Spomini na prijatelja

Ko sem začel pisati tele vrstice v slovo Janezu Jegliču, se mi je zatresla roka; roka, s katero sem nič kolikokrat stiskal njegovo na vrhovih po končanih vzponih po vsem svetu. Tudi ob najinem zadnjem slovesu sva se rokovala. Odhajal je na Nuptse, jaz pa v Ameriko. Potem pa me je v Kanadi nenadoma doletela novica, ki ji sprva nisem hotel verjeti: da se je ponesrečil na gori, ki sva jo skupaj občudovala leta 1990, ko smo se vračali z Everesta. Tako se je končala njegova bogata življenjska pot.
Rodil se je leta 1961 v Tuhinjski dolini. Odraščal je ob trdem delu na kmetiji. Že kot otrok se je potikal po Tuhinjskem hribovju, ko je pasel živino. Vzgojilo ga je skromno kmečko življenje, in prav te vrline so mu v alpinizmu koristile.
Pri štirinajstih letih je prišel v Domžale. Imel je preveč energije, da bi posedal doma. Zgodaj se je začel ukvarjati s športom. Najprej je bil nogometni vratar, za tem se je lotil smučarskih skokov v Mostecu, sledilo pa je kolesarsko obdobje pri Rogu in v dveh letih je nastopil na tridesetih tekmah. Takrat je začel zahajati v hribe, ki so mu postajali vse bližji. Še preden se je včlanil v Alpinistični odsek, je opravil nekaj zimskih vzponov. Alpinistično šolo je obiskoval leta 1979 in že na prvih turah je pokazal izjemno zagnanost.
Prvič sva se skupaj navezala 2. novembra 1981 pod južno steno Kogla. Ponovila sva Spominsko smer Ceneta Kramarja. Spomnil se je, da je bil tudi Cene iz Tuhinja. Od takrat naprej sva se dobro razumela, imela sva enake poglede na alpinizem in življenje, pa tudi enako zagnana sva bila. Plezala sva s srcem: to naju je v skupni navezi držalo kar deset let. Plezanje naju je vedno bolj prevzemalo. Spominjam se, da sva ob hudem nalivu odšla v Kamniške Alpe v »upanju«, da bo vreme tam lepše. Ker je tudi v Kamniški Bistrici deževalo, sva odšla še naprej pod steno Vežice. Toda ker sva že bila pod steno, sva se odločila, da kar v dežju ponoviva Perčičev steber. S takšnim poletom sva leta 1982 odšla s plezalno odpravo v ZDA. S skromno opremo sva zmogla veliko zahtevnih vzponov v granitu. Bili so dobra šola za kasnejše podvige.
Drug pomemben čeprav na videz neznaten dogodek je bil v trgovini alpinistične opreme v Trbižu. Prodajalec nama je podaril poster Fitz Roya in že na poti domov sva načrtovala novo smer ter prvo odpravo v Patagonijo, pod vzhodno steno Fitz Roya. Priprave na odpravo so bile temeljite: devetnajst prvenstvenih smeri v dveh dneh skupaj z najinim učiteljem Frančkom Knezom – imenovali so nas trije mušketirji. Fitz Roy je bil le uvod v Patagoniji. Naslednji cilj je bila vzhodna stena Cerro Torreja. Vmes smo se – leta 1985 – udeležili še himalajske odprave na Yalung Kang in se še istega leta vrnili v Patagonijo. Na vrhu Cerro Torreja smo stali 16. januarja 1986. Spominjam se navdušenja: od veselja je Janez Jeglič vriskal. Znal se je zabavati in veseliti uspeha, kajti vedel je, koliko truda, volje in vaje je potrebno za težaven vzpon.
Istega leta smo bili trije mušketirji znova v Patagoniji. Na Torre Eger smo opravili tretji pristop. Leta 1988 pa sva se sama znašla pod mogočno južno steno Cerro Torreja. Američani so naju v baznem taboru spraševali, kako močan daljnogled imava za iskanje prehodov. Niso verjeli, da plezava kar »na oko«. Bili so prepričani, da bova odnehala. Po treh mesecih nama je uspelo preplezati mogočno 1200 m visoko steno in opraviti vzpon, ki so ga občudovali po vsem svetu.
