njih dobro izvežban in močan plezalec vendarle najde to­liko oprimkov, da pripleza na vrh.

Ko se je pred nekaj leti rodila ta moda, so se najbolj vneti mladi Američani lotili vsega, kar je bilo navpično. V nekaterih univerzitet­nih središčih ni tako prav ničesar navpičnega, česar študenti še ne bi preplezali.

Predlanskega oktobra je Edward Drummond z vrečko slanih kek­sov in dvema obloženima kruhko­ma za pasom plezal po nebotični­ku letalske družbe Transamerica v San Franciscu. V 22. nadstropju ga je potegnila skozi okno policija in aretirala. Podobna »nesreča« se mu je zgodila, ko je plezal po zgradbi Ameriške banke.

Earl Wiggins na skoraj skrajni meji plezalskih zmožnosti v Dovžanovi soteski: brez tehničnih pripomočkov se je treba preriniti skozi najtežje dele sten

Morebiti se je rodila ta nova plezalska moda tudi iz ogorčenja nad nekaterimi plezalci, ki niso izbirali sredstev, samo da so prišli po do takrat še nepreplezani steni na vrh gore. Visoko, navpično in gladko steno El Capitana so poskušali preplezati v klasičnem plezalskem slogu že številni alpinisti, vendar so se morali vsi po vrsti umakniti iz stene, ker je bila le preveč glad­ka in preveč navpična. Toda v ste­ni so pustili toliko klinov in druge »kovačije«, kot pravijo naši alpi­nisti kovinskim plezalnim pripo­močkom, da je bila videti kot bla­zinica za zabadanje igel: Warren Harding iz Sacramenta v ZDA je bil tako zagrizen, da je prinesel pod steno okrog 150 kilogramov opreme in zabil v gladko skalo več kot 700 klinov. Toda uspelo mu je. Ko je po mesecu dni plezanja pomolil glavo čez vrhnji rob stene, ga je tam zgoraj čakalo več kot sto novinarjev, televizija je neposre­dno prenašala ta velikanski alpini­stični dosežek, na prizorišču pa je bila tudi godba na pihala, ki je prispevala svoje k velikemu slavju.

Plezalci prostega sloga so prav tako varovani kot »klasični« alpinisti, le da ne smejo napredovati s pomočjo vrvi, klinov ali vponk

Največji ljubitelji narave med al­pinisti so bili ogorčeni. Le tri me­sece pozneje je plezal Royal Robbins isto smer in spotoma izbil iz stene vse kline, ki jih je v njej pustil njegov predhodnik ter jih zmetal v prepad.
Prosti plezalci seveda tudi uporab­ljajo nekatere tehnične pripomoč­ke, vendar samo za varovanje. Če je le mogoče, uporabljajo namesto klinov zagozde, s katerimi ne po­škodujejo gladke stene … Uporabljajo tudi plezalno vrv, vendar le za varovanje.

Pravzaprav plezajo prav tako kot njihovi kolegi v Evropi, le da si ne pomagajo z ničemer, kar prinesejo s seboj. Iščejo oprimke v steni in stojišča, klina pa ne smejo zabiti, da bi vanj vpeli vrv in se tako potegnili navzgor; na vrv so prive­zani in na klin pripeti samo za primer, če bi njihov prijem ne zdržal in bi padli ter tako obviseli med življenjem in smrtjo. Pravza­prav jim pomenijo vrvi, klini in vponke samo toliko kot artistom v cirkusu mreža pod trapezom.

Artisti navpičnih in gladkih gor­skih sten se vadijo za največje po­dvige na balvanih, velikih, gladkih skalah, ki jih je ob rekah dovolj vsepovsod po svetu. Balvani, viso­ki od treh do desetih metrov, so postali tudi že pri nas enkratni ple­zalni vrtci, saj so na njih na maj­hnem prostoru najrazličnejše ple­zalne težavnostne stopnje.
Ameriški alpinistični časopis »Climbing Magazine« je pred časom objavil reportažo o prostem plezanju po balvanih, v katerih je med drugim zapisano: »Sir Edmund Hillary je priplezal na Mount Everest, ki je visok 8848 metrov. Vsa čast mu! Vendar se ni nikoli spopadel z vrhunskim pro­blemom. Mislimo, da Hillary tega niti ni zmožen, kajti na tale balvan je trikrat teže priplezati kot na Everest, čeprav je visok samo osem metrov.«

