POGOVOR Z ALPINISTOM PAVLOM KOZJEKOM
Naš časopis, november 1997
V naši okolici živijo številni poznani ljudje, ki so se s svojimi podvigi vpisali na številne časopisne strani ter ponesli ime sebe in svojega kraja sirom sveta. Med te prav gotovo sodi tudi vrhunski alpinist Pavle Kozjek, Polhograjčan, ki je brez dodatnega kisika osvojil najvišjo goro sveta Everest. Z njim sem se pogovarjal in nastal je zanimiv zapis o njegovih planinskih začetkih, pa tja do današnjih vrhunskih alpinističnih dosežkih.
Doma ste v predelih Polhograjskih dolomitov, kjer ni ekstremnih gorskih vrhov. Kako ste postali alpinist in kdo vas je navdušil za ta nevarni šport?
»Prvi vzpon: Slovenska smer v Triglavski steni leta 1977, ko še nisem plezal (niti pretirano hodil v hribe). V steno me je peljal sodelavec (tudi še zdaj!) Marjan Tomkiewicz. Splezal sem brez težav, vendar takrat nisem razmišljal o »karieri« alpinista. Sicer sem že prej poplezaval po krušljivih skalah Grmade in Tošča nad domačim Mačkovim Grabnom, toda šlo je predvsem za stik z naravo, ki
je v Polhograjskih dolomitih zares lepa in to (iskanje lepote narave) sem kasneje nadaljeval v velikih gorstvih sveta.
Konec naslednjega leta sem se (v glavnem iz radovednosti) vpisal v plezalno šolo AO Matica in takoj opazil, da mi ta šport »leži«. Že naslednje leto sem splezal nekatere težavne klasične smeri v naših Alpah, kmalu pa dodal še nekaj svojih prvenstvenih smeri (novih smeri, kjer prej še ni plezal nihče). Uspehi v domačih gorah so me pripeljali na prvo himalajsko odpravo na sedemtisočak Gangapurna. Odpravo je vodil eden mojih himalajskih vzornikov, zdaj žal pokojni Stane Belak – Šrauf, in skupaj sva stala tudi na vrhu.«
Katere in koliko najvišjih vrhov po svetu ste že osvojili?
»V naslednjih letih sem plezal po najtežjih stenah in najvišjih vrhovih skoraj vseh najpomembnejših gorstev sveta. Na štirinajstih odpravah sem osvojil 4 osemtisočake (od Slovencev sta jih več le še Viki Grošelj in Andrej Štremfelj), 3 sedemtisočake in vrsto šesttisočakov. še več pa mi pomenijo smeri v nekaterih najtežjih stenah, kot so Cerro Torre v Patagoniji, El Capitan v Kaliforniji in južna stena osemtisočaka Šiša Pangme, ki je zahtevala tudi par prstov na nogah. Mnogo smeri v naših in tujih stenah sem preplezal tudi sam. Za vzpon na Cerro Torre sem skupaj z ostalimi člani odprave dobil najvišje slovensko športno priznanje: Bloudkovo nagrado. Mirno lahko trdim, da je generacija, ki ji pripadam (Knez, Jeglič, Karo, Česen itd.) ponesla Slovenijo v najožji svetovni alpinistični vrh; žal nas mora o tem včasih obveščati tuja strokovna literatura.«
Po vaši oceni in v svetovnem merilu je prav gotovo največji uspeh vzpon na Everest brez dodatnega kisika. Kako ste to dosegli?
»Kljub vsemu je vzpon ne Everest (8848 m) brez dodatnega kisika (in hkrati prvi slovenski vzpon na Everest brez dodatnega kisika) vrh mojega alpinizma. K temu je treba dodati dejstvo, da je vzpon s severa (Tibeta) precej težji in da sem zadnji del stene plezal sam. Po tej smeri je na enka način doslej splezalo na vrh manj kot deset alpinistov.«
Opišite nam vsaj del tistega trenutka, ko ste stopili na najvišjo goro sveta?