Sledila je odprava v zahodno steno Bhagirathija III. Po petih dneh plezanja v alpskem slogu je bil najin napor poplačan z uspehom: 7. septembra 1990 ob 9. uri dopoldne sva stala na vrhu. Ni bilo časa za veselje. Ob izjemno slabem vremenu sva sestopila po neznanem terenu. Pozno zvečer sva se, po sedemdnevni avanturi, vrnila na planino Nan Dah Ban, na izhodišče najine največje in najbolj drzne pustolovščine.
Po tej odpravi sva odšla pod Everest. Stopil je na vrh najvišje gore sveta; ne bom pozabil, kako sva se veselila uspeha v Namče Bazarju.
Deset let sva z Janezom Jegličem preživela skupaj v stenah doma in po svetu, delila sva si dobro in slabo, toda vse kar sva načrtovala skupaj, je bilo temeljito, pa najsi sva barvala dimnike, trenirala, plezala ali se zabavala. Pokojni Stane Belak-Šrauf nama je nekoč polaskal, da se takšne naveze rodijo vsakih sto let. Zame je bila sreča, da sva se našla in po najboljših močeh sodelovala.
Najine alpinistične poti so se po tej odpravi razšle, še vedno pa sva ostala prijatelja. Ponovno je odšel v Patagonijo in v južni steni Cerro Torreja potegnil še eno nova smer.
Tudi v El Capitanu je dokazal vsestranost. Toda v lednem plezanju mu ni bil nihče kos.
Janez Jeglič je spadal v rod alpinistov, ki je veliko naredil za uveljavitev slovenskega alpinizma. Kljub temu, da mu je vrhunski alpinizem vzel veliko časa, ga je zmeraj imel tudi za družino in prijatelje. Družina mu je bila nadvse pomembna; ob delu in plezanju je gradil še hišo. Toda v svojem izjemnem življenju je zgradil mnogo več. Zato verjamem, da se po drznem vzponu na Nuptse ni ponesrečil, ampak ko je že bil tako visoko, preprosto odšel še više. V nebesa.
V baladi o iskanju nesmrtnosti modri mož turškemu sultanu odkrije skrivnost: »Samo v svojih delih boš živel večno.« Janez Jeglič je s svojimi deli postal legenda slovenskega in svetovnega alpinizma. Ljudi, kakršen je bil, se ni veliko rodilo. O tem, kaj je izgubila njegova družina in prijatelji, je zgovorna naša globoka žalost in bolečina. Tudi Slovenija je izgubila velikega človeka. Življenje Janeza Jegliča in njegovo delo je lahko – in tudi bo – zgled mladim rodovom.
Vse, kar ni večno, se spreminja. Janez pa bo v meni ostal, kot sem ga spoznal v letih najinega prijateljstva. Hudo mi je, ker njegove bližnje ne morem potolažiti. Ireni in vsem domačim lahko sporočim v svojem imenu ter v imenu vseh alpinistov in prijateljev: »Imeli smo te radi.«
Silvo Karo
Planinsko društvo Domžale je odprlo posebno hranilno knjižico, na kateri zbirajo denarne prispevke za družino Janeza Jegliča – Johana. Prispevke lahko nakažete na račun Ljubljanske Banke – Banke Domžale: račun banke: 50120-620-00149-300 račun knjižice: 129335/50 Planinsko društvo DomžaleZahodna stena Nuptseja – eden izmed najboljših vzponov v ’97
Zahodna stena Nuptseja – eden izmed najboljših vzponov v ’97
Iz tujine že prihajajo prve pohvale – Poleg Nuptseja letos še nekaj velikih dosežkov, ki pa so prav tako zahtevali smrtne žrtve – So vrhunski vzponi sploh možni brez tveganja in žrtev? – Številni sponzorji
Vzpon Tomaža Humarja in pokojnega Vanje Furlana prek SZ stene Ama Dablama (6828 m), ki sta ga opravila lani spomladi, je bil v Franciji razglašen za alpinistični dosežek leta, za kar sta prejela prestižno nagrado – Zlati cepin. Letošnjo jesen pa je zaznamoval vzpon Tomaža Humarja in Janeza Jegliča prek zahodne stene Nuptseja (7742 m), ki je pred njima ni zmogel še nihče. Izreden dosežek, ki pa ga je zasenčila tragedija, saj je Jeglič, eden izmed najboljših alpinistov na svetu, izginil na ostrem grebenu.

