Ena najboljših alpinistk vseh časov in njena ljubezen – Zgodba o Ninì Pietrasanta, eni glavnih predstavnic ekstremnega alpinizma v 30-ih letih prejšnjega stoletja, je in ni primerljiva z Ano, Pavlo, Miro …
Mlada Ninì se je rodila v Bois-Colombesu v Franciji 26. decembra 1909, kjer je njen oče Riccardo, profesor na univerzi Bocconi. Žal jo je v mladosti zajela nesreča, izguba matere Mariuccie Vernansal de Villeneuve, ki je umrla zaradi tuberkuloze. Deklica se je nato z očetom preselila v Milano. Kot del višjega srednjega razreda je pridobila tudi določeno svobodo, ki je bila takrat za druga dekleta nepredstavljiva. Navdušena nad športom in predvsem gorami, ki ji bodo kmalu korenito spremenile življenje. Z vodstvom vodnikov Tita Piaza in predvsem Giuseppeja Chiare je preplezala več smeri na Monte Rosi.
Ninì ima tako veliko strast in talent za prepoznavo. Mlado dekle je za svoj čas revolucionarno v več pogledih; postala je alpinistka, v poklicu, ki je bil doslej rezerviran le za moške, pa tudi zaradi tega, ker je na svoje vzpone vedno nosila 16-mm kamero, s katero spretno ovekoveči najpomembnejše trenutke svojih podvigov. Mlado dekle je bilo takoj opaženo in večkrat posneto in intervjuvano v »Scarpone,« takratni alpinistični reviji CAI.
To so bila najboljša leta za Ninì. Leta 1932 se je zgodila velika prelomnica v njenem življenju spoznala je Gabrieleja Boccalatteja, ki je kmalu postal njen mož. Profesionalni pianist je bil navdušen nad gorami in je bil že priznan kot eden najboljših alpinistov tistih let.
Poročila sta se in postala sopotnika na odpravah in pri vzponih. Skupaj splezata številne nove smeri in Ninì je ena redkih žensk na svetu, ki doseže še nedotaknjene vrhove. Dvojica izstopa predvsem na Mont Blancu, kjer jima je uspelo odpreti spektakularne smeri (Wikipedija), ki so še danes izjemne. Njeno ime: Pointe Nini v skupini Les Périades je posvetilo Gabriela Boccalatteja, nastalo, ko so tam skupaj z Renatom Chabodom in Giustom Gervasuttijem opravili prvenstveni vzpon. Med njenimi kasnejšimi podvigi je tudi iz tistega leta 1935, ko je mlada alpinistka z Gabrielejem preplezala veličastno Zahodno steno Aiguille du Peuterey.
Na žalost rožnata in srečna leta niso trajala dolgo leta 1938 se je zgodila največja žalost v Ninìnem življenju. Gabriele je umrl 24. avgusta 1938, ko ga je zadel skalni podor med poskusom plezanja po takrat nepreplezani južni steni Aiguille de Triolet z Mariem Pioltijem. Nini se je tako znašla popolnoma sama z Lorenzom, njunem nedavno rojenem sinu.
Ninì je tako šokirana, da skuša na vse načine pozabiti na goro in svojega moža Gabrieleja, šokirana je do te mere, da se popolnoma in izključno posveti svojemu sinu in mu skozi leta skriva, kdo je v resnici in kakšne podvige je dosegla z njegovim očetom. Lorenzo ve le, da je bil njegov oče odličen pianist.
Mnogo let pozneje, nekaj tednov po materini smrti, pa Lorenzo v predalih odkrije vse dokumente, ki jih je njegova mati ljubosumno skrivala. Nato najde dnevnike z ocenami in popisom alpinističnih vzponov, predvsem pa najde materiale neločljive kamere, s katero je Nini posnela največje smeri, ki jih je opravila z možem Gabrielejem.
Ninì so leta 1998 imenovali za častno članico Italijanskega akademskega alpinističnega kluba, 2 leti kasneje 23. februarja 2000 pa je žal umrla.
Ninì nam s svojo kamero, pogosto uporabljeno le za zabavo, predstavlja enega največjih zgodovinskih dokumentov o alpinizmu tistih let. Gradivo, ki ga je našel sin Lorenzo, je sestavljeno iz več kot 2400 popolno katalogiziranih fotografij in več kolutov filmov, posnetih med letoma 1932 in 1936, za katere nihče ni slišal in vedel. Predvsem slednji so del dragocenega in temeljnega pričevanja za razumevanje alpinizma v začetku dvajsetega stoletja.
Vsa ta ogromna kulturna dediščina je leta 2014 rodila slavni film Ninì, ki rekonstruira zgodovino Pietrasante in njenega moža Gabrieleja Boccalatteja.
Omenjeni film je visoko ocenjen in je leta 2015 prejel zlati encijan Italijanskega alpinističnega kluba za najboljši alpinistični film in nagrado Città di Imola na 63. filmskem festivalu v Trentu.