»Občutki, ki naj bi jih doživljal na vrhu, so prišli za mano kasneje: na vrhu imaš v glavi le napetost, koncentracijo, ki je potrebna da ne napraviš nobene napake in občutek, da čas teče neznansko hitro. Pogled na megleno morje, iz katerega so gledali okoliški osemtisočaki pa je bil vseeno veličasten.«
Za tak podvig so gotovo potrebne izjemne psihofizične priprave. Kako ste se vi pripravljali in koliko časa?
»Neposredne priprave so se pričele približno eno leto pred vzponom, vendar je to težko natančno določiti, praktično so bile najpomembnejše priprave težki vzponi na prejšnjih odpravah, kjer sem spoznal svoje meje. Le tako lahko oceniš, kaj je še v mejah sprejemljivega tveganja in umetnost vrhunskega alpinizma je prav v tem, približati se robu, vendar ne iti čez.
Sicer pa sem v trening vključil precej atletike (teki na dolge proge, maraton) in to se je izkazalo kot dobra poteza, če si dobro natreniran, si lahko hiter in v visokih gorah velja: hitrost je varnost. Tako je trdil Reinhold Messner, prvi osvajalec Everesta brez kisika in popolnoma se strinjam z njim (sicer se tudi osebno poznava).
Najtežji del priprav je bilo zbiranje sredstev, zato se še enkrat zahvaljujem glavnim sponzorjem: Mirton d.o.o., Statistični urad RS, PD in AO Ljubljana Matica, Elektro Ljubljana, KA pri PZS. ter ostalim sponzorjem in donatorjem: PAPI šport, KD Mark d.d., Lesnina trgovina d.d., Elsing d.o.o., Didakta d.o.o., Koto d.d., Annapurna, Poteza d.d.«
Kako gledate na razvoj alpinizma, recimo vrhunskega v Slovenji?
»Razvoj alpinizma gre naprej, v smeri vedno težjih vzponov, v stenah Himalaje in drugod. V Sloveniji je bil v zadnjih letih opazna manjša kriza prehoda med generacijama, vendar vse bolj kaže, da bodo tudi mladi nadaljevali uspešno tradicijo.«
Kakšni so vaši nadaljnji načrti?
»Moji načrti so vezani na še en himalajski osemtisočak: to je Daulagiri (8176 m), mogočen osamljen vrh v zahodnem delu nepalske Himalaje. Pravzaprav gre za stare dolgove, saj sva bila leta 1987 s Šraufom na prvi slovenski zimski odpravi le dobrih 100 metrov pod vrhom, ko sva se morala obrniti. Upam le, da bom uspel zbrati potrebna sredstva in si vzeti dovolj časa za moj naslednji cilj.«
Sedaj vas bralci Našega časopisa nekako bolje poznajo in upam, da bomo še pisali o vaših vrhunskih alpinističnih dosežkih, ki so nekako postali že del vašega življenja. Kako gledate na to?
»Po dolgih letih plezanja mi je alpinizem še vedno način življenja, čeprav na drug način kot pred desetletjem, ko sem mu lahko posvetil bistveno več časa. Po drugi strani pa je plezanje tudi šola za življenje, včasih nekoliko trda, vendar učinkovita. Le prevelikih napak si ne smeš privoščiti.«
Osebna izkaznica alpinista Pavla Kozjeka pod steno Everesta
Rojen 15.1.1959, Setnica pri Polhovem Gradcu.
Poročen, žena Nada (tudi športnica: tek, triatlon); 3 letna hčerka Ana Karin.
Stanovanje: Kotnikova 20, Ljubljana
Izobrazba: inženir matematike, diplomirani informatik
Zaposlitev, poklic: zaposlen na Statističnem uradu RS, načelnik oddelka (razvoj, programiranje)
Od leta 1978 član PD in Alpinističnega odseka Ljubljana Matica, od 1997 tudi član kluba Novice Extreme.
Simon Seljak
Foto – arhiv Kozjek