NUPTSE – Tomaž Humar in Janez Jeglič sta preplezala smer prav po sredini stene, potem pa se je na vrhu zgodila nesreča.
Humar in Jeglič sta steno preplezala v čistem alpskem slogu, kar pomeni da sta vzpon opravila brez napenjanja fiksnih vrvi in pomoči višinskih nosačev. Njun dosežek prav gotovo sodi med najboljše letošnje vzpone v najvišjih gorah sveta in med resne kandidate za prestižne nagrade. Po vrnitvi je Humar kot gost sodeloval na italijanskem alpinističnem festivalu v Leccu, kamor so od tujcev povabili še znana Francoza Lafailla in Gabarrouja in dobil zelo pohvalne ocene za opravljeni vzpon.
Vendar pa je bilo letos v Himalaji in Karakorumu opravljenih še nekaj izredno dobrih vzponov. V indijski Himalaji sta Angleža Andy Cave in Brendan Murphy prišla na vrh Changabanga, na katerega sta priplezala v alpskem stilu preko prej še nepreplezane severne stene. Za steno sta porabila 9 dni, za vzpon na vrh pa še en dan. Steno sta za njima v osmih dneh preplezala še Mick Fowler in Steve Sustad, vendar se nista povzpela prav na vrh. Vsi štirje so začeli sestopati na drugo stran gore, vendar pa je med sestopom plaz odnesel Murphya in v bazo so se vrnili samo trije. Andy Cave je na gori preživel 16, druga dva pa 14 dni.
Močna ruska odprava je za cilj izbrala enega sedaj najbolj razvpitih alpinističnih problemov, zahodno steno Makaluja (8463 m). Do višine 7300 metrov so steno opremili s fiksnimi vrvmi in višinskimi tabori, nato pa je šest alpinistov v alpskem stilu nadaljevalo proti vrhu. Glavnemu problemu stene, 500 metrski skalni barieri med 7800 in 8300 metri so se sicer umaknili po desnem robu, vseeno pa so preplezali zelo zahtevno smer. Najtežje raztežaje je kot prvi v navezi splezal Salvat Kabibulin, ki je nato na višini 8200 metrov omagal. Drugih pet je prišlo na vrh, ko pa so se vrnili do prijatelja, je bil ta že mrtev. Med sestopom je na višini 6700 metrov padajoče kamenje ubilo še Bugačevskega, tako da so se le štirje vrnili v bazo. V Karakorumu, zahodnem podaljšku Himalaje, so kronisti letos zabeležili eno izmed najboljših sezon. Vreme je bilo julija in avgusta zelo dobro, preplezanih pa je bilo nekaj težkih granitnih sten. Nemci so rešili problem tisočmeterske JZ stene Latoka II (7108 m), Američani pa so v 23 dneh preplezali novo smer v 900 metrski steni šesttisočaka Nameless Towra.
Ovrednotenje športne vrednosti posameznih vzponov je zelo težka naloga, saj na težavnost vpliva cela vrsta dejavnikov – od nadmorske višine gore, tehničnih težav, višine stene, pa do načina, na katerega je bil vzpon opravljen. Po drugi strani pa se vsiljuje vprašanje, ali so sploh še možni vrhunski vzponi brez izjemnega tveganja in številnih žrtev.