Takšna je filozofija prostih plezal­cev – in še nekoliko drugačna. Ne­kateri od njih pravijo, da je pleza­nje igra, pri odpravarskih igrah pa ni nikakršnih omejitev. Kdor hoče v Himalaji zmagati, pravijo, si na­jame helikopter, vzame s seboj stotine steklenic s kisikom in po­kliče na pomoč stotine Šerp. Popolnoma drugače je pri prostem plezanju po balvanih. Tak plezalec – atlet ne sme uporabljati niti kla­diva niti vrvi in klinov. Edini pri­pomoček, ki je dovoljen, je isti, kot ga imajo telovadci: magnezi­jev prah. Popolnoma brez pripo­močkov, skoraj dobesedno golo­roki in bosonogi, se ti plezalci spo­padajo s steno.

»Glavni« v prostem plezanju po balvanih je zdaj v Ameriki (in se­veda tudi na svetu) John Gill, pro­fesor matematike iz Kolorada. Spoprijel se je z balvanom, imeno­vanim »rdeči križ«. Edini oprimki na tem skalnem bloku, ki so ga ledeniki ledene dobe do gladkega ostružili, so drobni kremenčevi kristali. S krvavimi rokami je Gill priplezal na vrh tega balvana. Če­prav so hoteli podvig od tedaj po­noviti še številni pristaši prostega plezanja, doslej ni nikomur uspe­lo. Konkurenti so obiskovali po­sebne tečaje karateja, da bi se tam naučili plezati samo z enim prstom, kar je edino mogoče na tej skali, vendar je bil doslej ves njihov trud zaman.

Tudi steno El Capitan in druge najtežje stene poskušajo številni prosto preplezati, vendar to uspe le najboljšim med njimi. Kot piše »Climbing Magazine«, jih približno toliko pripleza na vrh, kolikor se jih pri takem poskusu smrtno ponesreči.

Ajax Greene v Dovžanovi soteski: »V vaših gorah je nevarneje kot v naših, granitnih, ki se ne krušijo.«

Medtem ko so alpinisti doslej poznali le šest težavnostnih stopenj pri svojem plezanju, so plezalci prostega sloga preplezali odseke v stenah ali na balvanih, ki so jih ocenili s sedmo in celo že z osmo težavnostno stopnjo.
Tako sta tudi Američana Wiggins in Greene, ki sta bila do minulega tedna v Sloveniji ocenila nekaj smeri, ki sta jih plezala, s sedmo težavnostno stopnjo. Zajedo JLA v Šitah, ki so jo naši plezalci ocenili VI, A2, sta Američana ocenila s VII, prav tako Dovžanovo sotesko, iz katere so vse naše fotografije. Z enako težavnostno stopnjo sta naposled ocenila skalo za plezalske treninge Sivnico v Kamniških Alpah.
Skupaj z Američanoma sta plezala v naših gorah alpinista Iztok Tomazin, 19-letni Tržičan, in njegov 17-letni tovariš Matjaž Ivnik.

Čemu poskušajo ti alpinisti nekaj, kar se je zdelo še pred nekaj leti nemogoče?
Vsekakor je to šport, ki – kot vsak šport – navduši nekatere mlade ljudi. V njem hočejo ljudje odkriti zgornjo mejo človekove zmogljivosti in premagati takšne stene, ki jih pred njimi še ni nihče. Seveda gre pri nekaterih za premagovanje nevarnosti, ki se zdijo nekaterim drugim nepremagljive.

Mlajši rod slovenskih alpinistov se že precej navdušuje nad prostim plezanjem, posebno po balvanih. Za največ naših alpinistov je prosto plezanje samo dodatno plezalsko udejstvovanje, medtem ko v Ameriki številni plezalci klasičnega alpinizma in plezanja sploh ne priznavajo za pravi šport, ker to po njihovem prepričanju ni pravi spopad z goro in steno, če človek lahko uporablja najrazličnejše tehnične pripomočke.

Dokler se bodo s prostim pleza­njem ukvarjali zares dobro trenirani plezalci in ne avanturisti, ljudje, ki poznajo zakonitosti kamenine in stene in ne pustolovci, bo v prostem plezanju prav toliko nesreč, kot pri vseh drugih športih. Brž ko bodo hoteli brez pripomočkov v steno vsi, ki jih to zanima, a ne poznajo zakonitosti, bo prihajalo do nesreč, do kakršnih prihaja pri neukih letalcih z zmaji.

Marjan Raztresen
TELEKS, 21. september 1979