Plezalni profil: Slavko Rožič (1972 – 2021)

Življenje alpinista, gorskega reševalca in človeka, ki je gore nosil v sebi

Slavko Rožič, rojen 24. junija 1972 je odraščal v Tržiču, kraju, kjer se otroštvo skoraj neizogibno preplete z gorami. Storžič, Dovžanova soteska, Zelenica — to niso bile le kulise njegove mladosti, temveč prostori, kjer se je oblikoval njegov značaj. V družini, kjer so bili oče in strici tako plezalci kot gorski reševalci, je bilo skoraj samoumevno, da bo tudi sam stopil na to pot. Prvič je bil navezan na vrv pri šestih letih, ko so ga ob obletnici bivaka v Storžiču »peljali« čez Kramarjevo smer. Ta izkušnja je bila začetek življenjske zgodbe, ki je ostala povezana z gorami do zadnjega dne.

V srednji šoli je postal reden obiskovalec Dovžanove soteske, kjer je splezal svojo prvo smer in kjer je kasneje doživel tudi najhujšo nesrečo. A mladostni zagon ga je hitro ponesel višje. S prijatelji iz AO Tržič je preplezal klasike Julijcev, Dolomitov, Paklenice in Walkerja v Grandes Jorasses. Njegova plezalska pot je dobila resnejši ton z odpravo na Anapurno leta 1992, čeprav je sam kasneje priznal, da je bil za takšno steno še premlad. A želja po znanju in izkušnjah ga je gnala naprej.

Sredi devetdesetih je doživel enega ključnih trenutkov svoje kariere: zimsko ponovitev Ribe v Marmoladi z Mihom Praprotnikom. To je bila zanj šola ekstremnega alpinizma, logistike in psihične trdnosti. Le nekaj dni pozneje je z Jankom Megličem plezal v severni steni Matterhorna, kjer sta kljub nevarnim razmeram vztrajala, obrnila, poskusila znova in uspela. Ta odločnost — da je treba poskusiti, da si moraš upati, da je neuspeh sprejemljiv, ne-poskus pa ne — je ostala del njegovega značaja.

Nesreča v Dovžanovi soteski, ko se mu je med sestopom odlomil oprimek in je padel štirideset metrov globoko, bi marsikoga ustavila. Slavca ne. Pol leta na vozičku in berglah je preživel z mislijo, da se bo vrnil. In se je. Leto po nesreči je z Urbanom Golobom plezal v Bugabooju in dvakrat preplezal El Capitana. Tehnično plezanje mu je dalo novo širino, a avantura je ostala njegova stalnica: Aconcagua, Han Tengri, Peru, Patagonija, Yosemite, Elbrus, Maroko — svet je bil njegov poligon.

Leta 2006 je življenje dobilo drugačen ritem. Nova služba, družina, severna stena Eigerja in prevzem funkcije načelnika GRS Tržič so ga za nekaj časa odmaknili od intenzivnega plezanja. A nikoli od gora. Postal je eden ključnih ljudi gorske reševalne službe, najprej v Tržiču, nato kot podpredsednik GRZS. Bil je človek, ki je znal povezovati, poslušati in sprejemati odgovornost. Ni govoril veliko, a ko je, je imelo težo. Njegovo vodilo je bilo preprosto: manj besed, več dela.

V AO Tržič je prinesel red, ambicijo in tisto zdravo tekmovalnost, ki je nekoč oblikovala močne generacije alpinistov. Verjel je v zgled, ne v pripovedovanje zgodb za šankom. Znal je motivirati, a tudi zahtevati. In znal je biti mentor — tudi svojemu sinu Nejcu, s katerim je splezal nekaj domačih smeri, čeprav je vedno poudarjal, da mora vsak sam najti svojo pot.

Slavc je bil tudi človek, ki je znal gore približati ljudem. Na pohodu 100 žensk na Triglav je bil tihi varuh navez, človek, ki je znal z eno šalo pregnati strah in z eno mislijo dvigniti samozavest. Njegove besede — »Če ne greš, še slabo ne more biti« — so postale del folklore, a so hkrati razkrivale njegovo filozofijo: življenje je treba živeti, ne opazovati.

Njegovo delo je seglo tudi čez meje. Bosanski gorski reševalci so ga imeli za enega svojih ustanoviteljev, saj jim je pomagal postaviti prvo reševalno postajo, jih učil tehnike, organizacije in načina razmišljanja. Bil je častni član njihove službe — priznanje, ki pove več kot besede.

13. februarja 2021 se je Slavkova pot končala tam, kjer se je začela — v gorah nad Tržičem. Storžič, njegova »alpinistična mati«, je bil vedno gora, ki jo je nosil v srcu. Umrl je prezgodaj, a tam, kjer je bil najraje. Za seboj je pustil praznino, ki jo čutijo prijatelji, soplezalci, reševalci in vsi, ki so ga poznali. A pustil je tudi sled: v ljudeh, ki jih je učil, v odsekih, ki jih je vodil, v reševalcih, ki jim je pomagal rasti, in v gorah, ki jih je živel.

Slavko Rožič je bil alpinist, gorski reševalec, mentor, oče, prijatelj. Bil je človek, ki je verjel v dejanja, ne v besede. In človek, ki je vedel, da so gore več kot prostor — so način življenja.