Slovensko odpravo na Nuptse so podprli: T.E.R.R.R.A., Mammut, Charlet Moser, Servis Debevc Mengeš, Iglu, Beal, Camp, Svetina-Lazar, Radio HIT, Tiring, Mercator Grmada, SKB Kamnik, 3ZNA, ITU, Calcit, CA-SKB Leasing, Delo revije, Elektro Lj., Emona krmila, Galma, Gimpex, Hidrotehnik, Jata, Kemis, Kemplast, KA, KOTG, AO Domžale, Kamnik in Mengeš, AS Alu, Kolinska, Krekova banka, Krka, LB Domžale, MAP-trade, Metal profil Juhant, Občina Domžale in Novo mesto, PD Mengeš, Pro Montana, Salewa, Lowa, Signa, Slovenska vojska, Sport market in Tosama.
Himalajsko predavanje
V mali dvorani kina Union v Celju bo imel Frenk Horvat v torek , 2. t. m. ob 18. uri, predavanje o Himalaji z naslovom »Okoli Anapurn ali potovanje v nepalsko Himalajo«.
V Tamarju že zmrzuje
Novembrski mraz je zadoščal, da se je v ledenih slapovih v Tamarju že nabralo nekaj ledu. Tržičan Matej Meglič je v soboto, 22.11., sam preplezal Rastlinco (4/5) in povedal, da je bil led slab, malo pa je moral plezati tudi po skali. Ostali slapovi v Tamarju so bili tako slabi, da bi se jih sam ni upal lotiti.
Gore v Centralni Aziji
Na Planinsko zvezo Slovenije je prišla ponudba alpinističnega in jamarskega kluba z univerze v Novosibirsku, ki organizira odprave v pogorja bivše Sovjetske zveze. Stroški na udeleženca za odprave na sedemtisočake v Pamirju in Tien Šanu naj bi znašali okrog 1000 USD, za nižja gorovja pa so še precej nižji. Podrobnejše informacije na PZS, ga. Meta Vukič.
Vrhunski vzponi Martine Čufar v skali
Mojstrančanka Martina Čufar (Inntal, Zavarovalnica Triglav, Five Ten) zaradi številnih tekmovanj in priprav nanje v skali ne pleza zelo veliko. Vseeno pa njeni vzponi v plezališčih sodijo med boljše na svetu, saj je zgornjo deseto stopnjo do sedaj preplezalo le šest plezalk!
Letos je v Mišji peči preplezala že smeri Kaj ti je deklica (8b+ oz. X+) in Chiquita (8b oz. X), jeseni pa je uspela še v smeri Lahko noč Irena, katere težavnost je ocenjena s francosko oceno 8b. V smer je prvič vstopila 4. oktobra, z varovanjem od zgoraj. Hitro je naredila vse gibe in kazalo je, da jo bo od spodaj preplezala že v naslednjem poskusu. Vendar pa je v dveh poskusih 8. in 10. oktobra padla tik pod vrhom, v tretjem poskusu 19. oktobra pa je brez padca priplezala do vrha.
To je bila že njena 13 smer z oceno 8a ali več in četrta z oceno 8b ali več.
V tujih plezališčih pleza Čufarjeva večinoma smeri, ki jih ne pozna. V plezališču Le Pouit nad Brianconom v Franciji je na pogled preplezala dve 35 metrov dolgi smeri z oceno 7b+ (IX-), enako težko smer pa je prav tako na pogled preplezala tudi v plezališču pri kraju Argentier La Besse.
V Mišji peči je na pogled preplezala Stingerja (7c), kar je že njena sedma smer takšne težavnosti na pogled. Uspešna je bila še v Pinotu (7b+) in Hugolini (7b+). V prvem poskusu je preplezala tudi Bulo (7b+), vendar to ni bil vzpon na pogled, saj skoraj tri četrtine smeri poteka po smeri Blood, sugar, sex, magic, ki jo je plezala že pred dvema letoma.

