vertikalni pogled ženske, ki zna izbirati svoje odvisnosti
Večna tema zakaj hoditi in plezati na gore in (ne samo zato, ker so pač tam) po stenah, se v nekem posameznikovem času spremeni. Tako tudi ko govori o gorah, Silvia Loreggian ne govori kot nekdo, ki bi želel navduševati. Govori kot nekdo, ki razume, da je vsaka beseda o alpinistični izkušnji lahko tudi povabilo, morda celo napotek. V času, ko se zgodbe o vzponih pogosto sprevržejo v tekmovanje v dramatičnosti, ona vztraja pri nečem bolj subtilnem: pri odgovornosti pripovedovalca.
Silvia, ki (in kot) jo predstavlja Samuele Doria (altra-montagna), je rojena leta 1990 v Padovi, daleč od visokih sten, ki so kasneje postale njen dom. A že zgodaj je prepoznala dve sili, ki sta jo oblikovali: gore in potovanja. Prva ji je dala prostor, druga obzorje. Zato se je najprej odločila za študij geografije in turizma — logična izbira za nekoga, ki želi razumeti svet. A kmalu je ugotovila, da jo zaprti prostori dušijo. Da je njen pravi prostor tam, kjer se svet odpira navzgor.
»Soffrivo gli spazi chiusi e la sedentarietà,« pravi. In tako je postala gorska vodnica.
Danes vodi ljudi po celotnem alpskem loku, od Dolomitov do Mont Blanca. V prostem času pa počne tisto, kar je za večino ljudi že samo po sebi vrhunec kariere: odpira nove smeri v Nepalu in na Aljaski, pleza big wall klasike v Patagoniji, Yosemitih in Alpah. A kljub temu, da je njena plezalska biografija impresivna, je njen pogled na alpinistično pripovedovanje še bolj zanimiv.
Proti kulturi pretiravanja
Silvia zelo jasno razbira, kako se je v zadnjih letih spremenila naracija o alpinizmu. V času družbenih omrežij se zdi, da mora biti vsaka zgodba začinjena z nevarnostjo, z »dramo«, z občutkom, da je bil vzpon skoraj usoden. Kot da lepota sama po sebi ne bi bila dovolj.
»Per guadagnare il posto nei media deve esserci un po’ il dramma,« pravi. In dodaja, da je to še posebej izrazito v Italiji, kjer se zdi, da se težko govori o vzponu, ki je bil preprosto lep, dobro opravljen, etičen, timski.
Silvia opozarja na nekaj, kar pogosto spregledamo: pripovedovalec ima moč. Majhna retorična pretiravanja lahko ustvarijo napačne predstave, spodbudijo posnemanje, ki ni varno, ali pa izkrivijo bistvo alpinizma. Zato je njena drža skoraj etična: pripovedovati resnično, ne senzacionalistično.
Adrenalin? Da, a ne kot gonilo
Ko jo vprašajo, ali je adrenalina tista sila, ki žene alpinista, odgovori iskreno: adrenalin je prisoten, a ni bistvo.
Tisto, kar jo žene, je užitek v trenutku, občutek, da je tam, kjer želi biti. Da je napor smiseln. Da je izkušnja, tudi če je težka, hranljiva.
In potem izreče misel, ki je skoraj manifest sodobnega alpinizma: »Mi sono chiesta se immergermi così tanto in modo così esclusivo in questa cosa qua possa essere quasi negativo… però in fondo la dipendenza è l’altro volto della passione, l’importante è saper scegliere le proprie dipendenze.«
To je izjava, ki preseže šport. Govori o življenju.
Silvia ve, da je alpinistična strast lahko tudi odvisnost — potreba po ponovitvi občutka, po vrnitvi v stanje, ki te napolni. A hkrati ve, da so nekatere odvisnosti bolj zdrave od drugih. In da je ključ v izbiri.
Kako pripovedovati gore?
V zadnjem obdobju nas določene zelo samozavestne skupine prav posiljujejo s svojim mestnim prepričanjem. Silvia (pa) verjame, da je treba ljudi vključiti v pripoved o gorah, a na način, ki jih ne potiska v nerealna pričakovanja. Da je treba o težkih vzponih govoriti resnično, a hkrati ustvarjati tudi didaktično naracijo za tiste, ki se z gorami šele spoznavajo.
Ker je problem sodobnega časa jasen: vsi komentirajo, a ne razumejo vsi. Vsi imajo glas, a ne vsi odgovornost.
Zato zagovarja dvojno komunikacijo: visokogorska naracija, ki ostaja zvesta resnici ekstremnih vzponov, pristopna naracija, ki pomaga ljudem razumeti gore, ne da bi jih potiskala v nevarnost.
To ni kompromis. To je zrelost.
Vertikalni pogled
Silvia Loreggian je alpinistka, ki zna plezati, a zna tudi misliti. Njena zgodba ni le zgodba o vzponih, ampak o tem, kako se človek znajde v svetu, kjer se gore spreminjajo v medijski spektakel, kjer se adrenalina prodaja kot valuta, kjer se pripovedi pogosto oddaljijo od resničnosti.
Njen »vertikalni pogled« je pogled nekoga, ki razume, da je alpinist lahko tudi pripovedovalec — in da je to odgovornost.
In morda je prav zato (tako) zanimiva gorska osebnost: ker zna združiti fizično izkušnjo z intelektualno refleksijo. Ker zna reči, da je strast lahko odvisnost — in da je prav, da si izberemo tiste odvisnosti, ki nas ne uničujejo, ampak gradijo.
Silvia je vodnica, alpinistka, popotnica.