Veliki dnevi – knjiga o Šraufu
Snežni plaz na Mojstrovki je bil pred dvema letoma usoden za legendarnega slovenskega alpinista Staneta Belaka – Šraufa in njegovo soplezalko Jasno Bratanič. Šrauf je bil izjemna osebnost in alpinist, ki je premikal meje mogočega. Z njim kot vodilnim predstavnikom svoje generacije je slovenski alpinizem dobil mesto v svetovnem vrhu. Šraufovi najtežji vzponi so bili dobesedno herojski: od osemdnevnega zimskega plezanja Čopovega stebra, pa grozljive ledene noči brez opreme za bivakiranje med sestopom z vrha Everesta in njegovega morda največjega dosežka, prvenstvene smeri v južni steni Daulagirija. Takrat se je s soplezalcema vrnil v dolino po 15 dneh nečloveških naporov.

Stane Belak – Šrauf
O svojih vzponih je pripovedoval in pisal tako živo, da je poslušalce in bralce kar zeblo v prste. Vendar za življenja ni našel časa, da bi svoja doživetja strnil v knjigo, saj mu je bilo škoda vsakega trenutka, ki ga je lahko preživel v gorah. Nekje sredi decembra pa bo izšla knjiga Veliki dnevi založbe Sidarta, za katero je Šraufove tekste zbral Bine Mlač, uvod sta napisala Marko Prezelj in Pavle Kozjek. V njej bo več kot 120 originalnih fotografij, posnetih na Šraufovih največjih vzponih, komentarje k njim pa so napisali njegovi soplezalci.
Cena trdo vezane knjige s 170 stranmi bo 5300 tolarjev, v prednaročilu pa bo stala le 4200 SIT. Prednaročila zbirajo do 15. decembra na tel. 061/161 34 73 ali tel/fax: 061 161 25 36 ali pismeno na naslov: Založba Sidarta, Cesta 24. junija 23, 1231 Ljubljana, ali po E mailu : office@sidarta.si.
Krim: priznanja reševalcem GRS
Praznično srečanje članov postaje GRS Ljubljana s podelitvijo zasluženih priznanj za dolgoletno delo
V soboto, 29. novembra, je bilo v planinski koči na Krimu srečanje članov postaje GRS Ljubljana. Vrh Krima je bil zaradi vojaških objektov dolga leta zaprt za planince, po osamosvojitvi Slovenije pa je spet priljubljen cilj. Ker se je obisk tega območja v zadnjem času močno povečal, bo v koči na vrhu organizirana obveščevalna točka GRS za sporočila ob morebitnih nesrečah.
Na sobotnem srečanju so podelili tudi častne nazive članom GRS Ljubljana za dolgoletno reševalsko delo. Akad. kipar Marjan Keršič – Belač, France Zupan, dr. Evgen Vavken, Vlasto Kopač in posmrtno Stane Kersnik so prejeli naziv »častni član GRS« za življenjsko delo in izredne zasluge pri delu in razvoju GRS. Prvi trije so aktivni člani GRS že od leta 1946 oz. 47, Vlasto Kopač pa je bil aktiven na področju gorskega reševanja že pred 2. svetovno vojno! Danilo Škerbinek in Tone Sazonov – Tonač sta prejela naziva »zaslužni član GRS« za 35 let nepretrganega reševalnega dela, Boris Bertoncelj pa je prejel bronasti znak PZS za zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji, ki si ga je prislužil predvsem z aktivnim sodelovanjem v GRS.
Miha Peternel
Sprejeti v mednarodno zvezo
V soboto, 22. novembra 1997 je bilo na generalni skupščini v Kalsu pod Grossglocknerjem Združenje gorskih vodnikov Slovenije sprejeto v Mednarodno zvezo združenj gorskih vodnikov (IVBV/IFMGA/UIAGM).
Sklep o sprejemu so na soglasen predlog tehnične komisije soglasno sprejeli predsedniki vseh nacionalnih združenj gorskih vodnikov iz Avstrije, Kanade, Francije, Nemčije, Velike Britanije, Italije, Japonske, Nove Zelandije, Norveške, Peruja, Slovaške, Južne Tirolske, Španije, Švice in Aoste.
Poleg ZGVS sta bili na skupščini sprejeti še združenji gorskih vodnikov iz ZDA in Švedske.
Glavni in najtežji pogoj za včlanitev ZGVS je bila prilagoditev izobraževanja novih gorskih vodnikov mednarodnim standardom, kar je bilo ob pomoči in nadzoru gorskih vodnikov iz Južne Tirolske, Avstrije in Švice opravljeno v minulih štirih letih.
Generalno skupščino IVBV/IFMGA/UIAGM je ob tej priložnosti pozdravil tudi vicekonzul Marko Vrevc z generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu. Skupščine sta se poleg vodstva ZGVS in nekaterih inštruktorjev udeležila tudi podpredsednik PZS in načelnik KOTG Tone Škarja ter načelnik komisije za GRS Danilo Škerbinek, ki sta oba tudi gorska vodnika.
Potek zasedanja je spremljala tudi ekipa TV Slovenija – oddaja Gore in ljudje pod vodstvom Marjete Keršič – Svetel, ki je ob tej priložnosti posnela več intervjujev z udeleženci skupščine. Mednarodno priznanje Združenja gorskih vodnikov Slovenije je sklep prizadevanj, ki so bila po prvem poskusu v začetku sedemdesetih let ponovno začeta jeseni leta 1991, ko so gorski vodniki v osamosvojeni Sloveniji prvič dobili možnost organiziranja na nacionalni ravni.
Janez Duhovnik

Marko Paternu: Strme kolesnice
Vodnik je posvečen vsem tistim, ki živijo za avanturo.
Tisti, ki so si že imeli priliko ogledati kolesarski vodnik Marka Paternuja »Strme kolesnice«, so bili verjetno presenečeni nad njegovim videzom: registrator manjšega formata s 7 cm debelim hrbtiščem, na njem pa barvna fotografija kolesarja v delikatni prečnici in v njem obilo potiskanih papirjev. Kdo bo pa to nosil s seboj, za koga pa to je?
Ko pa začneš vodnik listati, kmalu postane vse jasno. Na turo vzameš le posamezne liste, ki jih lahko lepo zaščitiš s priloženim ovitkom. Listi v registratorju so zapognjeni in šele ko jih vzameš v roke, vidiš, kaj vse je na njih. Na eni (dvojni) strani obilo tiskanih informacij (pa tudi kakšna fotografija), sistematično urejenih, s simboli in oznakami, da se lažje znajdeš, zadaj pa karta (Geodetski zavod Slovenije) z vrisano turo in diagramom višinskih točk.
V vodniku je predstavljenih 105 zahtevnih gorsko-kolesarskih tur na posameznih listih. Spredaj pa je zvežčič s uvodom in splošnim delom. »Knjiga, ki je pred vami, ni vodnik za nedeljsko družinsko kolesarjenje. Če bi iskali primerjavo, je po vsebini in zahtevnosti še najbližje plezalnemu vodniku ali vodniku alpinističnega smučanja. Nekaj tur je takih, da jim bodo kos tudi manj izurjeni kolesarji, večina pa je za tiste, ki si želijo večjih izzivov, kot jih daje vožnja po asfaltnih in makadamskih cestah.« Torej hribi in gore drugače! Pozimi alpinistično smučanje, poleti pa gorsko kolesarjenje – oboje vedno zahtevnejše, po vedno bolj strmem terenu.
Ob razlagi zasnove in uporabe vodnika, ne manjka uredba o prepovedi vožnje, nanizana so pravila gorskega kolesarjenja, predstavljena je oprema, ne manjkajo pa tudi nasveti za varno vožnjo in obilo je privlačnih barvnih fotografij, ki so jih del prispevali tudi avtorjevi tovariši.
Franci Savenc